Urednikov uvodnik
Slovensko knjižno založništvo je v občutljivih časih, saj ni povsem jasno, kaj se bo z njim dogajalo v bližnji prihodnosti. Po eni strani se pozitivni gos­podarski učinki zadnjih let.. več>
»Tik pod nebom je ljubezenski roman«
Bukla 14, december-januar 2006/07

Foto: Nada Žgank

»Roman Agate Tomažič je občudovanja vredna, resna državljanska gesta, s katero bralca vabi, da skozi fikcijo spozna realnost, v kateri še včeraj nepogrešljivi mediji danes razpadajo pri živem telesu,« je zapisala Mojca Pišek v spremeni besedi k prvemu romanu Agate Tomažič Tik pod nebom. Avtorico poznamo kot nekdanjo novinarko časopisne hiše Delo, ­ po kratkih zgodbah Česar ne moreš povedati frizerki in potopisih Zakaj potujete v take dežele?. Piše spretno, duhovito, nikoli cinično. »Bolj me zanimajo ljudje s hibami kot tisti urejeni in dolgočasni«, je povedala na enem izmed pogovorov. Za prvi roman si je izbrala zgodbo o tiskanem mediju in dveh moških.

Bukla: Metod je urednik osrednjega dnevnika, novinar analogne generacije, »mož brez posebnosti, človek za vse čase«, kot ga opišete. Mladi Ožbej je predstavnik digitalne generacije, ki se vrača iz tujine, tudi zato, da bi finančno pomagal časopisu. V medijih dela veliko žensk. Zakaj ste se odločili za zgodbo o dveh moških?
Tomažič: Zato ker sem hotela predstaviti konflikt med očetom in sinom, neki freudovski umor očeta. Če bi pisala o ženskah, materi in hčeri, bi bila zgodba popolnoma drugačna. Izziv mi je bil, da sem se vživela v lik mladega in lik starega, tečnega moškega. Morda mi je bil starejši urednik malo bližji od mladega hekerja, ker sem delala za dnevnik, čeprav vodilnih kadrov nisem pogosto srečevala in sem si vse značajske lastnosti izmislila. Ko pa sem se ukvarjala z Ožbejem, sem se morala veliko bolj poglobiti v generacijo t. i. milenijcev. Med drugim sem si ogledala nekaj delov serije o Silicijevi dolini in se dobila z nekaj izvedenci za informacijsko tehnologijo ter ugotovila, da veliko stereotipov o njih ne drži. Recimo, da so vsi avtistični, čudni in nedružabni. Zanimal me je predvsem prelom med analognim in digitalnim svetom. Roman je nastal pomotoma oziroma spotoma. Lotila sem se knjige kratkih zgodb o ljudeh iz poklicev, ki jim je internet uničil življenje. Od proizvajalcev svinčnikov do trafikantov. Med njimi sem se lotila tudi novinarskega poklica. Nisem imela namena pisati o medijih, ker sem jih že imela dovolj. Želim si, da tega romana ne bi povezovali s časopisno hišo, kjer sem delala. Je povsem izmišljeno delo, v marsikaterem pogledu pa celo karikatura neke neobstoječe časopisne hiše. Privilegij in užitek pri pisanju je, da si like in vse v delu lahko izmisliš. Ideja, da bi pisala o svojem preteklem delu, se mi zdi preveč mazohistična, nepotrebna, trapasta. Če se kdo prepozna v katerem od likov, to lahko pomeni samo, da je ali tako samovšečen ali pa ga grize slaba vest, če se istoveti s katerim od vodilnih.

Bukla: V neki televizijski oddaji ste o svojem junaku Metodu dejali, da vam je šel tako na živce, da bi ga kar ubili. Torej ne drži prepričanje, da imate pisateljice, pisatelji radi svoje like, da jih zagovarjate, branite ne glede na vse?
Tomažič: Z liki je tako, da si jih pač sama izmislim, kar pa ne pomeni, da jih imam nenehno pod nadzorom. Ko sem se vanj poglabljala in vživljala, sem odkrivala vse gnile plati njegovega karakterja in to mi je šlo na živce. Nekoliko sem pri tem najbrž tudi pretiravala, a se nisem mogla zaustaviti. Večkrat se zalotim pri misli, da svoje like ustvarjam, kot bi slikar spravljal podobe na platno – če bi bila slikar, bi najbrž risala tako kot Fernando Botero. Njegovi ljudje so prikazani na moč nelaskavo, a jih moraš prav zaradi grdote vzljubiti.

