»Radi bi aktivno spodbujali povezovanja in krepili stanovska društva!«
Renata Zamida je z začetkom letošnjega leta prevzela vodenje Javne agencije za knjigo RS, na kateri je bila poprej zaposlena kot odgovorna za pripravo projekta Slovenija – častna gostja mednarodnega knjižnega sejma v Frankfurtu. V slovenskem knjižnem založništvu ima že dolgoletne izkušnje, saj je kar nekaj časa delala na založbi Beletrina, kjer je bila zadolžena za izvedbo mednarodnih projektov. Javno agencijo za knjigo je prevzela v turbulentnem času, ko se založništvo sooča z morda največjimi težavami po osamosvojitvi, zato je to več kot primerno izhodišče, da bralcem in panogi predstavi svojo vizijo in program za prihodnje obdobje.
Bukla: Kako ste (bili) zadovoljni s stanjem v Javni agenciji za knjigo RS, ki ste jo prevzeli v začetku tega leta kot nova direktorica?
Zamida: Agencijo in njena področja dela sem poznala, saj sem že bila del kolektiva, preden sem ga prevzela, kar prinaša nekaj prednosti. Nekaj neprijetnosti, ki jih počasi odpravljamo, je seveda prisotnih. Zaostanki pri pripravi res zahtevne dokumentacije za kar dva evropska projekta, prostorska problematika, ki nas sicer spremlja že dlje – naše pisarne so polne gradiv, ki bi jih morali odlagati v arhivske omare, ki jih nimamo, ker jih nimamo kam postaviti ... Ob letošnjem prevzemu v upravljanje tudi pritličnega dela stavbe na Metelkovi 2b (doslej galerijski prostor JSKD) se je izkazalo, da za funkcionalno preureditev prostorov ni dodatnega denarja …
Bukla: Nedavno se je zaključila šesta tematska konferenca GZS o knjiž nem založništvu, ki je odprla mnogo bolečih ran znotraj založniške panoge, saj se ji slovenska gospodarska rast zadnja leta za zdaj ni kaj dosti poznala. Kakšen je vaš pogled na stanje te panoge, ki se je v zad njem desetletju skrčila na polovico? Kje vidite svetle točke in možnosti za njen pozitiven razvoj?
Zamida: Poleg krčenja panoge se mi enako boleča zdi slaba raven sodelovanja v sami panogi, tudi neobstoječe statistike, saj nihče ni pripravljen deliti podatkov. Ampak to lahko spremljam že zadnje desetletje, pravzaprav odkar delam v založništvu. Premalo je povezovanja, delno je to zagotovo na račun tega, da se vsak bori za svoj košček našega majcenega knjiž nega trga, pa tudi dva izrazita organizacijska pola na tej sceni – nevladne organizacije nasproti gospodarskim družbam – nista v prid sinergijam in povezovanju. Trudim se prikazati čim več primerov dobre prakse – tudi to, da se naše založbe premalo ozirajo naokrog, čez mejo, povzroča določeno ozkoglednost.
Bukla: O kakšnem konkretnem povezovanju govorite?
Zamida: Na primer odpiranje knjigarn ob zadružnem povezovanju, morda tudi povezovanje malih in mikrozaložb glede poslovnih in skladiščnih prostorov ali konec koncev tema, o kateri sem govorila na omenjeni konferenci, povezovanje pri trženju prevodnih pravic, ki je lahko ekonomsko zelo upravičeno – in spodbudno.
Bukla: Se vam zdi zadružno odpiranje knjigarn glede na stanje in razmerja na trgu dejansko nekaj realnega?
Zamida: Tega še nismo poskusili, kajne? So pa poskusili v Barceloni; tudi v Španiji so krizo v založništvu občutili izjemno močno, panoga je upadla še bolj kot pri nas in knjigarne so se zapirale po tekočem traku. Zadnji dve leti jih ponovno odpirajo ravno po tem načelu, delno ob podpori javnih, katalonskih sredstev. Če bomo le zrli v lastno žalost, se bodo stvari težko obrnile na bolje.
Bukla: Torej namerava JAK v okviru svojih aktivnosti pomagati in vplivati na preobrnitev negativnih trendov? Kako?
