Urednikov uvodnik
Slovensko knjižno založništvo je v občutljivih časih, saj ni povsem jasno, kaj se bo z njim dogajalo v bližnji prihodnosti. Po eni strani se pozitivni gos­podarski učinki zadnjih let.. več>
»Strip je idealen za družbeno kritiko«
Bukla 138-139, 22.11.2017

Avtor portreta: Alem Ćurin

Stripovski ustvarjalec Iztok Sitar se je v minulem obdobju bolj posvečal pisanju o sedanjosti in preteklosti stripa kot pa risanju samemu in kot kažeta aktualni knjigi, ki sta pravkar izšli – Zgodovina slovenskega stripa 1927–2017 ter Kako je Jaka ­Racman postal fašist –, je imel za to dobre razloge. Z novo izdajo prve je postavil trajen spomenik stripu na Slovenskem, druga knjiga, ki jo je v obliki časopisnih esejev sestavljal zadnjih nekaj let, pa je verjetno najboljši približek svetovni zgodovini stripa, kot ga je in ga bo kadar koli lahko napisal naše gore list.

Bukla: Police vašega ateljeja se od stropa do tal, od leve proti desni in od znotraj navzven šibijo pod težo stripovske zgodovine. Kako in kdaj ste zaznali, da bo za nekaj časa treba odložiti čopič in se posvetiti zapisovanju vsega tega znanja in širše afinitete, ki jo imate do stripa?
Sitar: Stripe berem in kupujem že od otroštva in v teh letih se mi je nabralo kar precejšnje število stripovskih revij in albumov. Vedeti moramo, da je bila Jugoslavija ena od evropskih stripovskih velesil, tako glede avtorjev kot stripovskih publikacij. Vse glavne ameriške in evropske stripe smo lahko brali tudi v srbohrvaščini, nekatere celo premierno. Poleg tega smo imeli še ta privilegij, ker Jugoslavija pač ni bila bogata država in so bile skoraj vse revije v črno-belem tisku, da smo lahko vse stripe, ki so jih Američani ali Evropejci brali v kričečih barvah, brali v originalni ­črno-beli verziji, kar se mi zdi zelo pomembno za razvoj mladih avtorjev. V stripov­skih, pa tudi drugih revijah je izšlo precejšnje število teoretskih tekstov o avtorjih in njihovih delih, ki sem jih kontinuirano shranjeval, in z leti je nastala manjša enciklopedija, ki mi je bila v veliko pomoč pri pisanju. ­Prvi obširnejši tekst, nanašal se je na Huga Pratta in njegovega (anti)junaka Corta Maltesa, sem napisal že leta 1995 v Slovencu, potem pa sem občas­no pisal še za druge domače in tuje revije, tako da sem že ves čas poleg risanja ­tudi pisal. Ob 80-letnici slovenskega stripa leta 2007 pa sem ob jubileju najprej napisal zgoščen tekst o zgodovini slovenskega stripa v reviji Strip Bumerang, ki sem ga potem dopolnil še v novi knjigi.

Bukla: Razširjena izdaja Zgodovine slovenskega stripa, ki prihaja deset let po prvi izdaji, tokrat daje vtis prave celovitosti. V majhnem slovenskem prostoru je treba v takšno delo vključiti bolj ali manj vse, kar se je dogajalo. Ste v tednih po izidu morda odkrili še kaj, kar bi lahko sodilo v knjigo?
Sitar: Nova izdaja je precej bogatejša, tako likovno kot tekstovno, saj je še enkrat več besedila kot v prvi izdaji. Poleg tega so avtorji predstavljeni podrobneje in večji je tudi poudarek pri opisu njihovega dela in sloga risanja, manj pozornosti pa je posvečene zasebnemu življenju. Seveda nisem mogel predstaviti vseh avtorjev, ki so kadar koli narisali kakšno stran stripa, so pa med tistimi z manjšim opusom, ki včasih obsega samo en strip, predstavljeni najbolj zanimivi in izvirni striparji. Vsekakor bi bilo zanimivo v knjigi likovno predstaviti še kakšne (proto)stripe starejših avtorjev, denimo Smrekarja, vendar je bil prostor zaradi večje količine besedila zelo omejen. Ob tem moram omeniti še kolega Cirila Horjaka, ki mi je priskrbel nekatere skene starejših avtorjev, predvsem Smrekarja, in Ano Bogataj z nekaterimi podatki pri ženskem stripu.

