Nedolžna zafrkljivost in družbene realije
Arjan Pregl je uveljavljen likovni umetnik, ki se je v zadnjih letih začel profilirati tudi kot pisatelj. Sprva je beseda postala njegov medij v kolumnah in zašiljenih, pogosto družbenokritičnih zapisih na Facebooku, za katere se zdi, da vsakič znova dosežejo določen odziv, ne več nujno zamejen na platformo, na kateri so bili objavljeni. Za Pregla likovnika sta značilna humor in družbena kritika, pogosto izražena v klasičnih formah, in zdi se, da podobno velja za Pregla pisatelja. O razmerju med enim in drugim ter o specifikah kratkoprozne zbirke O ženski, ki ni hotela z balkona smo govorili z avtorjem.
Bukla: V tvojem prvencu smo priča hitrim in poantiranim besedilom, za katera se zdi, da z vsemi močmi težijo k posredovanju osrednjega obrata. Kako si razmišljal o literarnem slogu pisanja besedil v zbirki?
Pregl: Nisem toliko vnaprej razmišljal o slogu. Mislim, da se je moje pisan je kratkih zgodb razvijalo precej organsko, odkar sem pred več kot desetimi leti začel pisati na blogu. Takrat sem pod psevdonimom Kinky Tone objavljal zelo kratke zapise, v smislu: »Nisem seznanjen s pojavom skupinskega kuštranja.« Na začetku je šlo skorajda za šalo, že kmalu pa me je tak šna destilirana oblika zapisovanja povsem prevzela. Razvil sem nekakšen alter ego, v imenu katerega sem pisal, a tudi opazoval svet okoli sebe skozi njegove oči. Čeprav takrat še ni šlo, vsaj zavestno ne, za pisateljevanje (leta 2007 sem sicer za eno od zgodb celo dobil nagrado Airbeletrine), pa od takrat naprej skoraj vsak dan artikuliram svoje misli, če ne drugega v svojih zapisih na družabnih omrežjih. Kar pa se tiče obratov, res se pojavijo v večini mojih zgodb. Še ko se ne, deluje prav to kot nenavaden … obrat.
Bukla: Za tvoje likovno ustvarjanje sta pogosto značilni humorna nota in družbena kritika. Prvo je prisotno tudi v zbirki, medtem ko neposredne družbene kritike ni toliko. Je kakšen poseben razlog za to? Kako vidiš prehajanje med medijema?
Pregl: Prehajanje se mi dogaja že dolgo. Pri slikarstvu sem že od začetka v nasprotju z modernistično doktrino »brez naslova« uporabljal naslove, ki so soustvarjali celoto. Zelo me zanima dobesednost. Dobesedno sem upodab ljal fraze (tristo kosmatih, briti norca, streljati kozle …), v knjigi imam nekaj zapletov, ki temeljijo v dobesednem razumevanju fraz. Pa zgodbo »1000 besed«, ki ima natanko 1000 besed in seveda govori o sliki. Zelo me zanima tudi neprevedljivost. Med mediji in med jeziki. Pri besedah je to takoj jasno, pri podobah, ki se jih drži mit, da so univerzalne, pa malo manj. Če na primer panjsko končnico pokažemo kakemu Indijcu, jo bo težko razumel brez razlage. Včasih je tudi težko razumeti, da v našem okolju vsakdanje podobe nagca, pribitega na križ, ne moremo razumeti brez spremnega besedila. Skratka, zdi se mi zelo plodno področje za ustvarjanje.
Glede družbene kritike. Eden glavnih razlogov mojega pisanja na Facebooku je bil, da sem neposredno navezovanje na dnevno politiko izključil iz svojega slikarstva. Ker je nevarnost, da postane potem umetnost povsem enoplastna, plakatna. Mislim, da je tako tudi pri mojih kratkih zgodbah, dnevno političnost puščam na internetu in v kolumnah. Mislim pa, da če takšne neposredne navezave odvzameš, lahko nastane družbena kritičnost manj neposredna, a bolj poglobljena.
