»Pri prvih biografijah sem bil res jaz pobudnik, zadnje so me našle že same!«
Tadej Golob (1967) je dolgo časa delal kot novinar, ki je vmes napisal še kakšno knjigo, biografijo ali roman, v zadnjih letih pa se je prelevil v pisatelja biografij in kriminalk, ki sem ter tja opravi še kak intervju ali napiše članek. Letos bo na svetlo spravil kar štiri knjige. Izšla je že biografija političarke Alenke Bratušek, pred kratkim tudi biografija igralke Milene Zupančič, v delu pa je biografija odvetnika Petra Čeferina in nadaljevanje kriminalke Jezero. Ob izidu biografije Milene Zupančič z naslovom Kot bi Luna padla na Zemljo smo z njim o njegovem delu opravili kratek pogovor.
Bukla: Najprej nekaj vprašanj za ogrevanje: Kako je pisati prvo kriminalko in kako njeno nadaljevanje?
Golob: Pravzaprav še ne vem, kako je pisati nadaljevanje, ker se ga zares še nisem lotil. Torej, dvakrat sem že začel, pa sem obakrat ugotovil, da za to potrebujem določen mir. To pomeni, da ne morem pisati biografije, pri kateri se mudi (in mudi se skoraj vedno), in obenem še kriminalke. Po prvem poskusu sem jo odložil zaradi knjige o Alenki Bratušek, po drugem pa zaradi biografije Petra Čeferina. Konec aprila jo moram končati in takrat pa zares.
Bukla: Kakšna je razlika med pisanjem biografije o političarki in pisanjem biografije o igralki? In še: je kakšna razlika pisati biografijo o moškem in biografijo o ženski?
Golob: Pravzaprav je vsaka razlika – med igralko in političarko ali med žensko in moškim ali med moškim in moškim … – enako velika. Vsak portretiranec je oseba zase, vsak pripoveduje na svoj način. Sam sem si že večkrat rekel: Tole zdaj bo pa lažje, ker že znam, ker imam izkušnje ... pa me zmeraj znova kaj preseneti.
Bukla: Kaj je po tvoje osnovno merilo, da si nekdo zasluži knjižno biografijo? Kako si se do zdaj odločal za ljudi, o katerih si napisal biografije? Si bil pobudnik ti ali so te zgodbe poiskale same?
Golob: Človek me mora zanimati. Nisem še tako daleč, da bi lahko delal samo za denar. Pri prvih biografijah sem bil res jaz pobudnik, zadnje pa so me našle že same.
Bukla: Kolikor sam berem biografije, se mi zdi, da je pri odločit vi za način pisanja biografije ključen koncept, kako se bo pokrilo biografirančevo življenje, bodisi kronološko, bodisi tematsko, bodisi z izjavami, komentarji tistih, ki človeka poznajo itn. Kaj sam meniš o tem? Kako se lotiš posamezne biografije?
Golob: Zmeraj skušam poiskati izvirno pot in zato tista preprosta, kronološka, praviloma odpade. Mislim, vsaj zdi se mi, da mi je pri tem vedno bolj vodilo nekakšna filmska struktura pripovedi. Detajl, ki sproži tok, ki ga prekine kak drug detajl, ne nujno časovno usklajen s prejšnjim, ki spet požene zgodbo … Ampak o tem težko pripovedujem, ker se to od biografije do biografije spreminja in v največji meri temelji na občutku.
Bukla: Kako je torej prišlo do ideje, da se napišeš biografijo Milene Zupančič, in kako to, da si se tega lotil ravno ti?
Golob: Ideja je bila že stara. Pred precej leti sem z Mileno napravil intervju za Playboy, pri katerem sva se sijajno ujela, in od takrat naprej sem razmiš ljal o biografiji, pa je zmeraj prišlo kaj vmes. No, potem sem konec 2015 izgubil neke vrste službo (prekarno, da ne bo pomote), se zatem skušal lotiti različnih reči, tudi marketinških, in ugotovil, da me nič od tega ne veseli. Poklical sem Mileno in na srečo je bila za.
Bukla: Kako je potekalo vajino delo pri knjigi?
Golob: Dobivala sva se približno enkrat na teden. Natisnil sem si njen CV, seznam predstav in filmov, v katerih je nastopila, in jo prosil, da mi malo pove o njih. Po kakšnih treh, štirih mesecih sva ugotovila, da tako oziroma samo tako ne bo šlo, pa sem ji predlagal, naj mi pove kar nekaj, recimo, zakaj rada hodi na pokopališča … In potem je steklo.
