Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0
Intervjuji Bukla plus

»Zgodbe so vezivo civilizacije. Potrebujemo jih. Zdaj.«

Samo Rugelj, foto: Tit Nešović, Bukla 142, 30.5.2018

»Zgodbe so vezivo civilizacije. Potrebujemo jih. Zdaj.«

Andrej Blatnik je pisatelj, prevajalec, urednik in predavatelj. Ne nujno v tem vrstnem redu, vendar vedno v tisti vrsti, ki pelje h knjigam. V razmaku nekaj tednov sta izšli dve njegovi knjigi, ki lepo ponazarjata ključni dimenziji njegovega ukvarjanja s knjigami: na eni strani lastno leposlovno ustvarjanje v zbirki kratkih zgodb Ugrizi, kjer ima za seboj že lep knjižni opus, na drugi pa v knjigi Izdati in obstati razmišljanje o usodi in razvoju knjig in založništva nasploh. Seveda smo se pogovarjali o obeh temah, prednost pa smo tokrat dali založniški pokrajini.

Bukla: Kakšno prihodnost nasploh napoveduješ knjigi in branju?
Blatnik: Napovedujem jima prihodnost, že to je veliko. Ne morem drugače, sem pač vernik branja. Čeprav je svet zašel v precej protiintelektualno fazo, verjamem, da bo minila, in verjamem, da bo branje pri tem pomagalo.
Se bo pa bralo drugače. Enako se danes drugače posluša glasbo – le še najbolj zagnani kupujejo nosilce zvoka, velika večina si pomaga z različnimi oblikami spletne pretočnosti. In ustaljene knjižne poslovne modele bodo te spremembe postavile na preizkušnjo. Zanimivo bo.

Bukla: Slovensko knjižno založništvo z aktivno udeležbo spremljaš že več kot tri desetletja, o marsičem v zvezi s tem pa je sedaj izšla tvoja knjiga Izdati in obstati. Kaj so (bile) ključne spremembe v tem času?
Blatnik: Ko sem leta 1985 kot urednik začenjal pri knjižni zbirki Aleph, ki sva jo z Vladom Žabotom in drugimi postavljala na noge, so bili zanimivi časi. Založništvo je bilo zelo formalizirano in zasebna pobuda omejena. Vseeno smo odpirali številna vrata, ne le vsebinsko, tudi za tiste, ki so prišli za nami.
Takrat je bilo založništvo tudi uradno dejavnost posebnega družbenega pomena. Navdušenje nad kapitalizmom, ki se je potrdilo v družbenem preobratu leta 1991, ga je hotelo narediti za običajen posel in ne več, malce patetično rečeno, poslanstvo. A vseeno se zadnja leta izkazuje, da se v času pravoreka o vladavini trga v knjižni krajini dogaja prav nasprotno: knjiga vse bolj prehaja iz zasebne tržne v javno neplačljivo uporabo. Manjša se promet s knjigo, upada število knjig v domačih knjižnicah, vse bolj se izposoja, vse manj kupuje.
Založniki, ki pravijo, da delajo samo posel kot vsak, v skladu z gospodarskimi pravili, vseeno dobivajo znatna sredstva iz proračuna (če ne prek subvencij, pa prek prodaje knjižnicam) in ne zahtevajo, da bi morale biti knjige obdavčene z 22-odstotnim davkom, da bodo izenačene z večino drugih izdelkov na trgu. Takrat jim pride kultura, s katero knjige samodejno povezujemo, prav.
Ta razpetost med načelno tržno preživljanje knjig in njihov dejanski javno podprti obstoj se kaže tudi v celi vrsti drugih sprememb. Nekdaj so se lahka branja za prosti čas (vprašajte starše, ali se spomnijo doktor romanov!) kupovala v trafikah, danes se izposojajo v knjižnicah. Nekdaj je bilo biti komercialen sramotno, skoraj vsi so hoteli objavljati za večnost in ne za trg – kar je bil tudi ugovor zapovedani doktrini dialektičnega materializma, ustvarjalnost je bila glas proti. Danes se tudi tisti avtorji, ki za to nimamo nobene prave možnosti, skušamo prilagoditi in se tržiti, kolikor pač gre. Paradoksi duha našega časa pač.