Bukla: Osnovna zastavitev besedil v zbirki je pogosto vpeta v razmerja z erotično napetostjo. Gre za nekaj, kar se je preprosto izpisalo, ali za načrtovano potezo?
Pregl: Hm, tukaj bi lahko kaj navrgel o erotiki ustvarjanja. Res pa je tudi, da v moji knjigi od erotike hitro pridemo do umora, prostitucije in celo … Bom raje nehal.
Bukla: V tvojih besedilih je zaznati »nedolžno« zafrkljivost, za katero se zdi, da je sama sebi namen (česar ne mislim slabšalno), spet drugič imajo besedila jasne navezave na neke družbene realije. Kako eno sobiva z drugim?
Pregl: V spremni besedi k ameriški izdaji Danila Harmsa pisec opozarja, da so ga Američani najprej dojemali kot družbenokritičnega, zato ker v kaki od zgodb recimo ljudje kar izginejo. In da to lahko beremo kot neposredno kritiko stalinizma, kjer so ljudje tudi izginjali sredi noči. A štos je v tem, nadal juje pisec, da se Harmsa res lahko ima za protisovjetskega, ampak ne zaradi tega, ker bi njegove zgodbe neposredno opisovale družbene realije, temveč zato, ker ni sledil logiki opevanja napredka, poveličevanju delavstva ipd. Kot na žalost vemo, je tudi Harms na koncu »izginil« zaradi sistema. Sam si domišljam, da tudi ta moja »nedolžna zafrkljivost« odraža družbene realije.
Bukla: Kaj pa tista besedila v resnejšem tonu? Tudi taka je mogoče najti v zbirki.
Pregl: Ja, v neki zgodbi imam begunsko krizo, v drugi izkoriščane gradbene delavce, v tretji holokavst … A sam dejansko ne ločujem med tovrstnimi in »nedolžno zafrkljivimi« zgodbami. Mislim, da delujejo po podobni logiki. Pri vsaj eni od zgodb poskušam tudi nakazati, da besedne igre niso le odraz neke zafrkljivosti, marveč so lahko posledica globoke osebne in družbene travme.
Pri teh »resnih« gre seveda tudi za poskus empatije, razmišljanja o širšem kontekstu, ampak obenem se mi zdi zelo pomemben ta zasuk v perspektivi, da se bralec (in na začetku jaz kot pisec) znajde(m) v točki, ki je ne pričakuje(m). Mislim, da je to lahko vsaj tako učinkovito kot pisanje neposredno družbenokritičnih zapisov.
Bukla: Ob zbirki imam občutek, da njeno celoto narekuje predvsem tvoj prepoznaven glas oz. prepoznaven glas tvojega pripovedovalca. Sem spregledal kakšno rdečo nit knjige?
Pregl: Tukaj bi lahko omenil Raymonda Roussla, ki sem mu v knjigi namenil zgodbo. Sam je šele po smrti dovolil izdati razlago, po kakšnem ključu je pisal knjige. Ampak ne, mislim, da si dobro postavil to s prepoznavnim glasom, kar jemljem kot kompliment, in pa idejo obratov. Pri čemer je enkrat obrat spektakularen, spet drugič, hm … spektakularno brezzvezen.
Bukla: Kot pisec si se nam že prej razkril prek svojih objav na Facebooku ter kolumn. Prve imajo strukturo aforizma, šal, za slednje pa se zdi, da postajajo bolj in bolj poglobljene in elaborirane. Kam se v tem kontek stu umeščajo besedila iz zbirke?
Pregl: Zares se mi zdi, da ne delam velike razlike med zvrstmi besedil. Tako se tudi pri kolumnah trudim, da imajo neko dramatično strukturo, kjer je vrhunec na sredini ali zopet v končnem razpletu. Pri spletnih objavah poskušam s čim manj sredstvi zajeti neko širšo celoto. Trudim pa se, da kratkih kratkih zgodb ne dojemam kot aforizme ali vice (čeprav imajo nekatere zelo sorodno strukturo). Skratka, na Facebooku si privoščim tudi enopomenski štos, pri literaturi se poskušam temu izogibati.
