»Današnji čas v mnogočem prav bizarno spominja na trideseta leta dvajsetega stoletja«
Vladimir P. Štefanec je pisatelj, umetnostni zgodovinar in filozof. Če ga niste spoznali med prebiranjem umetnostnih kritik, ste ga morda kot mladinskega pisatelja ali avtorja kratke proze. Najverjetneje pa ste v roke vzeli kakega od njegovih romanov, ki so se že trikrat znašli v ožjem izboru za nagrado kresnik. Med njimi najdemo tudi kak krimič, ne nazadnje je avtor med vidnejšimi sodobnimi predstavniki tega žanra pri nas. Tokrat smo z njim poklepetali o njegovem najnovejšem romanu, Najlepša neznanka svetloba. Zgodba je umeščena v (več ali manj) malomestno okolje na začetku 20. stoletja. Prek posameznih fotografij (ki obstajajo v romaneskni realnosti) v zgodbi spoznamo družino fotografov, ki se znajdejo na presečišču občih življenjskih vprašanj (smrt, spomin, ljubezen …), pa tudi v povsem specifičnih situacijah, ki so plod okolja, časa in družbenih zakonitosti.
Bukla: Ena osrednjih tem romana je medij fotografije. Zgodba se odvija v času, ko se je ta začela širiti, hkrati pa še ni bila tako zelo splošno prisotna. Zakaj izbira tega zgodovinskega obdob ja? Kako je pojav fotografije zaznamoval našo kulturo oz. kako je fotografija spremenila 20. stoletje?
Štefanec: Obdobje prvih nekaj desetletij 20. stoletja (zgodba se zaključi leto pred začetkom druge svetovne vojne) je zanimivo, saj je čas mnogih prelomov, intenzivnih sprememb, neka stara doba, katere pravila in navade so z manjšimi spremembami trajali stoletja, se je dokončno iztekla. Propadale so stare, nastajale nove države, družbe so se modernizirale na vseh področjih, hkrati pa je ob tem prihajalo do sobivanja, tudi soočanja starega in novega, neki stari in novi čas sta nekaj časa tako rekoč sobivala v skupni dobi, čeprav drug z drugim nista imela veliko skupnega in sta se glede marsičesa izključevala. To sobivanje nasprotij, različnih življenjskih načinov, nazorov, se mi zdi zanimivo za literarno obdelavo. Hkrati gre za čas, ki je v mnogočem trasiral prihodnost, tudi to, ki jo živimo danes. Kar zadeva fotografijo, pa je imel njen pojav izjemen pomen, ki se je z njenim razvojem in razvojem njenih »derivatov« (film, video, digitalna fotografija, internetno podobje) nezadržno stopnjeval. Teoretiki so že pred pol stoletja ugotavljali, da živimo v svetu podob, ki je v naših očeh in predstavah v veliki meri nadomestil prvotni svet, da bivamo znotraj slikovitih paravanov, ki nas ograjujejo tako od sveta kot od nas samih. In danes je to stanje še precej bolj drastično. Pri tem je bistveno, da se je fotografija pojavila kot medij, ki naj bi bil zanesljiv posredovalec resnice, zato ji ljudje še vedno verjamejo, četudi zelo pogosto zavaja, pogosto odigra vlogo fikcije in ne dokumenta.
Bukla: S fotografijo oz. teorijo fotografije se ukvarjate tudi strokovno. Ste se pred pisanjem romana lotili še kakšnega posebnega razis kovanja teme, o kateri ste pisali? Ste (na novo) odkrili kaj takega, kar je še posebej zaznamovalo Najlepšo neznanko svetlobo?
