»Knjiga je edini mogoči in verjetni časovni stroj!«
Bukla 138-139, 22.11.2017

foto: Borut Krajnc

Vinko Möderndorfer (1958) je eden najbolj prepoznavnih slovenskih besednih ustvarjalcev, saj je skoraj enako produktiven kot pesnik, prozaist in dramatik. Ustvarja že več kot štirideset let, začel je s pesniško zbirko Rdeči ritual, kasneje pa je vseskozi dodajal tudi svoje knjižne zbirke kratkih zgodb (prva, Krog male smrti, je izšla 1993) in romanov (prvi je bil Tek za rdečo hudičevko, ki je izšel leta 1996). Dobil je večino slovenskih literarnih nagrad, od nagrade Prešernovega sklada leta 2000 za novele Nekatere ljubezni do nagrade modra ptica za mladinski roman Kot v filmu. Druga preteklost je njegova sedemdeseta knjiga in najobsežnejši roman doslej, ki je izšel tik pred letošnjim knjižnim sejmom, kar je (bila) seveda imenitna priložnost za kratek pogovor.

Bukla: Za začetek, koliko časa ste pisali ta obsežni roman?
Möderndorfer: Fizično sem Drugo pretek­lost pisal leto in pol. V tem času nisem režiral v gledališču in nisem počel nič drugega. Ko se zdaj ozrem nazaj in prebrskam zabeležke, pogledam na goro materiala, ki sem ga nabiral in prebiral med pripravo na pisanje, ko se zazrem na datume, na dnevnik pisanja, vidim, da sem leto dni pisal vsak dan. Vsak dan nekaj ur. V letu dni se morda samo kakih deset dni nisem ukvarjal s pisanjem, pa še takrat sem brskal za podatki in podobno. Sicer pa sem to zgodbo nosil v sebi, v duši in v glavi, vse življenje.

Bukla: Bi lahko morda rekli, da gre za vaše najbolj ambiciozno delo doslej?
Möderndorfer: Vsak roman, ki sem ga napisal, je bilo moje najbolj ambiciozno delo. Vse, kar pišem, poskušam napisati najbolje. Tako da z Drugo pretek­lostjo nisem imel kakšnih posebnih ambicij. Se pa zelo natančno spomnim, kdaj sem našel zgodbo in kdaj sem se odločil, da jo bom nekoč napisal.
Bil sem še v gimnaziji. Prvi letnik. Se pravi, da sem bil star petnajst let, ko sem v mestnem parku, kamor smo hodili gimnazijci ob petkih zvečer na popivanje (vodka Trojka), povsem po naključju spregovoril s starim gospodom, ki je sedel na klopci ob fontani, nedaleč od pijanih gimnazijcev (fontana v mestnem parku je tudi ena izmed pomembnih lokacij v romanu). Mojo pozornost je pritegnil predvsem zato, ker je bil zelo lepo oblečen, okoli vratu je nosil metuljčka, kar je bilo v tistih socialističnih časih buržujsko in malomeščansko smešno. Imel je tudi palico s srebrnim levom na vrhu in, ne boste verjeli, nosil je gamaše. Bil je kot klovn. Eleganten klovn. Kot figura iz nekega drugega časa. Iz druge preteklosti. Od daleč smo se mu posmihali. Zdel se nam je kot norec, ki je pobegnil iz norišnice. S punco (oba do vrha nalita s Trojko) sva se z njim nekako zapletla v pogovor. Irena se je kasneje zdolgočaseno odmajala domov, jaz pa sem obsedel na klopi poleg starca in ga poslušal z odprtimi usti. Gospod (takrat sem mu rekel tovariš in on se je vsakič rahlo nasmehnil) mi je začel, kar tako, na lepem, pripovedovati čudne zgodbe o čudnih ljudeh, o čudnih navadah, o čudnih usodah. Gospod tovariš je bil Nemec, čeprav je slovensko govoril brez naglasa. Bil je rojen v tistih krajih in zgodbe o tragični usodi njegove družine in njegovega okolja so kar vrele iz njegovih ust. Kot da jih pripoveduje zadnjič. Kar usulo se je iz njega. Kot bi odprl vrata neke druge preteklosti, ki je nisem poznal. Pripovedoval je tako živo in zanimivo, kot bi pripovedoval že napisano knjigo. In ko sem se tisti večer odmajal proti domu, sem sklenil, pijano prisegel, da bom nekoč napisal takšno in tako zanimivo zgodbo. Takrat sem pisal gimnazijsko poezijo in še nisem napisal, razen šolskih spisov, nič daljšega. Še pisma ne. Sploh nisem vedel ali znam pisati. Ampak vseeno sem vedel, da bom nekoč napisal zgodbo; celovito zgodbo, v kateri bo nastopalo ogromno ljudi, zgodbo, ki bo pripovedovala o svetu, in to kar o celem svetu.
Potem sem šel še večkrat v mestni park, da bi spet srečal tovariša gospoda z gamašami, pa ga ni bilo več. Nikoli več ga nisem videl. Bil je kot prikazen iz druge preteklosti. Kot duh, ki je hotel še nekaj povedati, preden se ni povsem razblinil.
Tistega majskega večera leta 1973 so se na nitko spomina začeli nabirati biseri neke druge preteklosti. Naslednjih štirideset let sem jih zbiral in končno zbral.

