»Gre za dela, ki so tako ali drugače prepletena z našimi kraji in ljudmi«
Slovenski bibliofili in poznavalci onstran meja, ki so si omislili, denimo, posebne izdaje faksimilov Dalmatinove Biblije ali Valvazorjeve Slave ter zbirke grafičnih listov pod naslovom Iconotheca Valvasoriana – večinoma ne toliko zaradi branja kot zaradi simbolne pa tudi tržne vrednosti ali kot dragoceno darilo – , imajo novo priložnost. Knjiga S črnilom in zlatom dose danje posebne izdaje te vrste celo prekaša in ni faksimile že objavljenih knjižnih del, temveč izvirna knjiga. Z izborom rokopisov, fragmentov, prvotiskov, listin, ki jih dopolnjuje nekaj grafičnih listov, detajlov iz tiskov in knjigoveških zanimivosti, prvič celostno predstavlja velik del bogastva knjižnega slikarstva v rokopisih in prvotiskih od 850 do 1550 iz slovenskih arhivov in zbirk. Približno tretjina izbranih del je prvič objavljena z besedo in sliko – večino fotografij je posnel Marjan Smerke; 125 spomenikov je neposredno opisanih, še 25 pa jih je vpletenih v razlage. Sijajna celota je dokument naše kulturne in posebej knjižne dediščine, kakršnega še nismo imeli.
Avtorica v vseh pogledih izjemne izdaje s predgovorom dr. Franceta M. Dolinarja je umetnostna zgodovinarka in do upokojitve redna profesorica na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani ddr. Nataša Golob. Je naša najvidnejša strokovnjakinja za srednjeveško likovno umetnost in ob tem za kodikologijo – preučevanje srednjeveškega in starejšega rokopisnega gradiva – , ki jo je predavala študentom bibliotekarstva. Zaslužna je tudi za vpeljavo umetnostne zgodovine kot obvez nega izbirnega predmeta v zadnjem triletju v osnovnem šolstvu; zanj in prav tako za srednje šole in umetnostno zgodovino na maturi je napisala tudi učbenike. Naša in mednarodna kulturna javnost pa Natašo Golob najbolj pozna kot avtorico in soavtorico odmevnih razstav, znanstvenih razprav ter mednarodnih znanstvenih srečanj in publikacij, ki postavljajo dediščino srednjeveških rokopisov in knjižnega slikarstva na Slovenskem ob bok drugim evropskim narodom.
Bukla: Posebno pozornost že trideset let namenjate usodi knjižnic cis tercijanske opatije Stična in Žičke kartuzije. V njunih skriptorijih nas tale ali z njima povezane srednjeveške rokopise ste širši javnosti približali na samostojnih razstavah v Narodni galeriji v letih 1994 oziroma 2006 ter v vrsti monografij. Katero odkritje vas je osebno najbolj prevzelo?
Golob: Čeprav so cistercijani in kartuzijani spadali med reformirane redove, je Stično in Žiče nemogoče primerjati, tudi značaji knjižnic dveh redov so bistveno različni, pa še težišče moje pozornosti ni identično. Stična je bila v času opata Folknanda, okoli 1180, povsem moderna monastična ustanova malone na robu cistercijanskega cerkveno-političnega interesa, rokopisniki, ki so prišli k nam, pa so bili izšolani v različnih pisnih in slikarskih tradicijah, tako da se njihovi slogi prepletajo. Ta sestavljen rokopisni organizem je po značaju še najbliže delovnim skupnostim v velikih mestnih središčih in v bližini univerz, v delovanju tedanjih cistercijanskih samostanov pa so posebnost. Sodelovali so namreč laiki, konverzi in menihi, vsi pa predani cilju, da bi ustvarili odlične rokopise. Nastali so kodeksi, ki so izjema v svojem cistercijanskem okolju. So živobarvno okrašeni, ker se niso pustili omejiti asketskemu navodilu Bernarda iz Clairvauxa. Zato so polni žlahtne poznoromanske lepote in samozavesti, saj prav iz Stične poznamo imena in upodobitve, tako rekoč avtoportrete teh rokopisnikov, najstarejše iz naših krajev.
