»Moj prvi recept je: Osebno omrežje naj bo čim bolj pisano sestavljeno!«
Foto: Jože Suhadolnik
Ali Žerdin (1965) ni samo novinar in urednik s tridesetletnim stažem, ki je naprej delal na Radiu Študent, zatem bil (novinar in) namestnik odgovornega urednika Mladine, potem urednik Dnevnikove priloge Objektiv ter tudi odgovorni urednik Dnevnika, od leta 2010 pa je kot urednik Sobotne priloge zaposlen pri družbi Delo. Ali Žerdin je tudi raziskovalec omrežij in je leta 2012 na ljubljanski FDV doktoriral s tezo o vplivu menjave politične elite na omrežje ekonomske elite, ob tem pa tudi avtor knjig, kot so Generali brez kape (1997), Omrežje moči (2012) in France Bučar (2015) ter soavtor večjega števila zbornikov in razprav v strokovno-znanstvenih publikacijah. V tem omreženem času je pravkar izšla njegova knjiga Ujetniki omrežij, ki je ujela duh slovenskega časa in ga prepletla z globalnimi zgodbami o mrežah in njihovem vplivu.
Bukla: Se pomembnost omrežij, gledano zgodovinsko, povečuje ali zmanjšuje?
Žerdin: To je težko izmeriti, ker se odnosi, okrog katerih se pletejo omrežja, ves čas spreminjajo. Vsako zgodovinsko obdobje ima namreč svoj tip dominantnega omrežja. Pred stoletji so bila ključna omrežja, vzpostavljena okrog bioloških vezi. Denimo dinastije. Na začetku 20. stoletja so ključno vlogo igrala omrežja vodilnih poslovnežev, ki so hkrati sedeli v večjem številu upravnih odborov. Ljudje, ki so člani desetih upravnih odborov velikih korporacij, sicer ne vladajo svetu gospodarstva, so pa zelo dobro obveščeni o tem, kaj se dogaja. Najnovejše analize kažejo, da je v zadnjih treh deset letjih omrežje povezanih direktorjev vedno manj pomembno. Če so bili v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja newyorški bankirji tisti, ki so sprejemali ključne odločitve, je danes omrežje bistveno bolj razpršeno, ni več jasnega središča.
Če pa dominantno omrežje vendarle skušamo identificirati, ne bomo zelo zgrešili, če na isto sliko narišemo udeležence srečanja v Davosu, pogledamo njihove funkcije v korporacijah ali politiki, za vsak primer bi sam zraven dodal še sestanke Trilateralne komisije in še nekaterih gremijev.
Bukla: David Rockefeller, najbolj omreženi človek 20. stoletja, je imel približno 150 tisoč vizitk in se je po tvojih izračunih dnevno sestal s povprečno sedmimi ljudmi. Kdo je po tvojem njegov naslednik na svetovnem nivoju?
Žerdin: Omrežološka znanost ima to težavo, da je pametna šele za nazaj. Dozdeva pa se mi, da se je zelo resne igre lotil ustanovitelj Facebooka Zuckerberg. David Fincher, ki ima dober nos za razumevanje svetovnih dogajanj, je leta 2010 o Zuckerbergu posnel film Socialno omrežje. Fincher je intuitivno zaznal, da gre za pomembno reč. Vendar pri Facebooku ne gre za to, da na svojo steno lepimo sličice in pišemo bolj ali manj bistre besede. Facebook ni družabna platforma, kot si domišljamo. Facebook je zelo premišljena naprava za črpanje podatkov. Tako kot je stari Rockefeller potomcem zagotovil bajno bogastvo, ko je črpal nafto in ob tem ustvaril monopol, Zuckerberg črpa podatke. Okrog posla s črpanjem podatkov bo, dom nevam, gradil druge elemente imperija.
Bukla: Kdo pa bi lahko po tvojem mnenju bili slovenski rockefellerji, seveda ne po bogastvu, temveč bolj po intenzivnosti mreženja?