Bukla: Kako dojemaš svojo vlogo v kulturnem prostoru? Zdi se mi, da tvoja aktivnost prek družbenih omrežij, literarno ustvarjanje, pisanje za medije in ne nazadnje nastop na Urnih zgodbah pričajo o neki želji po več kot le mentalni prisotnosti?
Pregl: Nimam neke začrtane agende svojega nastopanja v javnosti. Pišem, komentiram in slikam po notranjem občutku. Tudi na redke trenutke, ko se mi že zdi, da bi lahko imel moj »glas« celo kak učinek, me streznijo na primer rezultati referendumov, kjer so v zadnjih letih vedno zmagala prav nasprotna stališča od tistih, ki sem jih vehementno zagovarjal.
Bukla: V svojih objavah na družbenih omrežjih se resnih tem pogosto lotevaš s humorjem, ki hkrati razkrije neke logične zmote javnega diskurza ali poskuse manipulacije. Se ti zdi, da lahko to z vidika recepcije vpliva na resnost tvojega dela? Kako v tem pogledu vidiš potezo, da si bil s strani Kluba knjižnih izdajalk in preprodajalk izbran za najbolj seksi knjižnega ustvarjalca? Podobno gre po eni strani za opozarjanje na neki resen problem kulturnega prostora, ki se izraža skozi šaljivost.
Pregl: Satira, ironija, besedne igre so zadnje čase precej na slabem glasu. In v veliki meri upravičeno. Na internetu je zdaj polno nezavezujočih besednih domislic, ki probleme le relativizirajo. Esej Davida Fosterja Wallacea Proti ironiji je še vedno zelo relevantno besedilo. On je jasno opozarjal, da postmodernistično samonanašalno ironijo zdaj uporabljajo že TV-reklame in dajejo potem gledalcu občutek, kako je pameten … in zraven potem še kaj kupi. Glede tega se z njim popolnoma strinjam. Dober humor razumem kot nekaj, če se slikovito izrazim, kar zareže natančno v boleče gnojne bule družbe, slab humor pa te bule prekriva s pudrom ali pa vanje le drega, da še bolj bolijo. A tudi od Wallaceovega eseja je minilo že dvajset let in so se danes pojavili tudi problemi t. i. iskrenih besedil. Pa naj gre za zanosne narodnobuditeljske pesmi, ki so že na meji nacionalizma, romantičnega pisanja, ki le utrjuje družbene vloge, ali pa za povsem politične govore, ki se sklicujejo na iskrenost (»on ne govori narejeno, on pove tako, kot je«). Ali pa igrajo neposredno na čustva: strašenje pred tujci, čustveno ustrahovanje mladih žensk s stališča »iskrene« ljubezni do nerojenih otrok. Hočem reči, ne ironija ne iskrenost nista sami po sebi slabi, zelo pomembno je, kako se ju uporablja.
Kar se tiče nagrade za »najbolj seksi knjižnega ustvarjalca« se mi zdi zadeva zelo simpatična. Seveda gre lahko, kot ugotavljaš, za šaljiv komentar seksualizacije vsega, je pa to dejansko napol interni dogodek Kluba knjižnih izdajalk in preprodajalk, ki ima namen, da se en večer družimo, spoznamo in si kaj zanimivega povemo. Malo daljši opis nagrade se glasi, da gre za »zanimivega, prodornega, nadarjenega, navdihujočega, izvirnega, zabavnega knjižnega ustvarjalca«, naziv, ki je pred menoj pripadel tudi Boštjanu Gorencu - Pižami, Izarju Lunačku, Arnetu Hodaliču in še nekaterim, zato sem bil po začetni skepsi na to priznanje zelo ponosen.
Bukla: Kakšno usodo pa napoveduješ knjigi in zakaj?
Pregl: Nagrade, denar in slavo, seveda! No, ali pa zaradi zgoraj naštetih razlogov zamahovanje z roko v smislu, »a to je tisti slikar, ki piše in se šali«. Mogoče bo najbolj natančno, če parafraziram žal mnogo prezgodaj umrlega ameriškega komika Mitcha Hedberga: ali se bo ljudem knjiga zdela hudo dobra ali pa popolnoma zanič … ali pa jim bo OK.