Bukla: V času, ki ga zaznamuje hipna pozornost v dolžini tvitov, se Vinko Möderndorfer odloči napisati 800-stranski roman o slovenski polpreteklosti. Je v sodobnosti to neke vrste anahronizem?
Möderndorfer: Mislim, da ne. Morda nasprotno. Morda je prav v času tvitov in površnih, nepremišljenih sporočil potreba po temeljiti in vseobsež­ni zgodbi še večja. Sicer pa se s tem sploh nisem ukvarjal. Želel sem povedati zgodbo.

Bukla: Glavnina romana se dogaja v izmišljeni Dolini, ki jo spremljamo v času od začetka 20. stoletja. Tu so nemški veleposestnik, lastnik gozdov in žage, ter njegova hči, a tudi slovenski kmetje in delavci, tudi tisti, v katerega se zagleda mlada veleposestnikova hči ... Je ta Dolina izmišljena? Ali pa ste pri njeni konstrukciji črpali iz kakega realnega, arhivskega okvira, kot se vseskozi zdi med branjem romana?
Möderndorfer: V romanu Druga preteklost ni nič izmišljeno in hkrati je izmišljeno vse. To je v resnici skrivnost literature, skrivnost pisanja romanov. Roman, to so drobci resničnosti, ki pa so med sabo prepleteni tako, da vzpostavijo novo resničnost, ki je bolj resnična od resničnih dogodkov, ki so bili inspiracija za pisateljevo razmišljanje.
Model za kraj Dolina seveda obstaja, kot obstajajo (so obstajali) ljudje, ki so bili navdih za like v romanu. Bolj zanimivo pa je morda predvsem to, da mi, kot model za mnoge osebe, niso služili ljudje iz preteklosti, ampak iz sedanjosti. Vendar vse te navdihe pisateljska domišljija vedno oblikuje tako, da nastanejo povsem novi, izmišljeni ljudje, ki v romaneskni zgodbi reagirajo po svoje in popolnoma na novo. Prav zaradi takšne pisateljske imaginacije, ki združuje drobce resničnosti v novo, domišljijsko celoto, je roman lahko veliko bolj verodostojna slika življenja neke preteklosti, kot so to zgodovinski zapisi. Saj literatura vedno izrisuje ljudi, njihovo reagiranje, njihov psihološki ustroj … zgodovino pa zanimajo drugačna dejstva.
O ljudeh in načinu življenja v nekem zgodovinskem obdobju nam na primer Balzacovi romani povejo veliko več kot zgodovinske knjige. Še več: dobra literarna izmišljija je velikokrat bliže resnici kot zgodovina.
Zanimivo pa je tudi to, da pisateljska domišljija lahko včasih zelo natančno ugane resničnost dogodkov. Ko sem pisal enega najzanimivejših likov v romanu, to je lik mladega fanta Silvestra, ki sem si ga popolnoma izmislil, sem kasneje, ko sem brskal po lokalnih kronikah in iskal določene podatke, naletel na fanta, ki je imel zelo podobno tragično usodo kot moj literarni junak. V nekaterih detajlih sta si bili njuni življenjski zgodbi povsem identični. Pisateljska imaginacija je uganila resničnost.