Žerdin: Slovenija nima primerljivega sistema. Gospodarski podsistem v Sloveniji je še vedno ujet v primež političnega podsistema. Rockefeller je lahko pos tal tako pomemben igralec, ker mu politika ni vladala. Politika je sicer lahko regulirala posle dinastije, ni pa ga mogla odstaviti. Nekaj ambicioznih igralcev je na sceni sicer bilo, a so po letu 2008 klecnili. Nekaj jih je končalo v zaporu.
Bukla: Za pokojnega Janeza Drnovška ugotavljaš, da je postal insider in zmagovalec volitev ravno zato, ker je bil outsider na robu več različnih omrežij, ki pa so spodbudila in okrepila njegov volilni rezultat. Je to insiderstvo kot posledica outsiderstva v več mrežah splošno priznana teza ali v primeru Drnovška tvoja izvirna pogruntavščina? Se da oceniti prispevek vsakega od teh omrežij, okoli katerih je gravitiral?
Žerdin: Resna analiza Drnovškove politične tehnologije še ni bila napisana. Drnovšek je v resnici začel kot outsider, vendar Marka Bulca leta 1989 nikakor ne bi mogel premagati vsak outsider. Drnovšek je bil leta 1989 vendarle na robu omrežja tedanje gospodarske elite, ker je bil perspektiven bančnik. Kot poslanec v zveznem zboru je bil tudi na robu politične nomenklature, vendar je to nekako uravnotežil s tem, da je ob kandidaturi za člana predsedstva sodeloval z ZSMS, ki je bila del politične alternative. Ni bila opozicija v današnjem pomenu besede, bila pa je znanilka iskanja novih političnih poti. Konec koncev, Drnovšek je bil na robu akademskega omrežja; dve leti pred kandidaturo je doktoriral s kar zahtevno in zelo aktualno tezo o svetovni dolžniški krizi. Če bi bil Drnovšek enojni outsider, bi outsider tudi ostal. In danes zanj ne bi vedel nihče. Tako kot se nihče ne spominja, da se je leta 1989 za člana predsedstva iz Slovenije potegoval Vinko Vasle, novinar. Z robov pa je Drnovšek lahko zelo prepričljivo povezal štiri svetove.
Bukla: Podjetja in ljudje, ki so nas pripeljali do slabe banke in ogrom nih, v tistem času nezavarovanih kreditov, so po tvoji izvrstni analizi lepo povezani v mrežo. Seveda pa je ta analiza narejena za nazaj. Kako pa je s tem v realnem času: kako ugotoviti, da se v primeru takšne ali drugačne ekonomske situacije nahajaš znotraj omrežja?
Žerdin: Naj najprej povem, da sam pojma »omrežje« ne razumem negativno. Niti pozitivno. Lahko je negativno, lahko je zelo koristno. Gospodarska omrežja nastajajo, ko ljudje, ki imajo vpliv, to stanje širijo s prevzemanjem novih in novih funkcij. Denimo v nadzornih svetih drugih podjetij. Ali pa s članstvi v upravnih odborih gospodarskih združenj. V tem ni nič kriminalnega. Je pa dobro, če opazovalci lahko rekonstruirajo, kje so središča gospodarske moči. Ljudje, ki so v velikih igrah, intuitivno dobro vedo, kje stojijo. Ko sem pred leti nekaterim gospodarstvenikom predočil, kako so vpeti v prostor gospodarske moči, se z menoj niso prepirali. So me pa vljudno opozorili, da določene formalne povezave precenjujem, določene vezi pa sem spregledal.
Bukla: In še podvprašanje: Kako deaktivirati ali uničiti škodljiva omrežja?
Žerdin: Škodljiva omrežja lahko deaktivira politična regulacija. Je pa pri političnih ukrepih potrebne nekaj skepse. V času Janševe vlade (2004– 2008) je bil spremenjen zakon o gospodarskih družbah. Če so gospodarstveniki pred spremembo zakona lahko sedeli v petih nadzornih svetih, so lahko po novem sedeli le še v treh. Ta ukrep lahko razumemo na več načinov. Sam ga interpretiram kot uspešen poskus, da bi gospodarsko omrežje naredili manj kohezivno, s tem šibkejše, s šibkostjo gospodarskega omrežja pa je politična oblast ostala dominantna družbena sila.