Štefanec: Res o fotografiji tudi predavam, a hkrati se zavedam, da pisanje romana seveda ni strokovno delo. Vključevanje svojega znanja o fotografiji v roman sem zato omejil na elemente, ki se pripovedi smiselno, »organsko« prilegajo, na elemente fotografskega sveta, ki so navzoči pri vsakdanjem življenju in delu družine fotografov. Ni namreč hujšega, kot če avtor poskuša v leposlovju razkazovati vso svoje razkošno znanje o nekem področju, saj tako zgodbo zanesljivo »zaduši«, bralca pa zamori. Svoje raziskave tematike romana nisem omejil le na fotografijo, ampak sem se dodatno poglobil v obdobje, ko se ta dogaja, v različne vidike le-tega. S pomočjo tiska, še posebej revij iz tistega časa, sem se poskušal čim bolj približati takratni vsakdanjosti. Kar zadeva fotografijo, sem prek domačih in tujih fotografskih knjig in revij, reklam ipd. spoznaval specifike obdobja, splošno stanje stvari, zanimivosti, tudi bizarne poudarke.
Bukla: V romanu je pomembna tudi tema smrti, ki je pogosto obravnavana skozi popisovanje prakse fotografiranja mrtvih oseb, kar je bilo v tistem času nekaj običajnega. Nekje sem prebral, da je temu botroval visok strošek fotografiranja, ki so si ga sorodniki privoščili šele ob smrti družinskega člana. Obstajajo še kakšni razlogi? Kaj menite, da to sporoča o odnosu do smrti nekoč in danes ter kako se to zrcali v romanu?
Štefanec: Ob raziskavi sem se precej posvetil tudi fotografskemu »podžanru«, fotografiranju mrtvih, kar se v romanu gotovo vidi. Nekoč so se ljudje redkeje fotografirali, to so večinoma počeli le ob posebnih, najpomembnejših življenjskih dogodkih, če ne prej, pa ob smrti, kot ugotavljate. To je bilo seveda povezano tudi s premoženjskim stanjem posameznih družin. Je pa smrt na splošno veljala za eno od temeljnih postaj življenjskega kroga, njegov zaključek. Danes je smrt iz njega skorajda izključena, iztrgana, izgnana na obrobje zavedanja in občestva. Tudi pokopališča so danes na obrobjih naselij, včasih pa so bila v središčih, ob cerkvah. Še prej so svojce pokopavali kar doma, pod hišni prag, kar je eden od slikovitih detajlov, ki sem jih omenil tudi v romanu. Ob tem pa spominov na mrtve niso vzbujali samo kraji ali mesta, kjer so bili ti pokopani, ampak tudi fotografije, ne samo tiste z mrtvimi. Tudi v romanu mrtvi ne počivajo le na mest nem pokopališču, ampak so navzoči tudi na fotografijah s pisalne mize nosilnega lika. In na teh so nekateri še zelo živi, kar preveč živi ...
Bukla: Obstajajo med fotografijo in literaturo kakšne posebne stične točke oz. ali so razlike med enim in drugim predstavljale kakšne težave med pisanjem romana?
Štefanec: Ena od stičnih točk je gotovo dinamično razmerje med stvarnim in fiktivnim, kar je oboje navzoče tako pri večini fotografskih kot literarnih izdelkov, s tem da je težišče pri enem in drugem različno. Kot rečeno, fotografijo ljudje večinoma sprejemajo kot resnicoljubno pričevalko, zanesljivo zaveznico stvarnega, v literaturi pa večinoma vidijo predvsem fikcijo. Seveda oboje hkrati je in ni res; fotografija nam brez zadrege »laže« oziroma sporoča neke fiktivne, iz širših celot iztrgane vsebine, hkrati pa literatura na svoj neponovljivi način zmore izrekati neke globlje, četudi ne čisto otipljive resnice. Pri vsem skupaj, sploh ko človek oboje združi v vsebino in formo nekega romana, gre torej skoraj za nekakšno vrvohodstvo, lovljenje ravnotežja med fiktivnim in stvarnim znotraj fikcije. To mora biti za nameček videti tudi dovolj lahkotno, da ne prestraši, odvrne bralca. Poglavitna težava je bila morda povezana s samoomejevanjem pred zapadanjem v prepogoste in pregloboke filozofične traktate, ki bi morda koristili v smislu bolj poglobljene obravnave tematike, a bi romanu kot leposlovnemu delu zanesljivo škodili. Bralec o takšnih temah lahko premišljuje, če opazi »trnke«, ki ga k temu napeljujejo, a roman lahko použije tudi brez tega, tudi tako, da sledi samo osnovni, družinski zgodbi.