Bukla: Zdaj ste zaposleni na ZRC SAZU, vaše delo je tudi promocija, torej obveščanje, komuniciranje z novinarji in novinarkami. Kako z druge strani gledate na medije in njihove predstavnike? Drži, kar piše Mojca Pišek v spremeni besedi – »enkrat novinar, vedno novinar«?
Tomažič: Veliko ljudi me sprašuje, ali v mislih popravljam novinarske pris­pevke o našem delu, ali razmišljam, kako bi jaz kot novinarka obdelala kak­šno temo. Moj odgovor je ne, nikakor, naveličala sem se novinarskega dela. Ampak sem, glede na novinarje, s katerimi sem v stiku, povsem prepričana, da ta poklic nekateri še vedno opravljajo z veliko veselja in predanosti. Kar ni nič čudnega, ker je lep poklic. Ena njegovih glavnih prvin je pripovedovanje zgodb, toda če hočeš pripovedovati zgodbe z besedami, ni nujno, da si novinar. Nikoli nisem bila tiste vrste novinarka, ki je morala neki zgodbi slediti, obelodaniti nekaj, kar je pristalo na prvi strani časopisa. Pisala sem o tistem, kar me je zanimalo, kar mi je bilo všeč. Nisem iskala poslanstva v tem delu.

Bukla: V romanu Tik pod nebom je opisan uredniški sestanek, na katerem se pogovarjajo o Nobelovem nagrajencu za literaturo. Kar nekaj težav je bilo z njegovim imenom, marsikdo ni vedel, za koga gre. Včasih so bili uredniki, ne glede na področje, ljudje široke splošne izobrazbe. Nam vaš roman sporoča, da naj se pač preprosto navadimo na novo, drugačno generacijo novinarjev?
Tomažič: Gre za to, da ta oseba v romanu nima splošne izobrazbe, saj ne le da ne pozna književnikov, temveč tudi ne ve, kdo je napisal prvi znani zakonik v človeški zgodovini, kar so pravzaprav osnove zgodovine ali celo prava. Če nimaš temeljev, ne moreš umeščati stvari v neki kontekst, primerjati, delati analiz. Oziroma jih lahko, ampak najbrž niso kaj prida. Popravek: seveda jih lahko, če jih je pripravljen kdo plačati. In če so zanje pripravljeni plačati tisti, ki vedo še manj, je krog sklenjen. Nikakor ne trdim, da ni med uredniki v slovenskih medijih še danes veliko ljudi široke razgledanosti. Bolj so problematični lastniki: če jim ti ne dovolijo, da bi svoje znanje pokazali in objavljali kakovostne prispevke, ker se to ne prodaja, je vse zaman. Kar se tiče nove generacije novinarjev, je pač tako, da tudi tu ponudba sledi povpraševanju. Novinarjev je ogromno, delovnih mest zanje pa malo, zato plače in plačila padajo. In za malo denarja, vemo, dobimo malo muzike. Pri strokovnjakih za informacijsko tehnologijo, programerjih in podobnih je ravno obratno. Malo jih je, ki so dobri, potrebe po njih so vse večje in so zato dobro plačani. Vse več jih bo in vse več bo med njimi tudi žensk, zato bodo tudi v tej panogi plače začele padati. Mogoče bodo pa programerji v prihodnosti neka nova vrsta novinarjev.

Bukla: Kar se sliši bolj pesimistično v primerjavi z vašim romanom. Zaključek romana je vendarle bolj optimističen.
Tomažič: Vztrajam pri tem, da je moj roman ljubezenska zgodba. Mlad fant se zaljubi v dekle, ta vztraja, da razčisti s svojim starši. In fant to stori. Kaj se dogaja vmes, je pa samo stranski produkt tega.

Bukla: In katero je naslednje delo, ki se ga smemo nadejati iz vaše ustvarjalne delavnice?
Tomažič: V moji ustvarjalni delavnici, tako kot v moji glavi, vlada precejšen nered, ampak iz kaosa zamisli se mi je počasi izrisala želja, da bi izdala knjigo, bolj knjižico kratkih, celo zelo kratkih zgodb o svojih najljubših besedah. Kar nekaj jih je, začenši z bibavico, ki je žal ne uporab­ljam tako pogosto, kot bi si jo želela. Na seznamu so še: kolodvor, ki ga dojemam kot dvor za vlake; kakopak, ki zame imenitno posnema zvok žogice za ping­pong, ko se trikrat odbije od tal; površnik, za katerega dolgo časa nisem vedela, da nima nič opraviti s površnostjo, ki mi je bila pogosto očitana pri pouku matematike; povodec, ki bi ga, če bi bilo kaj pravice na tem svetu, po mojem morali uporabljati za vodenje (morskih) psov po vodi ipd. Sicer pa ves čas pišem vsakovrstne neum­nosti in morda bo kaj od tega kdaj ugledalo tudi luč sveta.