Bukla: Kako pa se je v tem času spremenilo delo urednika?
Blatnik: Skladno z opisanim. Nekdaj so bili uredniki razumljeni kot vratarji v svet kompleksne javne misli, zdaj se objavlja precej več kot nekdaj in se jih vidi bolj kot nekakšne mehanike, vpete v založniško industrijo, ki bodo besedilo malo popravili, če je res treba. In treba je. Čeprav statistike kažejo, da se branje knjig zmanjšuje, vse več ljudi piše. Pisanje je vsakomur dostopno dejanje individualizacije, osebnega izražanja, v času, ko smo vse bolj zunanje določeni, pred čimer ljudje bežijo na različne načine, s pretiranim potrošništvom, iskanjem nove duhovnosti, poskusi ustvarjalnosti ... Po e-poti dobim celo vrsto besedil s pripisi v slogu: saj vem, da ne boste objavili, ampak vseeno preberite, naj to vsaj nekdo prebere. Enako se mi je na delavnice kratke zgodbe, dokler sem jih še vodil, prijavljalo vedno več ljudi. In ker se objavlja vse več, ta kvantiteta pa ne prinaša kvalitete, se je zameglila tudi sposobnost razsojanja, kaj je dobro in kaj ni tako zelo dobro. Seveda pa ni cilj ustvarjanja le napisati nekaj najboljšega, veliko je že, če pri tem uživamo – le da takrat ne smemo pričakovati, da bodo zanesljivo uživali tudi drugi.

Bukla: Na nedavni tematski konferenci GZS o knjižnem založništvu je bilo odprtih mnogo bolečih ran znotraj založniške panoge, saj se ji slovenska gospodarska rast zadnja let za sedaj ni kaj dosti poznala. Kak šen je tvoj pogled na stanje te panoge, ki je v zadnjem desetletju doživela padec na polovico? Kje vidiš svetle točke v tem času in možnosti za njen pozitiven razvoj v prihodnje?
Blatnik: Svetla točka je zanesljivo ta, da se je po dolgih letih, ko smo nekateri povsem neuspešno prepričevali slovenske založnike, da je slovenske avtorje mogoče prodajati tudi v tujino, ta »majhni smo, oprostite, da živimo« pristop malce spremenil. Pomenljivo je, da ga je zlasti spremenilo javno financiranje, še posebej priložnosti, ki se odpirajo z nastopom Slovenije kot častne gostje na frankfurtskem knjižnem sejmu. In pa tudi ta, da smo (morda gre za enako preobrazbo) začeli bolj zaupati domačim avtorjem tudi v nakupovanju, saj je kar nekaj knjižnih uspešnic v zadnjih letih nastalo na naših tleh.

Bukla: Temelj knjižnega založništva je kakovostno domače in prevodno leposlovje ter komunikativna stvarna literatura in humanistika. Je te vrste knjige še mogoče izdajati brez javne podpore? Kaj to pomeni za ponudbo knjig na slovenskem trgu na splošno?
Blatnik: Ko sem vstopil v profesionalni knjižni posel, se je subvencioniralo samo domače knjižne vsebine. Vse prevodno leposlovje, tudi najzahtevnejše, se je lahko pokrilo s prodajo, prve neposredno podprte prevodne izdaje je prinesla zbirka Studia humanitatis. Danes gre večina subvencij Javne agencije za knjigo v prevodni program, med njimi so velikokrat tudi knjige, ki bi bile v kaki večji kulturi prodajno uspešne. Ne v Sloveniji.

Bukla: Kako pa se je v tem času spremenil položaj knjižnega avtorja, in, če vprašam še natančneje in konkretneje, avtorja knjig kratkih zgodb – izšla ti je namreč nova zbirka kratkih zgodb Ugrizi?
Blatnik: Zgodba je, kakor pišeta Benedict Anderson in za njim Richard Kearney, gonilna sila današnjega sveta. Le da to ni več literarna zgodba. Preselila se je na bolj dobičkonosna področja, recimo v oglaševanje in politiko (zlasti v predvolilnem času), literarna zgodba pa se je izselila iz javne pozornosti. Romani so brani precej bolj kot knjige zgodb, slovenski mediji zgodb več ne objavljajo redno, ampak le še kot način za ustvarjalno animacijo svojega bralstva (recimo natečaji priloge Ona), festival Fabula, ki je bil najprej zamišljen kot festival kratke zgodbe, je zgodbo takoj naselil večinoma v okolje romana in ukinil nagrado za najboljšo knjigo zgodb, v zad njem času pa zgodbo iz literature premika v filozofijo in družboslovje, in tako dalje.
A vseeno je tudi literarna zgodba še zmeraj zelo privlačna. Navsezadnje je bila prva naklada mojega učbenika Pisanje kratke zgodbe razprodana, kar se dandanes zgodi le redkim knjigam. Izšel je tudi v hrvaščini in makedonščini, v slovanskih okoljih so take knjige redke, v angloameriškem jih je na kupe, kar tudi nekaj pove o zaupanju v literarno zgodbo. Zgodbe so vezivo civilizacije. Potrebujemo jih. Zdaj.

