»Ne domišljam si več, da bi lahko karkoli spremenil s svojim komentiranjem.«
Poslušalci radia Val 202 poznajo Miho Šaleharja kot voditelja brez dlake na jeziku, zato so ga že zdavnaj vzeli za svojega. Pod kožo je v preteklosti zlezel tudi gledalcem glasbenih oddaj, kot so bile Videospotnice, Aritmija, Tranzistor in druge, zad nja leta pa s svojim ostrim in pogosto tudi zelo kritičnim pogledom na vsakodnevno dogajanje navdušuje številne bralce svojih kolumn za razne medije. Vrsto Mihovih »udarnih« kolumn iz preteklosti in nekaj novih, še neobjavljenih, je založba Mladinska knjiga pred kratkim izdala v knjižni obliki z naslovom Duh česa.
Najin pogovor je potekal v sproščenem in iskrivem duhu, takšnem, kot je pač Miha, ki je takoj na začetku tudi predlagal neformalno tikanje. Človek lahko v pogovoru z njim hitro spozna, da je nenarejen in verjetno je prav to tisto, zaradi česar je med svojimi poslušalci pa tudi bralci tako priljubljen. Prav med najinim pogovorom v okolici nacionalnega radia se je ob mizi ustavil tudi eden od poslušalcev, ki se mu je zahvalil, ker se je pred nedavnim nekje fotografiral z njegovo soprogo. »Ne, s tabo se pa danes ne bom,« je bil Miha neposreden, ko je videl, da poslušalec iz žepa vleče telefon, a ta mu tega ni zameril, še več, povedal mu je, kako navdušeno spremlja njegovo delo, nato pa se je spoštljivo poslovil.
»Da, takšne stvari mi godijo, komu pa ne,« je bil iskren Miha, nato pa je dodal, da tovrstnih potrditev vendarle potrebuje vedno manj. Ker zori in se spreminja. In vse to je moč (za)čutiti tudi v njegovi knjigi kolumn, okrog katere se je vrtel najin pogovor in ki bralca pogosto nasmejijo, mu postavljajo ogledalo ter ponujajo marsikaj v razmislek.
Bukla: Menda so te morali na založbi prepričevati kar nekaj časa, da si potem vendarle pristal na to, da izdaš svoje kolum ne v knjižni obliki. Zakaj?
Šalehar: Mogoče sem bil malo zadržan do njihove ideje, ker se mi je zdelo, da mora biti tisto, kar izdaš v knjižni obliki, spisano prav v ta namen. Naposled smo se odločili za formo, ki poleg že objavljenih kolumn vključuje nekaj novih, še ne objavljenih, vse skupaj pa smo nadgradili z ilustracijami moje partnerke Neje.
Ob tem moram povedati, da v resnici močno sovražim pozicijo kolumnista, res mi gre na živce. Zdi se mi prav trapasto, da te nekdo plačuje za tvoje mnenje. Število prodanih izvodov časopisa potem tvojemu mnenju dviguje pomembnost, tudi zato sem bil na začetku zadržan do ideje o izidu kolumn v knjižni obliki. Kolumne namreč pišem zgolj zato, da preživim, nobene romantike ni v tem in ne navdiha, nič, čista obrt.
Bukla: Ampak tudi obrti se je treba priučiti.
Šalehar: Če obvladaš ločila, skladnjo in rodilnik, lahko to počne skoraj vsak.
Bukla: Mislim, da se mnogi tvoji bralci ne bi strinjali s tem, saj v tvojem pisanju opažajo mnogo več kot zgolj obrtniško delo. Ampak vrniva se k samim začetkom, k tvoji prvi kolumni, ki si jo napisal za Mladino. Verjetno te niso povabili k sodelovanju zgolj zato, ker so vedeli, da znaš stati za svojimi mnenji, ampak se jim je zdelo, da se v tebi skriva večji potencial …
Šalehar: Sploh ne vem, kdo me je našel, morda Štamcar. A niso me poiskali na podlagi kakšnega mojega predhodnega pisanja. Bilo je v času televizijske oddaje Videospotnice, verjetno sem v njej po njihovem mnenju na zanimiv način vrtel jezik, pa so me potem povprašali, ali bi poskusil. In sem, in je bilo čisto zanimivo.
