»Včasih je dovolj zunanja sapica, da se sproži notranji cunami.«
Maja Gal Štromar je vsestranska ustvarjalka, igralka, pesnica in pisateljica, režiserka, prevajalka in moderatorka, ki živi kot svobodna umetnica. Je diplomirana romanistka in diplomantka Mednarodne šole za gledališče Jacquesa Lecoqa v Parizu. V gledališču, kjer dela že dve desetletji, je odigrala več kot trideset različnih vlog, igrala pa je tudi v skoraj tridesetih filmih. Do zdaj je napisala pet romanov, nazadnje 7 kg do sreče (2015), Potaknjenci (2014), Misli name, ko ti je lepo (2011) in štiri pesniške zbirke. Ob njeni novi leposlovni knjigi, trinajsti po vrsti, Ženska drugje, smo z njo opravili kratek pogovor in med drugim skušali izvedeti kaj več o njeni zadnji knjigi in kaj je vodilo njenega tako širokega ustvarjalnega opusa.
Bukla: Je Ženska drugje roman ali so to tri vsebinsko in strukturno povezane novele? Se vam zdi, da se je v zadnjem obdobju definicija tega, kaj je roman, precej razširila?
Gal Štromar: Če človek od nekdaj stremi k varnosti in posledično k predalčkanju, tudi literarna teorija pri tem ne sme zaostajati (smeh). Življenje in zgodbe pa so tisti, ki s svojo unikatnostjo in prekipevajočo tvarino narekujejo formo. O stilu, formi se kot pisateljica nisem nikoli vnaprej odločala, četudi me velikokrat »obtožijo«, da sem velik stilist. Skratka, vodile so me zgodbe. In da, Ženska drugje so vsebinsko povezane zgodbe o treh ženskah. Slovenki Marjuti, Nemki Ute in Latvijki Gundegi. V prvi različici so bile zgodbe bolj povezane, kot filmski omnibus. Ne le glavni liki, tudi stranski so se bolj prepletali, vstopali in izstopali iz navidezne nepovezanosti, en tak literarni Kieślowski skozi tri barve, modra, rdeča, bela … A kasneje sem ugotovila, da naših založb taka forma ne zanima ali pa vsaj ne nagovori. Zadevo sem nekoliko oklestila in izčistila. Tako zdaj roman ali knjigo Ženska drugje lahko beremo kot tri ločene zgodbe, tri pričevanja, lahko pa se poženemo nekoliko globlje in razumemo celoto kot pričevanje ene ženske in njene večplastnosti.
Bukla: Kje se skrivajo vzgibi vaših junakinj za njihova dejanja in kaj jih povezuje oziroma kaj imajo skupnega?
Gal Štromar: Vedno so me zanimale odrasle zataknjenosti, kot jih imenuje junak Peter Hauptmann v knjigi. Zakaj smo vedno drugje, le tam ne, kjer bi morali biti. Kaj je tisto, kar nas oddaljuje od realizacije naših potencialov, želja. Kako se soočamo z neizrečenostmi, ki bdijo v nas. Ali smo res ujetniki genskih zapisov, vzorcev iz otroštva, polpretekle zgodovine? Kaj pomeni sprememba, transformacija, in ali je res možna? Ali smo pripravljeni na psihološki cunami? In končno, s čim se hranimo, konkretno in v prenesem pomenu. Od tod tudi močno vezivo cele knjige, ki jo povezuje kulinarika. Knjiga kar poka od vonjav in okusov. Ponovno sem si drznila bogokletnost (smeh) in v zgodbe vključila čisto prave kuharske recepte. Mali EPP za oddih. (smeh). Vse tri junakinje namreč okušajo svet skozi svojo optiko. To čutno zaznavanje celote, ta prepust skozi telo, ne le skozi intelekt, to je tema, ki me zadnje čase močno naseljuje. Kot tudi teme življenje-smrt-hrana.
Bukla: So torej zgodbe povsem izmišljene ali temeljijo na realnih ženskah?
Gal Štromar: Pred leti sem nepričakovano prejela literarno rezidenčno štipendijo za mesečno bivanje v Latviji. V obmorskem mestecu Ventspils. V tistem času je bilo mesto skorajda prazno, temperature krepko pod ničlo, Baltik čarobno zamrznjen, in če sem čez dan pisala in se ure in ure sprehajala ob Baltiku, smo si rezidenčni pisatelji večere v rezidenci popestrili s kuhanjem in klepetanjem. Tako se je hrana, nemška, latvijska in slovenska, nehote zažirala v medvrstičje Ženske drugje. Osebe v knjigi so izmišljene, seveda. A na koncu se vedno srečamo na polju notranjih zem ljevidov, kjer se sanje, projekcije, izkušnje, želje spremešavajo. Saj veste, včasih je dovolj zunanja sapica, da se sproži notranji cunami.
Bukla: V knjigi se tudi literarno poigrate z eno od teh žensk, saj je zgodba druge ženske Ute, spisana s strani prve, Marjute. V načelu gre torej za »knjigo v knjigi« in tri zgodbe naj bi se povezale šele v epilogu. Zakaj ste se odločili za tak literarni prijem?