Bukla: Ja, s tem se knjiga začne. Kaj je tebe osebno najbolj presenetilo v Mileninem življenju, ki je sicer javnosti dokaj dobro znano? Si izvedel veliko novega?
Golob: Ja, sem, ampak saj ne gre za to. Z Mileno je bilo lepo delati zato, ker sva se oba strinjala, da mora biti knjiga zanimiva, in to po možnosti od prvega do zadnjega stavka, obenem pa ne cenena oziroma rumena. V nekaterih časopisih – niti ne nujno rumenih – sem zasledil najavo Milenine biografije, v kateri da jo bom razgalil ali nekaj takega … Ne, to ni bil moj namen.
Bukla: Je bila to, da se z Mileno Zupančič ne boš podrobneje spuščal v odtenke (in zaodrje) igralskega življenja, tvoja odločitev ali morda njena?
Golob: Saj sva se spuščala tudi v to. V vse sva se spuščala, kar se nama je zdelo relevantno.
Bukla: Razumem. Poglavje Dušan, Milena, Rac, ki pripoveduje o eni od pomembnih etap v njihovem intimnem življenju, torej kako in zakaj je Milena Zupančič »zamenjala« enega moškega z drugim, je pripovedovano v rašomonskem stilu, torej z verzijami vsakega od njih. Zakaj si se tu (poleg dela o hčerki Maši in Toneta Partljiča) odločil za tak pristop?
Golob: Zato ker ima vsak od vpletenih – tako kot v Rašomonu – v glavi svojo zgodbo. Rac, recimo, je prepričan, da je on zgradil hišo na Bohinjski Beli, v kateri Milena stanuje, in Milena pravi, naj mu bo, ampak … Poleg tega pa se mi zdi, da knjiga lahko samo pridobi, če v njej v prvi osebi nastopata tudi Rac in Dušan. Nor bi bil, če ne bi izkoristil te mož nosti. Tone Partljič se je v to uvrstil kot avtor scenarija njenega najboljšega filma, Vdovstva Karoline Žašler. Lani sem ga pripeljal v celjski zapor, kjer sem delal, pa mi je povedal, kako je nastala zgodba o nesrečni Karolini in kako se je spremenila za filmske potrebe. Podobno, neumen bi bil, če tega ne bi uvrstil v knjigo.
Bukla: Kje pa sta si z Mileno postavila mejo njenega intimnega živ ljenja, ki je prikazano v knjigi, in kako? Kako se o tem, kaj se sme in kaj ne objaviti v knjigi, na splošno dogovarjaš z biografirancem?
Golob: Spet gre za vprašanje občutka. O tem sicer odloča Milena, ki pa, recimo, poglavij, v katerih so drugi pripovedovali o njej – Maša, Dušan, Rac – , ni niti malo spremenila. Pa so bili zelo odkriti, da ne rečem kritični. Zdi se mi, da sem si nekako pridobil tudi njihovo, ne samo Milenino zaupanje.
Bukla: Poglavje o strastnem Mileninem kajenju v teh časih zveni politično precej nekorektno. Si morda pomislil, da bi ga malce omilil za sedanje čase?
Golob: Ne. Sam sem sicer nekadilec in hvaležen za protikadilski zakon, ampak …, kaj naj rečem, to ni vzgojna knjiga.
Bukla: Zakaj se ti je zdelo pomembno vključiti zgodbo o Milici Makoter in Milenin odnos do nje?
Golob: Ker se je Milena javno zelo zavzela zanjo. Je bila naivna? To prepuščam bralcem.
Bukla: Za konec, nekje sem prebral, da ti je eden od pisateljskih cil jev, da boš lahko svojo knjigo kupil na letališču v Frankfurtu. Kako napreduješ z njegovim uresničevanjem?
Golob: Katja Urbanija, ki pri Gogi skrbi za prodajo pravic na tuje, ima po knjižnem sejmu v Londonu dogovorjen sestanek z direktorjem angleške založbe, ki je v beli svet spravil Stiega Larssona s tem, ko je preimenoval njegovo kriminalko Moški, ki sovražijo ženske, v Dekle z zmajskim tatujem. Vsako jutro opravim molitev uslišanja, zvečer pa položim nad steklokeramično ploščo še žrtveno daritev.
Bukla: Ha, ha, upam da bo kaj zaleglo. Leta 2022 bo Slovenija v Frankfurtu častna gostja. Če ne prej, torej takrat?
Golob: Ja, sem še mlad in se nič ne mudi.