Bukla: Menda si zanje napisal le nekaj kolumn …
Šalehar: Mislim, da tri ali štiri. Potem sem nehal, ker se mi zdi, da je prišlo med mano in urednikom do nekega konflikta.
Bukla: Se pustiš vplivati urednikom ali pa ti, nasprotno, pustijo proste roke pri pisanju? Tudi v knjigi v eni od objavljenih kolumn pojasnjuješ svoj odnos do naročenih uredniških člankov.
Šalehar: Uredniki imajo po navadi radi mir pred mano, zato nekih pritiskov ali usmerjanj ni bilo nikoli. Za povrh tudi ne bi nikdar delal v medijih, kjer bi moral zaradi določene medijske blagovne znamke razmišljati z določenega vidika ali pa pripadati določeni politični provenienci. V bistvu me moti, da ljudje razmišljajo v tem smislu, češ, aha, zdaj boš pisal za Finance, torej boš postal neoliberalec.
Bukla: Očitno pogosto poslušaš tovrstne stvari, saj v kolumnah omenjaš, kako te številni poskušajo popredalčkati in ti nadeti določeno politično usmeritev.
Šalehar: V resnici sem po naravi zelo odprt in nimam nekih omejujočih prepričanj. Moti me prepričanost slovenskega komentatorskega prostora, da moraš biti prepričan o nečem. A če pustiva politiko ob strani in govoriva le o vsesplošni potrebi človeštva, da te ljudje nekam popredalčkajo, lahko rečem le to, da tudi sam to včasih počnem, zato svojim bralcem tega pravzaprav sploh ne smem zameriti. Tako je pač udobneje, strah nas je, če nismo v predalu. Ker če smo, vemo, kam gremo, kaj je naš cilj, odstopanja od tega ni, če pa tega ne veš, si pa v stiski …
Bukla: To je verjetno tista marsikdaj lažna varnost, o kateri precej razpredaš v povezavi s srednjim družbenim razredom. O Mojcah in Boštjanih, tipičnih likih omenjenega sloja, si napisal kar nekaj kolumn.
Šalehar: Vse skupaj me frustrira in me spravlja v stisko, saj se ob opazovanju življenja srednjega razreda sprašujem, ali je to smisel našega življenja, našega obstoja. Je naše poslanstvo to, da smo neka zdrava sredina, ki petdeset ur svojega časa na teden zapravi za delo, otroke nam medtem vzgajajo institucije, mi pa potem zato lahko ob koncu tedna preživimo dve uri v nakupovalnih središčih in potem še dve nadaljnji uri drugim razpečujemo svoj življenjski slog preko družbenih omrežij in tako ustvarjamo neke norme?! Je takšno življenje res prava smer? Za zdaj si na to še ne znam odgovoriti, ampak to, v kar nas ukaluplja ali usmerja naše tržno gospodarstvo s pot rošnjo kot ključno vrednoto, je posledica tega, da smo popolnoma blaz ni, naše vrednote so zamegljene, mi pa nikakor nismo v stiku z bistvom, z bogom, s samim sabo. Mi smo v bistvu nesrečniki, ki se osrečujemo z materialnim, to poganja celotni sistem.
Bukla: Ali zase lahko rečeš, da si v stiku s sabo?
Šalehar: Malo pretenciozno bi bilo, če bi trdil, da sem in da vem, kaj je prava pot, vem pa, da to, kar mi vsiljujejo oglasi za avte, hrano in kreme proti celulitu, ni to, za kar sem bil postavljen na ta svet in kar me bo osrečilo.