Bukla: Obenem je dogajalni čas v romanu nekoliko specifičen, saj gre za predvečer druge svetovne vojne. Lahko iz tega razberemo vaš družbeni komentar, morebitno namigovanje na neke korelacije takratnega in zdajšnjega trenutka?
Štefanec: Nobena skrivnost ni, da današnji čas v mnogočem prav bizarno spominja na trideseta leta dvajsetega stoletja. Ameriški predsednik se je na volitve podal s prirejenimi nacističnimi parolami in uspel, diktatorske karikature se pojavljajo vse okoli nas, naši vzhodni sosedje se odkrito pridušajo nad krivičnimi trianonskimi mejami, veliko vlagajo v »svoja« izgubljena ozemlja, tudi ta, ki so danes del naše države, vse več ljudi živi v negotovih gmotnih razmerah in so dovzetni za vsakovrstna strašenja ter za na videz preproste in učinkovite, a v bistvu totalitarne in pogubne rešitve. Ob tem pa se sodobne tehnologije ne kažejo kot del rešitve, ampak kot del zaostritve problemov … In zelo zanimivo se mi zdi, da ljudje vsega tega ne opazijo ali vsaj ne dojemajo kot grožnje. Tako je danes in tako je bilo v tridesetih letih. Ljudje so večinoma živeli relativno brezbrižno, se vse do zadnjega počutili varne. Bil sem presenečen, ko sem v stari turistični brošuri prebral (tudi to sem vključil v roman), da so po priključitvi Avstrije k nacistični Nemčiji v enem naših zdravilišč začeli veselo ponujati izlete v bližnji nemški rajh, ob tem pa verjetno niso niti pomislili, da bodo novi sosedje že kmalu prišli na »izlet« k nam. Množično in dobro oboroženi … Zdi se neverjetno, a očitno je res, da se človeštvo iz izkušenj prejšnjih generacij ne zmore učiti.
Bukla: Za romaneskne like so značilne specifične in pretanjeno izdelane psihološke slike. Koliko se vam zdi, da so osebe v romanu zaznamovane z okoljem (ne gre za najnižje razrede, živijo v času hitrega tehnološkega razvoja in nepredvidljive prihodnosti) in koliko vendarle zaživijo tudi mimo tega?
Štefanec: Osebe so z različnimi vplivi zaznamovane v različni meri. Nekatere bolj z okoljem, druge bolj z družinsko preteklostjo, usodo, kar velja na primer za nosilni lik romana. Okolje je provincialno, nekako arhetipsko slovensko, to omejitev občutijo vse osebe, se pa z njo soočajo na različne načine, iščejo različne načine preživetja, pobegov, tudi s pomočjo fotografije. Ti pobegi jim uspevajo bolj ali manj, kakor komu, teže pa je ubežati različnim osebnim in družinskim določenostim, a nosilni lik se sooči tudi s temi, se poskuša tako osvoboditi ...
Bukla: Do zdaj ste pisali tako leposlovne romane kakor tudi kratko prozo, detektivske romane, mladinsko književnost, obenem pa ste tudi avtor velikega števila strokovnih in poljudnostrokovnih besedil. Se v tem trenutku lotevate česa novega? Česa?
Štefanec: Načelno pri meni ves čas kaj nastaja, načrti in projekti so v različnih fazah dodelanosti, kot nekakšni bolj ali manj natovorjeni vagoni stojijo razpostavljeni na »ranžirni postaji«, in ko pride pravi čas, jih nevidna lokomotiva potisne na prvi tir, kjer jih vzamem v dokončno obdelavo, uresničim. A o konkretnih prihodnjih načrtih nikoli ne govorim. Zdi se mi, da to ne bi bilo dobro za karmo.