Zamida: Delno sem že odgovorila. Drugače kot z majhnimi, a pomembnimi koraki ne gre. In ti niso, niti glede na naš proračun ne morejo biti, zmeraj povezani z visokimi finančnimi vložki. Sama tudi nisem podpornica visokoletečih papirnatih pobud, ki leta čakajo na realizacijo. Radi bi aktivno spodbujali povezovanja, krepili stanovska društva, ki naj bi generirala tudi ideje in pobude od spodaj navzgor. Prevetriti bo treba tudi spodbude, ki jih namenjamo knjigarnam, slednje so v našem prostoru posebna rana, t. i. neodvisnih knjigarn imamo le za vzorec. Predvsem pa želimo aktivno pozivati k pomenu branja in kupovanja knjig, čeprav trenutno skozi manjše promocijske akcije, recimo skozi že obstoječe uspešne projekte, kot je Pot knjige, ravno pa je v teku tudi naša prva Facebookova akcija, ki nagovarja k polet nim knjižnim nakupom. Skupaj s panogo bi radi iskali nastavke za nacionalno kampanjo, ki jo želimo izpeljati srednjeročno ob povezavi več resorjev. Menim, da k pozitivni klimi lahko veliko pripomore tudi naša odprtost navzven. Če producenti v panogi JAK čutijo kot del knjižne verige, je ozrač je veliko bolj sproščeno in prostora za izvedbo skupnih idej je več. A tudi za nas lovljenje ravnotežja med nadzornikom in financerjem ter panogo ni preprosta naloga, z njo se spopadamo dnevno …
Bukla: Se vam zdi, da lahko te pobude in projekti v resnici opazneje vplivajo na trg prodaje knjig? Bojim se namreč, da so se v zadnjem desetletju zamajale temeljne navade v zvezi z branjem in nakupovanjem knjig …
Zamida: Malodušje jih zagotovo ne bo izboljšalo. Naslednje leto bo po petih letih čas (upam, da tudi denar) za novo raziskavo o bralnih in nakupovalnih navadah. Ta bo pokazala, ali smo dosegli dno ali gre še globlje. Sama vseeno gojim zmerni optimizem, pa tudi množičnega iskanja novih kariernih perspektiv delujočih v založništvu še ne opažam.
Bukla: Kakšno pa je po vašem mnenju stanje tistega dela založništva, ki prejema javno podporo? Ali ta segment izpolnjuje cilje, ki jih zasleduje JAK?
Zamida: Upam si trditi, da naše podpore zagotavljajo osnovne in stabilne pogoje za producente, posebej tiste, ki so vključeni v štiriletne programske in dvoletne projektne razpise. Prav tako pa trdim, da javna podpora v tem trenutku ni tolikšna, da bi omogočala resnejši razvoj področja knjige, predvsem pa je prenizka, da bi upravičila dodatno birokratizacijo pri črpanju sredstev, kar se zdaj dogaja. Področje – kot že sami ugotavljate – nazaduje tudi zaradi preloma, ki ga je povzročila gospodarska kriza, in trendi se le zelo počasi obračajo navzgor.
Bukla: V resnici se sploh ne … Kolikor sem gledal finančne rezultate manjših založb, so v letu 2017 večinoma še nazadovali …
Zamida: Javna podpora knjigi žal ne sledi položaju na trgu, sredstva, ki jih ima na voljo JAK, so prenizka (pa ne da bi bilo mogoče panogo rešiti le s subvencijami, in to tudi ni namen). Ker sprašujete konkretno po založništ vu, lahko rečem, da trenutno sofinancirani programi izpolnjujejo naše osnovne cilje; kakovostna produkcija slovenskega in prevodnega leposlovja in humanistike to dokazuje. Sama bi si vendarle želela nekoliko drugačna razmerja pri podprti založniški produkciji, tudi recimo več del 20. in 21. stoletja. Nasploh pa je bilo v zadnjem programskem obdobju, ki se sicer izteče z letom 2019 (in ga tedaj čaka prevetritev, upam pa, da tudi finančna okrepitev), mogoče opaziti, da je podprtih veliko več prevodov kot izvirnih slovenskih del, kar pa je rezultat več dejavnikov, tudi tega seveda, kaj založniki na razpise za javno podporo sami prijavljajo.