Žička kartuzija je imela drugačno zgodovino; začela se je s priorjem Beremundom, vojvodo Cornwallskim, torej aristokratom kraljevskega rodu. O vseh pomembnih dogodkih tukaj ni mogoče govoriti, ne smemo pa pozabiti, da je bil samostan med 1391 in 1410, v času priorja Štefana Maconija, sedež kartuzijanskega reda (ne pa Grande Chartreuse), da je bila nova žička cerkev v parlerjanskem slogu – ki danes nujno potrebuje obnovo – arhitekturna krasotica in da je knjižnica v kratkem prerastla v eno največjih samostanskih knjižnic v Evropi. Tukaj so živeli in ustvarjali nadvse pomembni avtorji – pesnitev o Marijinem življenju Filipa Žičkega je bila prodajna uspeš nica – in mnogi so tudi po vstopu v samostan ohranili stike s svojim prvot nim aristokratskim in univerzitetnim okoljem. V rokopisih iz Žičke kartuzije je poleg osupljivega števila besedil znanih dosti imen pišočih, tako da so tudi asketski kartuzijani ohranjali svojo, z imeni izpričano individualnost. Ko sem pred nedavnim analizirala Santoninove besede o 2000 rokopisih, sem na temelju ohranjenih signatur iz poz nega 15. stoletja lahko rekla, da je to prenizka številka. V Žički kartuziji so imeli precej več kodeksov, ne samo – sapo jemajočih – 2000.
Bukla: Preučevali ste tudi pri nas in na tujem ohranjene srednjeveške kodekse, listine in prvotiske ter sledili izgubljenim primerkom iz drugih samostanov na Slovenskem. Kateri so po pomembnosti najbližji stiš kim in žičkim?
Golob: Vsak rokopis je samostojna stvaritev, je enkraten in neponovljiv, celo napake so v vsakem rokopisu vedno nove. Kaj je lepota? Kateri vatel naj vzamem, da bi lahko odgovorila? Govorimo o rokopisih, ki so nastali v sedmih stoletjih, in časovni lok je nedvomno pomemben določevalec estetike. Ko gledam iniciale v rokopisu Moralij o Jobu papeža Gregorja Velikega, so prizori Jobovega trpljenja vse prej kot ožarjeni s harmonično lepoto, v njegovih udrtih licih in zmršenih laseh je brezmejno trpljenje. Ti prizori so zrcala globokega doživljanja besedila o Jobu: naslikal jih je Heinrich Aurhaym, ki je okoli leta 1410 delal za župnika v Kranju in pri njem živel. Aurhayma cenim kot slikarja z velikanskim ustvarjalnim razponom: približno sočasno je v pesmarici Huga de Montforta (v Heidelbergu) naslikal ljubke, vilinsko lahkotne like, v upodobitvah Joba pa je razkril povsem drug svet. To je prostranstvo občutij, ki se dotikajo človekove eksistence, bil je močan slikar. Prav tako ni mogoče postaviti v drugi plan upodobitev v Brevirju škofa Žige pl. Lamberga, kjer ima zasluge slikar Bartolomeo del Tintore ali – s starejšim imenom – Picov mojster. Na Vaše vprašanje ne morem odgovoriti, ker dela niso primerljiva.
Bukla: Do vaših raziskav je bilo znanega razmeroma malo – ali sploh nič – o knjižnih zakladih škofijskih in plemiških knjižnic ter arhivov. Katera dela, poleg brevirja prvega ljubljanskega škofa Sigismunda Lamberga, inkunabule iz leta 1481, so med njimi najpomembnejša?
Golob: Mislim, da smo v zadnjem stoletju dobili nekaj objav, kjer so vsaj detajli o nekdanjih arhivih in knjižnicah; za vse moramo biti hvaležni, tudi če si rečemo, da bi avtorji lahko glede na svoje možnosti in znanje zapisali kaj več o knjižnih zbirkah višjega meščanstva, plemstva in o rokopisih v cerkvah na podeželju, skratka o stanju, kakršno je bilo ob koncu 19. stolet ja pa do začetka druge svetovne vojne. – Dokaj zanesljivo ovrednotenje bi dali knjižnični katalogi, a takih neposrednih dokumentov žal nimamo. Knjige so navsezadnje prehajale iz rok v roke, tudi knjižnice so se spreminjale. O povsem neznanih knjižnicah lahko včasih sklepamo na temelju posrednih podatkov: ko je kolega Anton Janko analiziral pesmi viteškega lirika, znanega kot »Žovneški«, je razgrnil njihovo visoko raven, kar je očitno v primerjavi s pesmimi drugih odličnih viteških lirikov – (Konrad I.) Žovneški je nedvom no imel v svoji knjižnici njihova dela, a se ni ohranila niti beseda. Prav tako sklepamo, da je imel gospod Ludvik z gradu Kozjak precejšnjo knjižnico, ker je trebanjski kopist Hermann Talner na koncu dveh velikih zgodovinsko-političnih epov zapisal, da je kodeks last gospoda Ludvika. Torej še en posreden podatek o domnevno kar lepi knjižnici nižjega plemiča. Knjige in bralci – neskončna zgodba, po mojem vedenju je mogoče kolikor toliko dobro rekonstruirati osebne fonde naših humanistov, ki so bili profesorji na dunajski univerzi. A knjižnice niso nikoli imele dokončne podobe, pomislite, koliko sprememb so doživele zbirke Auerspergov, Erbergov, Gallenbergov itd. – O tem bom celoviteje pisala v eni od naslednjih knjig, ki bo že v naslovu imela razmerje med literarnimi vsebinami, ustvarjalci in bralci.