Bukla: Že ko smo brali esejistične zapise v Pogledih, je bilo slutiti, da pišete z neke vrste tlorisnim pogledom, z mislijo na širšo zgodbo. Knjiga Kako je Jaka Racman postal fašist je s svojo strukturo in vrstnim redom esejev to le potrdila. Ste to globljo povezanost esejev prepoznali sami ali jo je prepoznal kdo drug?
Sitar: Mene za razliko od žanrskega ali alternativnega stripa zanima predvsem družbeno angažirani strip. Ko sem lani v Vodnikovi domačiji kuriral razstavo »To je orožje!« o angažiranem stripu XX. stoletja na Slovenskem, se je izkazalo, da so skoraj vsi avtorji občasno risali tudi družbeno angažirane stripe. Sicer pa lahko družbeno kritiko najdemo tudi pri precejšnjem številu povsem komercialnih stripov, od Asterixa do Zvitorepca. Ko sem na povabilo Eve Vrbnjak začel pisati recenzije za Poglede, sem izbiral stripe, ki so bili bodisi družbeno angažirani ali pa so imeli poleg povsem pustolov­ske ali humoristične zgodbe ob robu tudi družbeno kritiko. Oba urednika, Boštjan Tadel in pozneje Andrej Jaklič, sta mi dala tudi povsem proste roke pri izboru stripov. Tako so se v knjigi znašli skupaj Lavričeve protivojne Bosanske basni, Kordejevi antiutopični stripi ali avtobiografija Samire Kentrić kot ameriški, francoski ali belgijski bestselerji, Calvin in Hobbes, Asteriks in Tintin. Vrstni red esejev pa sta postavili Ana Bogataj, ki je napisala tudi pronicljivo spremno besedo, v kateri analizira kritično pisanje o stripu na Slovenskem in ki jo lahko primerjamo z Vidmarjevim uvodnikom v Magni Purgi, ter urednica Amelia Kraigher.

Bukla: Esej in knjigo Kako je Jaka Racman postal fašist ste naslonili na naslov znane čilske knjige Kako brati Jaka Racmana, ki je seveda kritika zavestne ali pač nezavedne desničarske agende v Disneyjevih stripih. V takšnem tonu nas vodite prek vseh zgodb, od Tintina do Asterixa, od Pijanega zajca do Spominov in sanj Kristine B. Ali je umet­nost vedno politična ali pa lahko seže tudi onkraj tega?
Sitar: Naslov knjige sem dal po prvem eseju v zbirki, ki govori o znameniti knjigi Ariela Dorf­mana in Armanda Mattelarta Kako brati Jaka Racmana, ki je izšla leta 1971 v Čilu, šestintrideset let kasneje pa tudi pri nas, govori pa o imperializmu v Disneyjevih stripih. Po prihodu vojaške hunte na oblast leta 1973 so knjigo prepovedali in sežigali na grmadah, Jaka Rac­man pa se je zmagoslavno vrnil v čilske kioske, kar lahko razumemo tudi kot prevlado kiča nad umetnostjo. Jaka Racman se mi je zdel izvrstna metafora tako za stripovskega junaka kot strip nasploh. V stripu imamo namreč veliko kiča in šunda, pa tudi nekaj izjemnih del devete umet­nosti. Umetnost je v osnovi seveda apolitična, lahko pa skozi njo opozarjamo na politične in družbene anomalije in ena od umetniških smeri je tudi strip, ki je zaradi svoje specifičnosti idealen za družbeno kritiko.

Bukla: Ta ostra politična orientiranost prida vestnemu faktografskemu popisovanju dramaturgijo, ki posrka bralca v vrtinec čistega popkulturnega užitkarstva. Zdi se, kot da ste za strip naredili nekaj podobnega, kot je Marcel Štefančič jr. s svojimi knjigami naredil za film. Se tu pozna vpliv Mladine, ki je kot tednik edina zares predana stalni obravnavi kulturnoumetniških vsebin in s tem tudi stripa?
Sitar: Vloga Mladine v slovenskem stripu je vsekakor izjemna, tako v devetdesetih letih, ko je bila na barikadah družbeno angažiranega stripa, kot zdaj, ko je ena redkih revij in časopisov, ki jih sploh še objavlja. Z Ivom Štandekerjem in njegovo rubriko XX. stoletje smo dobili kontinuiteto stripovske kritike, ki jo je zakoličil umetnostni zgodovinar France Zupan leta 1969 v Problemih z analitično študijo Masovna kultura – strip, kar se mi zdi zelo važno, in čeprav še zdaleč nimamo tako množičnega stripovskega periodičnega tiska kot v bivši ­Jugoslaviji, je kritika o kakovosti stripov tukaj in zdaj izjemno pomembna. Vse (pre)večkrat se namreč zgodi, da o stripu pišejo ali govorijo ali se nasploh ukvarjajo z njim ljudje, ki se ne spoz­najo najbolje nanj, in potem imamo primere, ko povsem povprečno delo ali celo kič razglasijo za umetnost, kar vsekakor ne pripomore k boljšemu poznavanju, vrednotenju in kakovosti stripa.

Bukla: Vas po takšnem intelektualnem zamahu, kot ga predstavljata kar dve aktualni izdaji, zdaj mika, da bi spet kaj narisali?
Sitar: Itak. Trenutno je bilo risanje res malce v ozadju, saj je bilo s pisanjem precej dela, sicer pa za drugo leto pripravljam nov album z delovnim naslovom »Tujci v nebesih«, ki skozi prizmo ksenofobije, rasizma, nacionalizma, šovinizma in seksizma govori o življenju takšnih ali drugačnih tujcev pri nas.