Bukla: Pozabil si omeniti še mehčalec, o katerem pogosto razpredaš ne le v izdanih kolumnah, ampak tudi v svojih drugih razmišljanjih. Povej, prosim, kaj je s tem mehčalcem.
Šalehar: Mehčalec je lepa metafora za blaznost potrošniškega trenutka, ki mu pripadamo. Govori o tem, kako je lahko neka nepomembna stvar, ki naj bi služila mehčanju tvoje majice, prerasla v neko pretirano osladnost. Ima blazno močno sporočilo, da prihajaš iz čistega, sterilnega okolja, si blaz no dišeč, mehčalec je merilo sreče.
Toda z leti vse bolj spoznavam, da v resnici ne želim več nikomur soliti pameti, kako naj živi. Za to mi je resnično vse bolj vseeno. Morda pa ta knjiga napoveduje tudi to, da bom nehal razmišljati o tem, kako živijo drugi in bom zato posledično nehal pisati kolumne.
Bukla: Pa misliš, da jih boš res lahko prenehal? Na začetku knjige nam reč omeniš, da jih poleg golega preživetja pišeš tudi zato, ker ne znaš reči »ne«.
Šalehar: S tem »ne« je problem drugje, pravijo, da gre za prvobitno obliko izkazovanja ljubezni do samega sebe. Ampak potem spet tehtaš … svobodnjak sem, treba je plačati prispevke, položnice pa dopust in podobno … S polno ritjo je lažje reči »ne« …
Bukla: V uvodu v svojo zbirko kolumn omenjaš, da ti gredo na živce kolumnisti, ki imajo ob strani svojih kolumn sliko, s katere silno res no gledajo v svet. Ampak ali ni paradoks, da tudi sam zdaj z naslovnice knjige precej resno in razmišljujoče zreš v svet?
Šalehar: Joj, ta naslovnica (nasmeh), to je pa čista nesreča! Moja Neja je narisala ogromno mojih karikatur, a likovni urednik Pavle Učakar z Mladinske knjige je menil, da bo vse skupaj izpadlo bolje, če bo na naslovnici moja fotografija. In ker se zelo nerad slikam, so imeli potem na založbi ogromno dela, da so iz arhiva Vala 202 le izbrskali neko fotografijo. Nastala je za potrebe radia in na to fotografiranje sem pred tem že dvakrat zamudil. Ko sem se tretjič, bilo je ob osmih zjutraj, le pojavil, sem imel strahotnega mačka, saj sva se s prijateljem prejšnji dan pošteno napila (smeh). Od tod ta resnost, to je čista prevara …
Bukla: Ustaviva se še pri naslovu tvoje knjige Duh česa. Kateri duh pa tebe osebno najbolj preveva?
Šalehar: Uf, teh duhov je več, jaz sem precej razcepljena osebnost. Ne vem, na katerega Miho naletiš v nekem času.
Bukla: Duh česa te recimo preveva ta hip? Morda duh opolnomočenja, ker si nekaj dosegel?
Šalehar: Če sem čisto iskren, moram povedati, da ob izidu knjige ne čutim česa posebnega, res ne. Celo malo trapasto se mi zdi vse skupaj. Morda sem v mlajših letih potreboval več pozornosti. Ampak z leti se potem začneš spraševati o smislu nastopaških internacij, ki jim poklicno pripadam samo zato, ker počnem, kar počnem. To je zagotovo neka terapija, nekaj mora biti s tabo narobe. Normalen človek pač nima take službe, da mora biti ob torkih zjutraj na radiu največja faca in igrati poklicnega pametnjakoviča. Ta poza me je začela malo motiti …
Bukla: Bi bilo potemtakem lahko pisanje tudi neke vrste terapija, da presežeš ujetost v omenjeno pozo, v svoj lik?