Bukla: Včasih se zdi, da je o tem obdobju 20. stoletja, ki se je potem z drugo svetovno vojno in dogajanjem po njej preobrnilo v stanje na naših tleh, kjer se zdi, da še danes ni prišlo so sprave, že vse povedano. Kaj je bil osnovni razlog, da ste se lotili tako široko zastavljene zgodovinske freske? Se vam zdi, da literatura oziroma umetnost na to temo še ni rekla zadnje besede? Ali če obrnemo: mora na to temo ravno umetnost reči zadnjo besedo?
Möderndorfer: Slovenci imamo težavo s preteklostjo. No, mogoče je ­bolje rečeno: slovenska politika, takšna, kot se je vzpostavila s samostojno državo, ima težave s preteklostjo. Že petindvajset let politika zlorablja preteklost v svoje pritlehne, politikantske namene. Res pa je tudi to, da je zamolčani del preteklosti politikom omogočil, da še vedno lahko manipulirajo z njo. Nekaterim slovenskim politikom in političnim strankam stanje permanentne državljanske vojne zelo ustreza. Kar je neodgovorno, predvsem pa neproduktivno, škodljivo in zastruplja sedanjost ter uničuje prihodnost. Življenje je namreč že zdavnaj zacelilo rane, ki jih politiki neprestano skušajo odpreti.
No, pa nisem napisal Druge preteklosti zaradi tega, ampak zaradi ljudi in njihovih usod v obdobju velikih zgodovinskih preizkušenj. Zanimali so me ljudje z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi. Ljudje s svojim zgodbami. Ljubeznimi. Razočaranji. Hrepenenji. Ljudje s pravimi in napačnimi odločitvami. O tem sem hotel pripovedovati. Preteklost sem želel postaviti ob bok sedanjosti in tako spregovoriti tudi o prihodnosti. Samo to. In čisto nič drugega.

Bukla: Zgodba je podajana dvoplastno, tudi s sedanje perspektive, z raziskovanjem arhivov in rekonstruiranja zgodovine iz njih. V kakšnem kontekstu lahko torej razumemo naslov romana Druga preteklost?
Möderndorfer: Ja, veliko sem raziskoval, brskal po detajlih tistega obdob­ja, gledal fotografije, stare zemljevide, izbrskal sem celo vozni red železnice iz tistega časa, se še enkrat seznanil z zgodovinskimi in socialnimi okoliščinami … Ko pa sem pisal, sem poskušal na vse te podatke pozabiti. V zgodbo sem jih vpletel samo toliko, kot je to potrebno za razumevanje zgodovinskega trenutka.
In v štirih desetletjih, odkar sem začel razmišljati (včasih bolj zavestno včasih manj) o zgodbi, sem v svojem spominu kopičil mnoge zanimive detajle iz življenja ljudi. Mnogo dramatičnih trenutkov, ki so v romanu zasedli pomembno mesto, izhaja iz zgodb moje ožje družine, pa so v romanu položeni v naročje drugih ljudi …
Kar se pa preteklosti tiče … Ne obstaja samo ena preteklost. Več jih je. Slovenska preteklost je tako živa, da se nikakor še ne mogla oblikovati v objektivno podobo preteklost. Samo kadar preteče res veliko časa, ne sedemdeset let, ne sto let, kadar preteče mnogo stoletij, šele takrat se iz vseh dogodkov lahko izlušči podoba resnice, podoba prave in morda edine preteklosti. Ko odpadejo vse človeške vezi, ko ugasnejo države, ko se rodijo druge, ko se svet spremeni … šele takrat ostane nekakšna srž preteklosti, formula preteklega dogajanja, ki je najbrž še najbolj podobna res­nici. Do takrat pa obstaja več preteklosti, dve, tri, štiri …
Zgodovina ni povsem objektivna veda. To smo lahko spoznali v minulih dveh desetletjih, ko so zgodovinarji na novo pisali zgodovino in interpretirali preteklost vsak na svoj način. Ampak to je razumljivo. Osebne vezi s preteklostjo so žive in zato je pogled nazaj še vedno subjektiven, tudi pri tistih, ki jim je brskanje po preteklosti poklic.
Resnica pa ima v resnici čas. Ogromno časa, da se pokaže in izkaže. Ne mudi se ji. Šele nekoč, ko Slovenije in Slovencev ne bo več, bo morda zasijala resnica o naših zgodbah. Če bo takrat koga to sploh še zanimalo.