Bukla: Kot vse kaže, bo že letos prišlo do preureditve načina sofinanciranja producentov. Se vam zdi, da bodo v skladu z njimi lahko vsi ustrezno in v celoti realizirali letošnji program?
Zamida: Tukaj se je enostavno predolgo tiščalo glavo v pesek, namesto da bi se poiskale ustrezne rešitve in zagotovile pravne podlage za nemoteno, vzdržno in življenjsko sofinanciranje področja knjige v javnem interesu, ki bi omogočilo še kaj več od životarjenja. Javnofinančna zakonodaja pri nas je, kakršna je, te mi ne moremo spreminjati ali je interpretirati po svoje; Ministrstvo za kulturo pa tudi ne in nas opominja, da ji moramo slediti do zad nje vejice in pike. Na področju knjige je problem, da se producenti, ki so gospodarske družbe in tisti, ki so organizirani kot društva, zasebni zavodi in ustanove, ne smejo več obravnavati enako kar se tiče črpanja subvencij – čeprav oboji izvajajo programe v javnem interesu. Nujno je novelirati zakon o JAK in tako razrahljati nekatere krovne omejitve – in resnično upam, da nam bo ob razumevanju zakonodajalcev to uspelo čim prej.
Bukla: Do novele zakona je še precej daleč …
Zamida: Dotlej pa verjamem, da smo našli zadovoljivo rešitev, ki za letos nikogar ne bo postavila pred nerešljive težave glede izvajanja programa. Vsekakor omejitve pri črpanju sredstev pomenijo korak nazaj in so slab znak. Pomenljivo pa je, da se nam ni treba ozreti prav daleč, da bi videli, kako se spodbuja in je treba spodbujati založništvo v javnem interesu. Avstrijska država založnikom denar za njihov letni program zagotavlja vnaprej (in to na trgu, kjer ekonomija obsega dejansko obstaja). Hrvaška prejemnikom javnih sredstev za knjigo prav tako zagotovi vnaprejšnje financiranje – kar 80 % v prvi tranši. Celo EU-podpore (Ustvarjalna Evropa ipd.) zagotavljajo avansiranje, in to 70-odstotno. In glede organizacijskih oblik prejemnikov seveda nikjer ne delajo razlik!
Bukla: Portal Bližji knjigi, ki je bil zasnovan kot vseslovenski knjižni portal, je v svojem razvoju zastal. Kaj nameravate narediti z njim?
Zamida: Portal je nastajal v letih 2014 in 2015 in je nesrečno sovpadel z uvedbo Zakona o enotni ceni knjige, ki je zahteval svoj portal in dejansko predstavlja sprotni seznam knjižnih novosti, na katerega je do danes vnesenih približno 15.000 knjižnih naslovov, ter je neposredno povezan z bazo Cobiss. Bližji knjigi v tem smislu ne izpolnjuje poslanstva, da bi informiral o novih izdajah na trgu (in samodejno zajemal iz te baze) ali da bi ponujal res celostni pregled nad knjižnim trgom. Verjetno je bila njegova zasnova preširoka in preambiciozna, zato ga v nobenem trenutku ni bilo mogoče popolnoma nadzorovati, posledično pa nikoli ni bil in ne bo polno funkcionalen. Dokler so bila zagotovljena sredstva, je portal uredniško urejal JAK, tudi po poteku financiranja iz Evropskega socialnega sklada prek Ministrstva za kulturo (obveznosti v okviru tega projekta, ki je bil v pomembnem delu namenjen tudi zaposlovanju mladih brezposelnih, so v celoti izpolnjene, kazalniki pa celo preseženi) smo urednika plačevali iz lastnih sredstev agencije. S tem smo na portal vnesli tudi pomembne avtorske vsebine (recenzije, uvodnike, intervjuje), ki jih ne želimo izgubiti. Za vse informacije portala – omenjene vsebine pa tudi naslovnice in druge uporabne metapodatke – želimo omogočiti prenos na portale, ki so v veliko širši rabi, Cobiss, Dobre knjige, Bukla ipd. Ko bo ta faza zaključena, bo portal ugasnil oziroma bo deloval samo kot arhiv. Tehnično in vsebinsko vzdrževanje takega portala glede na prednosti, ki jih (ne) prinaša, ni vzdržno.
Bukla: Kdaj pa naj bi se to zgodilo?
