»Naša pesem bo še donela na Koroškem«
Pater Bertrand Kotnik iz Spodnjih Gorič pri Rožeku je dočakal skoraj sto let, v narodopisni zbirki Zgodovina hiš južne Koroške je izšlo 15 knjig z zapisi in razlagami hišnih imen južne Koroške z njegovim podpisom, del v desetletjih raziskav zbranega gradiva pa je kljub temu ostal v rokopisu. Tam, kjer je omahnila njegova roka, je delo nadaljeval njegov nič manj vztrajni in natančni nečak, dolgoletni založnik in vsestranski kulturni delavec Franc Kattnig. Ne le da je dragoceno stričevo duhovno zapuščino v 116 zvezkih s 1145 stranmi arhivskih zapisov hišnih in krajevnih imen ter drugega gradiva izročil Slovenskemu narodopisnemu inštitutu Urban Jarnik, temveč je njegovo nedokončano delo tudi nadaljeval. Poskrbel je, da je izšlo, kar je bilo že bolj ali manj pripravljeno za objavo, in skrbno dopolnil predvsem gradivo, zbrano za slovarček rožeških narečnih besed. S sodelovanjem Janka Zerzerja in številnih domačinov je zbirko nekaj sto gesel razširil v slovar Marnvam po domače z okoli 2500 narečnimi besedami, ki se na območju med Humom pri Rožeku in Muto pri Svečah na avstrijskem Koroškem sicer izgubljajo, ne bodo pa pozabljene.
Bukla: Gospod Franc Kattnig, na čelu celovške veje najstarejše slovenske založbe, leta 1851 ustanovljene Mohorjeve družbe, ste prebili 30 let. Kak šni so spomini?
Kattnig: Samo lepi! Začelo pa se je precej nenavadno. Vodja Mohorjeve založbe v Celovcu sem leta 1980 postal bolj po naključju. Z Dunaja, kjer sem bil po študiju tehnike že zaposlen, sem prišel obiskat starše v Spodnje Goriče. Bilo je pozimi in tako mrzlo, da mi avto ni hotel vžgati. Na avtobusni postaji me je pobral poznejši direktor Mohorjeve dr. Anton Koren in mi med vožnjo potožil, da ne dobijo naslednika upokojenega vodje založbe. Rekel sem mu: »Pa mene vzemite!« In so me, kar je bilo zame čudež, čeprav sem bil že od dijaških let vključen v različne kulturne dejavnosti, od Koroške dijaške zveze, Kluba slov. študentov na Dunaju in kluba Mladje do Krščanske kulturne zveze v Celovcu.
Bukla: Vsekakor ste med najzaslužnejšimi, da se je ustanova s sijajno preteklostjo – potem ko je bilo po plebiscitu in še posebno v obdobju nacizma na Koroškem onemogočeno delovanje njenega jedra – v letih po drugi svetovni vojni postopoma spet postavila na noge in postala sodobna založba z razvejenim knjižnim programom in bralci tudi na naši strani Karavank. Kdaj med tem s Schwentnerjevo nagrado okronanim delom vam je bilo najteže in kdaj ste bili najbolj zadovoljni?
Kattnig: Schwentnerjeva nagrada leta 2001 me je doletela kot strela z jasnega. O takem priznanju v Sloveniji nisem niti sanjal, saj smo bili še dolgo po vojni na črni listi. Naše knjige niso smele na knjižni trg matičnega naroda. Težave smo imeli z obema političnima taboroma: enim smo bili komunisti, drugim belogardisti. Tedanji odbor Mohorjeve mi je na srečo stal ob strani, ko je šlo za raz ne intervencije in obrekovanja. Ko smo na primer leta 1981 dobili iz Beograda dovoljenje za uvoz 160 dvojezičnih knjižic Prešernovega Sonetnega venca z ilus tracijami Valentina Omana, sem se odpeljal v Beograd, da bi spoznal Srba, ki je podpisal dovoljenje. Pa ga na navedenem naslovu nihče ni poznal. Torej so našim knjigam onemogočili vstop v Slovenijo v Ljubljani in se pri tem sklicevali na Srbe ...!