Šalehar: Ne, čisto ničesar terapevtskega nisem zaznal ob tem delu, res gre za čisto obrt. Če bi mi kdo na uro toliko plačal kot za kolumno, bi raje polagal »knauf«, ker znam tudi to.
Bukla: V eni od kolumn opisuješ Slavca, moškega v srednjih letih, ki se ga spominjaš iz svojega otroštva predvsem po njegovi namrgodeni drži in pritoževanjem nad celim svetom. Je kaj tega Slavca tudi v tebi?
Šalehar: Po mojem sem ga res počrpal malo tudi iz sebe, morda sem tudi sam tisti namrgodeni tip, ki se ves čas pritožuje nad nečim. Mogoče sem si pa nastavil ogledalo, predvsem zato, ker bi se v tem pogledu rad spremenil. No, ali pa sem se malo celo že. Predvsem si ne domišljam več, da bi lahko karkoli spremenil s svojim komentiranjem. Spoznal sem, da se je pametnejše umakniti in sobivati z ljudmi, s katerimi rad sobivaš, kot pa da prepričuješ tiste, s katerimi se ne strinjaš.
Bukla: So bližnji tisti, ki so te spremenili?
Šalehar: Veliko ima pri tem opraviti čas, svoje je naredila tudi moja osebna drža, da ničesar, ne sebe ne sveta, ne jemljem preveč resno. Predvsem pa je tu oseba, ki je v mojem življenju zelo pomembna, to je moja Neja. Ona me je naučila, kako je treba opazovati sebe in svoje vzgibe.
Bukla: Prav Neja je tista, ki je, kot si omenil že na začetku pogovora, ustvarila vse ilustracije v tvoji knjigi. Si se za to potezo odločil predvsem zato, ker te tako dobro pozna in si ji tudi zato najbolj zaupal?
Šalehar: Absolutno! Njeno delo relativizira mojo resnost. Skozi svoje ilus tracije me na neki način »zafrkava« in opozarja, da sem nedosleden in nekonsistenten, občasno tudi hinavski do stališč, ki jih na veliko zastopam in propagiram. To se mi zdi res super, to sem jaz.
Bukla: Je ona tudi tvoja prva bralka kolumn?
Šalehar: Ne, to so kar bralci medija, za katerega v določenem trenutku pišem kolumne. Teh pred objavo ne dajem v branje, me pa seveda kasneje zanimajo njihovi odzivi, saj smo konec koncev vsi ljudje. Iskreno povedano imam rad, da me ljudje gladijo po dlaki navzdol (nasmeh). Kritiko prenašam, zdi se mi na mestu, pa vendar boli.
Bukla: Pred objavo kolumn, ki si jih moral ustvariti dodatno, naknad no za svojo knjigo, si se, nasprotno, kot si vajen sicer, verjetno vendarle posvetoval z urednico in jo prosil za mnenje.
Šalehar: Joj, to je bila pa res muka, kolumne sem pisal zelo na silo. In tu se moram res zahvaliti svoji urednici Nini Žitko Pucer, ki mi je izdatno pomagala pri delu. Če mi ne bi »težila«, ne bi ničesar spravil skupaj.
Bukla: Imaš v načrtu, da bi v prihodnje še kaj napisal?
Šalehar: Ja (navdušeno), to pa ja, razmišljam, da bi se lotil česa leposlovnega. A ta hip še zbiram pogum. In, iskreno, nimam »zicledra« za kaj takšnega. Pa vendar … to me zelo zanima.
Bukla: Ali lahko vsaj okvirno namigneš, o čem bi pisal?
Šalehar: Ena ljubših stvari, ki sem jo prebral v zadnjih desetih letih, je bila knjiga Mein Kampf Marka Zorka. Avtobiografija, v kateri na neresen način obračunaš sam s sabo. Evo, to bi se mi pa zdelo terapevtsko … Mogoče bom res nehal pisati o drugih in bom pisal le še o samem sebi. Če bo to potem sploh še koga zanimalo …