Gal Štromar: Da, toda tega do konca bralec ne izve. In v zadnji fazi tudi ni pomembno, ali je to res ali ni, torej ali je Marjuta res napisala Utino zgodbo ali ne … Kdo pravzaprav piše naše zgodbe? Tu smo že na polju filozofije. Vse tri zgodbe lahko prebiramo kot sklenjene celote. Če pa jih povežemo, kot to povzemam v epilogu, potem se reči nenadoma preporazdelijo, ustvarijo nov poligon, neko novo strukturo in zahtevnejšemu bralcu odprejo novo vrzel razumevanja. Občutje povezanosti vsega, vse-enosti, a nikakor ne vseenosti. Ta zamisel Marjutinega zapisa se je sprva porodila ured nici Jelki Ciglenički. In skozi pogovor se je nekako usidrala tudi vame. V psihološkem smislu se računica izide. Že pri romanu Potaknjenci (Goga, 2014) sem se poigravala s posebno strukturo, skorajda filmsko. Od nekdaj so mi bili všeč knjige ali filmi, ki so me na koncu zmogli presenetiti tako, da sem morala še dodatno razmišljati. Da so mojo cono ugodja in varnosti dojemanja še dodatno prerešetali. V svetu vsebinskega poploščenja, fastfooda in obče intelektualne lenobe bom najbrž za nekatere ponovno moteča. Večplastnost, preraščanje klasične dramaturgije življenja namreč zahteva napor. Gledati in tudi videti stvari z drugega zornega kota, igranje z iluzijo in deziluzijo pa je najbrž edini maraton, ki ga bom vedno pretekla z veseljem. (smeh)
Bukla: Slovenka Marjuta je neodločna, Nemka Uta je njeno nasprot je, Latvijka Gundega pa nekje vmes. Ali pri značaju teh treh žensk kak šno vlogo igra tudi to, od kod prihajajo?
Gal Štromar: Šment, na to pa še pomislila nisem. (smeh) Ko ste me zdaj to vprašali, bi lahko celo odgovorila, da je nekaj resnice na tem. Marjuta nedvomno trpi za klasičnim slovenskim sindromom žrtve, slabe samo podobe, ipd. In vzorec promiskuitete in manipulacije, četudi sem ga pripisala Nemki, ki bi naj bila, seveda po stereotipu, hladna in kruta, je samo naključ je. Politične in nacionalne meje torej ne zdržijo. Gundega se na primer sooča s polpreteklo zgodovino, zamolčanostjo in družinsko neodžalovanostjo, ki je nastala po pogromu Judov med drugo svetovno vojno v Latviji. Koliko je še drugod neodžalovane preteklosti, tudi pri nas, ki jo vlečemo za seboj? Preveč. Da o političnih manipulacijah, ki iz tega izvirajo, ne govorim. No, jaz se ji približujem strogo s psihogenealoške plati. Zunanje geografije so torej le naključja. Se pa liki v knjigi morajo od časa do časa tudi geografsko premakniti ali si vsaj predstavljati, da bo zunan ji premik naredil spremembo, da bi se lahko notranje geografije bolje izkristalizirale.
Bukla: Ustvarjalno se izražate na različne načine, od literature do igralstva. Za bralce Bukle pa povejte kakšno vlogo imajo v vaši ustvarjalnosti knjige in literatura?
Gal Štromar: Če se izrazim v gledališkem žargonu – nosilno. Od nekdaj je bila knjiga moja strast. Tako branje kot pisanje.
Bukla: Že dolgo časa živite kot svobodna umetnica. Kakšno je bilo za vas zadnje desetletje?
Gal Štromar: V kreativnem smislu zelo pestro. Sprehajanj je bilo veliko od gledališča, kjer sem igrala, režirala, do filma, tako doma kot v tujini, pa literature, potovanj. No, tudi na polju pisanja radijskih iger sem bila plodna, pa v dramatiki. Da ne omenjam pedagoškega dela, ki zavzema precejšen delež mojega časa. No, samopromocije, računovodstva, birokracije, izterjave neplačnikov in iskanja dela, ter drugega šmorna, ki vestno skrbi, da nam, svobodnim umetnikom, jetra ne zakrnijo, tega pa je bilo občutno preveč.
Bukla: Lahko poveste še kaj o vaših sočasnih in prihodnjih projektih?
Gal Štromar: Pred kratkim sem imela premiero zelo dinamične otroške ekološke didaktične predstave Planet, od plastike zadet s soigralko Mirjano Šajinović. Poučna in zabavna predstava na temo onesnaževanja okol ja, z odnosi vred. V Koroškem deželnem teatru kmalu režiram politično satiro, osnova nam bo knjiga Slavka Pregla Zgode na dvoru kralja Janeza. Decembra pa v sodelovanju z glasbenikoma, pevko Jasno Žitnik in pianistom Andrejem Marinčičem, pripravljamo celovečerni sprehod po glasbenih pokrajinah pesnika Tomaža Šalamuna z naslovom Človek naj bo sojen po sanjah. V sodelovanju s Centrom Tomaža Šalamuna, JSKD in upam še koga, ki mu je mar.