Bukla: Po upokojitvi leta 2010 ste še naprej ostali blizu »svoji« založbi. Sprva kot svetovalec z bogatimi izkušnjami, ves čas pa tudi kot urednik priljubljene pratike ter pobudnik in soavtor vrste pomembnih knjig, ki raziskujejo položaj slovenskega jezika v javni rabi na Koroškem. Kakšen je položaj narečij – poleg rožanskega tudi ziljskega, podjunskega in obirskega – , ki jih imenujete tudi družinski jeziki, danes in kakšen bo jutri?
Kattnig: V zadnjih letih se je na podeželju odnos nemško govorečih sodeželanov do našega jezika in kulture vidno izboljšal, po drugi strani pa mi sami premalo skrbimo za ohranitev našega jezika. Pri pogovorih se odločamo za nemški izraz, če nam slovenski ne pride takoj na misel. Tudi v jezikovno mešanih zakonih pogosto prevlada večinski jezik. Florjan Lipuš je ob prejemu Prešernove nagrade poudaril, da brez jezika pač ni naroda. Enako govori zastopnik slovenskih prebivalcev Rezije Sandro Quaglia. Za ohranjevanje slovenske besede in kulture se uspešno zavzemajo naša druš tva od Zilje do Podjune, kljub temu je pred nedavnim koroška deželna vlada iz osnutka nove ustave načrtno in zavestno črtala slovenščino kot »drugi deželni jezik«. Dr. Valentin Inzko, predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev, se je na to odzval: »Obstaja pa tudi življenje zunaj ustave. Po naših vaseh, v naših kulturnih društvih in med mnogimi nemško govorečimi prijatelji. Tako naj bi bilo tudi v prihodnje. Naša pesem bo še donela na Koroškem, ostala bo slovenščina konec koncev tudi kot drugi deželni jezik«.
Bukla: Kot Prosenov Francej ste za natis pripravili tri rokopise vašega strica, po domače Prosenovega Hanzija – tukaj se pokaže družinska vez – zdaj ste jim v knjižici, okrašeni s slovenskim nageljnom, dodali še narečni slovarček slovenskega govora v zgornjem Rožu, ki ga je tudi spočel vaš sorodnik in vzornik. Ohranjanje narečnih govorov je pomembnejše, kot se zdi. Kjer omalovažujejo in zanemarjajo svojo prvo materinščino – posebno na dvojezičnih območjih, kjer so Slovenci manjšina – češ, naj se otroci v šoli učijo knjižni jezik, če jim program to omogoča, nazadnje večinoma ne prevlada jezik matice, temveč tuji jezik večine. Kako je potekalo zbiranje?
Kattnig: Narečne besede so naši narodnjaki zbirali in objavljali že dolgo pred patrom Bertrandom. Mi smo se pri tem slovarčku osredotočili na Zgornji Rož, kjer smo zbirali narečne besede na terenu, med ljudmi, kar je zahtevalo veliko časa. Dolge večere smo v izbah starejših rojakov presedeli ob zaseki in moštu in zapisovali dragocene besede ali pa smo se pogovarjali pred cerkvijo in na kulturnih prireditvah. Največ smo pridobili med ljudmi, ki niso več aktivno »marn vali po domače«. Niso bili »okuženi« z zbornim jezikom ali z narečji iz drugih krajev, so se pa pogosto spomnili že skoraj pozabljenih besed. Podnaslov Živi narečni besednjak opozarja, da so prazne strani na koncu namenjene beleženju narečnih besed, ki še niso zajete v slovarju. Slišal sem, da nastajata slovarja za ziljščino in selščino, pa tudi v drugih krajih zbirajo narečne besede, da »ne bodo šle z nami v grob«, kakor je slovarček pozdravil medtem že rajni rojak iz Ščedma pri Št. Jakobu v Rožu.