Bukla: V posameznih rokopisih se je ob robu ohranila tudi kakšna pozneje pripisana slovenska beseda – osebno ime, ime meseca itn. Kaj pomenijo ti primeri za razvoj slovenskega jezika?
Golob: Jezikoslovne analize je treba prepustiti strokovnjakom, jaz jih lahko zabeležim in posredujem, se prepustim veselju, ko preberem »rožencvet« za mesec junij ali »knjiga od stvarjenja«, in se razjezim, da so jo protestanti zapisali kot 1. Mojzesovo knjigo in ji s tako oskubljenim naslovom odvzeli vsebinski naboj. Slovenske besede se sporadično pojavljajo od ok. 880 dalje in se, tako kot je pri živem jeziku, izgubljajo, zamenjujejo, spreminjajo. Navsezadnje smo še do sredine 20. stoletja imeli lepo besedo »koženica«, ki smo se ji odrekli in pristali na »mednarodni« besedi »pergament«. Nepreklicno slovenska so ostala ledinska imena, osebna imena (kako lepo se sliši »Matjaž Jurčič iz Kapele«), sem in tja je zapisovalcem ušla iz spomina latinska beseda, pa so zapisali po slovensko. V tej knjigi, ki je v resnici osredotočena na knjiž no slikarstvo, se nisem ukvarjala s slovarskimi deli, navsezadnje niso ne kot besedila ne kot izdelki povezana z estetskimi nagibi. Vendar je srednji vek mnogojezičen in Martin iz Loke je v enem delu pisal (leta 1466) po latinsko, nemško in slovensko, v medivistični literaturi velja za odličnega avstrijskega (!) pesnika astronomsko-astroloških vsebin, pri nas pa kljub vsemu, kar sem objavila, ostaja neznan. Seveda je tudi slovenščina posredno prisotna, npr. iz zapisnika o pokristjanjevanju (ki se je moralo odvijati pred letom 813) razumemo, da so naši predniki izgovarjali psalme in molitve v svojem jeziku, ne v latinščini, pa tudi v nemščini ne.
Bukla: Dr. Dolinar v predgovoru opozarja še na eno vašo odliko: »V prikupni pripovedni obliki, kot zna samo ona, pred nami zaživijo žive osebe ustvarjalcev srednjeveških kodeksov, v mnogih primerih z imenom in priimkom, zraven odkriva še posebnosti njihovega rokodelskega in umetniškega ustvarjanja, njihovih značajskih posebnosti in odnosa do življenja …« Torej imate pri pisanju poleg strokovnjakov vedno pred seboj tudi manj učene bralce?
Golob: Knjiga ima smisel, če sledi potencialnim bralcem: založba je izrazila svoje vidike, ki sem jih spoštovala in upoštevala. Predvsem pa je šlo za skup no odločitev, da je snov namenjena slovenskemu bralcu, da gre za dela, ki so tako ali drugače prepletena z našimi kraji in ljudmi. Nekaj desetletij, ko je bil zgodovinski pogled na našo preteklost okrnjen, je pustilo v obči zavesti (in v šolskih knjigah) praznino, kot da med Brižinskimi spomeniki in protestanti ni bilo pri nas nobenega intelektualnega dogajanja. Posledice so za zgodovinsko zavest in samozavedanje velikanske, izginilo je tudi razmišljanje o mehanizmih tedanjega življenja. Zato še vedno poslušamo neumnosti, kot je npr. tista o premetenem Trubarju, ki je knjige pripeljal v sodih: to je bila običajna embalaža. Ali bo čez sto let kakšen učenjak rekel, da sem bila presneto iznajdljiva, ker sem pismo dala v kuverto?