Bukla: Zdi se mi, da ste z romanom želeli tudi pokazati, da se preteklosti ne da povsem razumeti in je razčleniti. Vse, kar lahko ugotovimo za nazaj, je nujno že do neke mere reducirano. Se motim? Je to tudi eno od sporočil romana: preteklosti se ne da povsem doumeti?
Möderndorfer: Natanko tako. Pa še kaj več. Roman Druga preteklost govori tudi o tem, kako se preteklost na čuden način ponavlja. Bolj kot travmatični dogodki med drugo svetovno vojno in po njej so me zanimale usode ljudi, ki se prepletajo med sabo. Zanimali sta me usodi očeta in sina in kako sta se ponovili; fasciniralo me je predvsem to, na kakšen literaren način se življenje poigrava z nami. Življenje ima res neverjeten smisel za ironijo. In ni večjega cinika od življenja. Vse, za čemer človek strmi, vse, kar si želi, v kar polaga svoje upe in prizadevanja, vse se na kocu lahko obrne v svoje nasprotje. Nekakšna ironija življenja in njegova neulovljivost me je, če sem čisto iskren, še najbolj zanimala. Ja. Mehanizem življenja. Ne toliko preteklost kot skrivnost nepredvidljivosti človeškega bivanja, vpetega v zgodovino.
Pravzaprav se takšne obširne literarne forme, v eni katerih je napisana tudi Druga preteklost, ki je pravzaprav družinska kronika, zgodovinski roman s primesmi družbenega in vojnega romana, pa tudi (kot ugotavlja literarni kritik Aljoša Harlamov) roman z izrazito postmodernimi prijemi …, vedno želijo ukvarjati predvsem z odkrivanjem skrivnosti mehanizma živ­ljenja. Vsa ta nešteta življenja, ki se izvijajo in nikoli povsem ne izvijejo izpod brutalnega kolesja zgodovine, ta velika freska neštetih obrazov, vojakov, kraljev, predsednikov, kmetov, duhovnikov, gostilničarjev, delavcev, prešuštnikov, herojev, mučencev, profetov, izdajalcev in naivnežev … je takšni obliki pripovedi pomembna samo za to, da bi pripovedovalec ujel in ubesedil skrivnost toka življenja. Zaman, seveda. Vendar vedno znova vreden poizkus literature, da bi razložila nerazložljivo in ujela neulovljivo.
Bolj kot preteklost (naj bo prva, druga, tretja, katera koli že), me je zanimala skrivnost življenja, dnk človekovega bivanja in ravnanja v svetu, ki ga je že davno zapustil celo bog.