Bukla: Laibachi po tvojem mnenju tvorijo omrežje, s pomočjo katerega se je oplajala slovenska glasbena scena v preteklih desetletjih. Glede na to, da slišim, da pišeš knjigo o rokenrolu, me zanima, ali si kako podobno glasbeno omrežje opazil tudi v Sloveniji?
Žerdin: Laibach so neke vrste črna luknja slovenskega glasbenega vesolja. K sodelovanju so pritegnili več deset, morda celo več sto najbolj kreativnih ljudi slovenske glasbene scene. Iz teh kreativcev je Laibachova črna luk nja posesala ustvarjalni potencial. Sam bi rekel, da gre za precej enkraten pojav v svetovnem merilu. S tem pa ne trdim, da Laibachi delajo škodo svojim kadrom.
Bukla: Na dan prihajajo informacije o uporabi spletnih socialnih omrežij v politične namene, kot so na primer volitve v ZDA. Ali lahko takšne aktivnosti pomembneje vplivajo tudi na naše prihajajoče volitve?
Žerdin: Težko odgovorim. Poročila o zlorabah podatkov družabnih omrežij so do medijev prišla zaradi žvižgačev. Ti žvižgači najbrž niso strokovnjaki za slovanske jezike. Trend pa je gotovo skrb vzbujajoč. Družabna omrežja namreč ciljajo na hormonske točke. Ljudje, ki snujejo volilne strategije, se učijo v svetu. Ali pa k nam hodijo strategi iz sveta.
Bukla: Na koncu knjige je tudi priročnik za samopomoč v omreženem svetu. Kako velik problem ima človek, ki je, denimo na svojem prenosnem telefonu, izgubil telefonske številke iz zadnjega desetletja?
Žerdin: Če izgubiš telefon in nimaš kopije, si v škripcih. Predvsem je treba vložiti veliko dela, da rekonstruiraš vsaj nekaj prvih točk, prek katerih potem krpaš izgubljeni imenik. Res pa je, da lahko danes relativno hitro najdeš elektronske naslove ljudi, ki jih iščeš. Škoda torej ni nepopravljiva, je pa neprijetno, ker jemlje čas.
Bukla: Kako pa naj človek okrepi svoje osebno mrežje? Ali bolj priporočaš kvalitativno pot, torej povezavo z nekaj ljudmi, ki imajo močna osebna omrežja, ali povezavo z več ljudmi s povprečno močnimi osebnimi omrežji?
Žerdin: Odvisno od tega, kaj človek od osebnega omrežja pričakuje. Moj prvi recept je, da mora biti osebno omrežje sestavljeno čim bolj pisano. Dolgočasno je, če človek pozna le ljudi iz svojega poklica. Življenje postane bolj zanimivo, če se družiš z ljudmi, ki v osnovi počnejo nekaj povsem drugačnega kot ti. Ljudje, ki jih zanima moč, pa vedo, da morajo iskati stik z močnimi. Osebno se mi gabi, ko ne najbolj uspešni gospodarstveniki iščejo stike s politično oblastjo in se vpisujejo v stranke, ker menijo, da s tem izboljšujejo perspektive svoje poklicne biografije. A ta recept, roko na srce, žal deluje.
Bukla: Za konec: s preučevanjem katerega omrežja pa se ukvarjaš zdaj?
Žerdin: Preučevanje omrežij je kar resno početje. Zelo velike količine podatkov je treba zbrati, če se želiš tega lotiti na metodološko korekten način. Da sestaviš podatkovno zbirko, ki jo potem obdelaš z orodji za analizo omrežij, traja nekaj mesecev. Reciva, da se trenutno ukvarjam z iskanjem navdiha, katere podatke bi veljalo zbrati.