Zamida: Predvidoma do konca leta.
Bukla: Ob padajočem domačem knjižnem trgu bo Slovenija v naslednjih letih pomembna gostja na bolonjskem (leta 2021) in frankfurtskem (leta 2022) knjižnem sejmu. Kako nameravate sinhronizirati in spodbudno povezati domačo pešajočo panogo in ambiciozne mednarodne projekte?
Zamida: Prvo in ključno je izkazan interes panoge za te projekte, in ta se ved no bolj potrjuje. Posebej nastop Slovenije kot osrednje gostje v Bolog ni je nekaj, kot sama razumem, kar so si založniki v tem produkcijskem seg mentu iskreno že dolgo želeli. Sama v preteklosti nisem delala na področju otroške knjige, a spomnim se slabe volje med založniki, avtorji in ilustratorji pred leti, ko je naslov pridobila Hrvaška, češ, zakaj se ne pobrigamo tudi za nastop Slovenije, ki ima v svetovnem merilu vrhunske produkte, predvsem ilustratorske. Frankfurt je po drugi strani projekt na najvišji državni, torej tudi medresorski ravni, za področje založništva in knjige pa imamo znotraj njega svoje specifične cilje. Naš prvi cilj je razviti profesionalizacijo pri trženju nacionalne literature v tujini, tukaj imamo velik manko, tudi v znanju in kompetencah producentov – literarni agent je pri nas tako rekoč neobstoječ poklic. Glede na izobraževanje in finančne spodbude, ki jih uvajamo, se panoga v tem segmentu vidno prebuja, prav tako zavest pri avtorjih o tem, kaj je prevodna pravica in komu bodo poverili skrb zanjo. Zadnji dve leti, odkar na JAK usklajujemo frankfurtski izziv, je sinhronizacija, kot jo imenujete, že vidna, tako da naša aktivacija že kaže rezultate, ki, upam, bodo tudi v ekonomskem smislu za producente vedno bolj pomembni in seveda dolgoročni.
Bukla: Razumem. Vendar gre za dolgoročen projekt, ki je bil zastavljen že pred leti, v tem času pa so se razmere precej spremenile – navzdol. Tudi na tematski konferenci je bilo jasno povedano, da je za nekatere založnike sodelovanje pri pripravi sejma manj zanimivo, če se hkrati sesuva njihova osnovna dejavnost. Kaj menite o tem?
Zamida: Tukaj niso v igri le založniki, ne pozabimo na avtorice in avtorje, ki v osnovi predstavljajo kapital založb pri tem projektu. Ti bodo prevodne pravice za svoja dela pač nesli tja, kjer bodo z njimi dobro, naložbeno upravljali. Še v nobeni državi, ki je izvedla gostovanje v Frankfurtu, niso sodelovali čisto vsi nacionalni založniki. Pri nas so tudi založbe, ki izdajajo skoraj izključno prevode v slovenščino, ena izmed njih je celo zelo velika – zanje je ta projekt zagotovo manj zanimiv, čeprav tudi to ne pomeni, da ga ne morejo izkoristiti v svoj prid. Tiste pa, ki želijo korektno poskrbeti za avtorje v svojem portfelju in ki vidijo v tem tudi utrjevanje svojega ugleda v tujini in nov potencial, se že zdaj aktivno vključujejo. Konec maja smo v Frankfurtu organizirali strokovni dan in srečanja z nemškimi založniki s fokusom na leposlovju za odrasle – sodelovalo je osem slovenskih založb iz tega segmenta
Bukla: Za konec: kaj je trenutno na vaši najbližji knjižni polici?
Zamida: Po navadi berem več knjig hkrati. V teh dneh sem prebrala Spovin, za kresnika nominiran roman Anje Mugerli. Kljub neposrečenemu naslovu ga zelo priporočam. Čaka me nov Nesbø, ravno kupljen, za zdaj sem prebrala zadnjo stran. Sicer pa prebiram zanimivo strokovno literaturo – European Book Cultures avtorice dr. Stephanie Kurschus, ki preučuje modele knjižnih politik v Evropi in modele knjižne promocije. Mučim se tudi z izboljšanjem svoje italijanščine – z branjem Nadležne ljubezni, prvega romana Elene Ferrante, v izvirniku, skupaj s slovarjem ... počasi gre.