Bukla: A kaj je potem najbolje narediti s preteklostjo – če je že ni najbolje pustiti na miru? Se je z zgodovino, še posebej tisto temačno, sploh možno pomiriti? Zdi se namreč, da zgodovinske teme, sploh tiste iz časa pred drugo svetovno vojno, vse močneje vzkipevajo tudi drugod po svetu, tako v strokovnih zgodovinskih knjigah kot umetnosti.
Möderndorfer: Najbolje, kar lahko naredimo z zgodovino, je, da jo spremenimo v zgodbo. Pri pisanju zgodb, ki se ukvarjajo z zgodovino, pa nikakor ne gre za pomiritev s preteklostjo. Zakaj bi se jaz na primer pomirjal z vojnami in konflikti naših dedov?
Človeško življenje je v resnici samo po sebi spravno. In to zato, ker je smisel življenja v tem, da živi. Sovraštvo, negovanje zamer iz preteklosti … to ni smisel življenja, vse to življenje ustavlja, to je doktrina smrti. Kdor se ukvarja z zamerami in maščevanjem, je prisegel smrti in ne življenju.
Vendar je vseeno treba pisati zgodbe o preteklosti. Poštene zgodbe.

Bukla: Katera zgodba pa je poštena?
Möderndorfer: Tista, ki se zaveda, da je človek dober in slab, da svet ni črno-bel in da ljudje marsikaj slabega naredijo v dobri veri in ne povsem zanalašč. Dobra zgodba je tista, ki si ne domišlja, da lahko deklarativno sporoča res­nico. Dobra zgodba je tudi tista, ki samo iskreno opisuje, ki ne dela zaključkov, ki ni v službi aktualne politike in še manj v službi poprave krivic. Dobra in poštena zgodba je tista, ki je takšna kot življenje. Krivično, pravično, zanimivo, pomembno, nepomembno, smešno in tragično, včasih pa oboje hkrati.
Zgodbe v resnici pišemo zato, da bi se bolj zavedali, kako pazljivi moramo biti s svojim življenjem in kako sila odgovorni moramo biti do živ­ljenj drugih.
Najbrž pa zgodbe pišemo tudi zato (ali predvsem zato), da se pretek­lost ne bi ponovila. Če se preteklost ponovi, se po navadi ponovi v še bolj grozoviti različici.

Bukla: V vašem obsežnem literarnem opusu se zgodovinske teme seveda ne pojavljajo prvič – spomnimo se samo, recimo, ekranizirane Pokrajine št. 2. Imate morda ambicijo, da bi napisali tudi nadal­jevanje Druge preteklosti, ki bi se raztegnila vse do današnjih dni?
Möderndorfer: V mojem pisanju se je druga preteklost pojavljala večkrat. Lahko bi celo rekel, da sem se v vsem svojem pisanju pripravljal na pisanje tega romana. Že roman Nespečnost (2005) je pravzaprav nekak­šen uvod v Drugo preteklost. Prav tako tudi mnoge novele, ki sem jih pisal v minulih desetletjih (Nekatere ljubezni – 2000, Kino dom – 2008, Hvalnica koži – 2011, Vaje za tesnobo – 2012, Brskanja – 2015 in druge). Lahko bi rekel, da je mnogo mojega proznega pisanja bila priprava na to knjigo.
Kar pa se tiče nadaljevanja Druge preteklosti, ki bi se raztegnilo vse do današnjih dni, pa naslednje: Roman Druga preteklost že zdaj, in takšen kot je, govori o sedanjosti in predvsem govori o prihodnosti. Ne moremo govoriti o preteklosti, ne da bi hkrati govorili tudi o sedanjosti, saj s perspektive sedanjosti zremo v preteklost.
Razlog, zakaj se danes ukvarjamo s preteklostjo, pa je brez dvoma prihodnost. Prihodnost, ki je v rokah bralca. Jutrišnjega bralca.
Knjiga je namreč edini mogoči in verjetni časovni stroj.
Danes pišemo zgodbo iz preteklosti, da bi jo brali še daleč v prihodnosti. Ko napišemo zgodbo, jo zamrznemo, jo arhiviramo za prihodnost.
Vsi trije časi pa so v resnici vedno tesno povezani v en sam čas: Človeš­ko življenje.
To je pravzaprav najpomembnejše sporočilo romana Druga preteklost.

Bukla: Lahko poveste še kaj o svojih prihodnjih projektih?
Möderndorfer: Rad bi posnel še kakšen dober film in v gledališču naredil še kakšno dobro predstavo.