Bukla: Tvoja prejšnja knjiga kratkih zgodb Saj razumeš? iz leta 2009 je do sedaj izšla že v osmih jezikih, izid pa se pripravlja še v treh. Čemu pripisuješ takšno zanimanje zanjo? Kako običajno prihajaš do tujih prevodov? Samostojno ali preko posrednika?
Blatnik: Za kratke zgodbe je to res veliko, običajno se prevajajo romani, ki lahko upajo tudi na komercialni, ne le kulturni uspeh. Le eno od mojih prek tridesetih v prevodu objavljenih knjig je tuji založbi prodal slovenski založ nik, eno pa moj turški agent. Za vse druge sem dobil ponudbe neposredno. Pisci kratkih zgodb smo nekakšna posebna sekta med literati, na festivalih srečujem ljudi, ki jih že dolgo berem, oni pa mene, in veseli smo eden drugega. Prav tako je z založniki: imam srečo, da nekateri ne gledajo na to, kaj se dobro prodaja, ampak preprosto na to, kaj se jim zdi dobro. Srečo imam tudi, da je bil prvi prevod te knjige prevod v angleščino – tako lahko uredniki sami preverijo, kakšne so zgodbe, in se jim ni treba predati zaupanju prevajalcev in drugih, ki knjigo priporočajo.

Bukla: V Ugrizih se vračaš, tako se mi vsaj zdi, tudi k motivom iz knjig Zakon želje in Menjave kož – ali pa se motim?
Blatnik: Ne motiš se. Eni pravijo, da pisatelj vedno piše isto zgodbo, Borges je to zaostril in rekel, da navsezadnje vsak pisatelj postane svoj najslabši učenec. Trudim se, da bi to zadevo počel povsem odprto in ponavljanj in prenavljanj ne skrivam, nekatere zgodbe prehajajo kasneje tudi v romane, zgodba Otroci politikov se je že scela preselila v davno zastavljeni roman, ki sem ga začel zdaj bolj resno pisati ... Strinjam se s teorijo (ki jo spet Borges odlično uprizori v zgodbi Pierre Menard, avtor Kihota), da je zelo važen tudi kontekst, torej okolje, v katerem se zgodba pojavi, in da ji ta kontekst podeli povsem nov pomen. Sicer pa med bralci mrgoli naglih sežetkov celot ne literarne zgodovine v nekaj besedah, od tistega rodiš se, ljubiš, sovražiš, umreš dalje. Dokler bo tako, se bodo motivi vračali.

Bukla: Zločini iz strasti, neuspela razmerja, neizrečene besede, narobe napovedane usode itn. so motivi tvojih zadnjih zgodb, ki so pisane izrazito ekonomično. Kaj ti je pomembnejše: poanta in/ali preobrat zgodbe ali stil, ki pripelje do njega?
Blatnik: Najbrž ni pisatelja, ki ne bi zdaj rekel, da je to neločljivo. Zgodba, ki ni napisana na sebi ustrezen način, je kot šala, ki je ne znaš povedati in se potem čudiš, da se nihče ne smeji. Je pa tudi klavrno občudovati prazen slog. Ko sem izbiral, katere zgodbe bom dal v knjigo, sem najprej izločal tak šne, ki v enem od teh dveh kriterijev niso dosegle dovolj visokega praga objave. Potem sem začel gledati, kako se tematsko ujemajo. Tudi to se mi zdi pomembno, to soustvarja novi kontekst, o katerem sem govoril prej. Je pa seveda izziv, kako napisati nekaj navidezno povsem nezanimivega na zanimiv, nov način.

Bukla: Za tvoje zgodbe se zdi, da se dogajajo v sosednjem stanovanju ali ulici. Kje črpaš navdih zanje?
Blatnik: Tudi iz sosednjih stanovanj in z ulice! Nekaj sem jih napisal, kakor se reče, na vdih, v enem samem zamahu v popotno beležnico. Ko zdaj listam po knjigi, se natanko spominjam lokacij, kjer so nastale, pa čeprav sem bil tam pred leti. Nekatere pa so zorele dobesedno desetletja, čeprav so dolge nekaj vrstic. Ene je navdihnilo konkretno okolje ali osebe, druge kaka druga zgodba ali filmski prizor. Vse je enako vredno.

Bukla: Kakšen vpliv je imel na tvoje pisanje film Iztrebljevalec?
Blatnik: To je še zmeraj moj najljubši film, čeprav sem ga pogledal že velikokrat in medtem tudi veliko drugih filmov. Najbrž tudi zato, ker ob vseh drugih za prihodnost človeštva pomembnih vprašanjih zastavlja tudi dve zelo pomembni za večnost: kaj ljubimo, ko ljubimo, in ali sploh je ljubezen, če nismo pripravljeni na čisto vse zaradi ljubezni. (Mimogrede, enako temo zanimivo načenja mojstrovina Javierja Maríasa Tako belo srce.) V Ugrizih sem mu eno od zgodb posvetil, dolgo časa pa sem hotel napisati celo knjigo o izgubljanju trenutkov v času kot solz v dežju, kakor se glasi znameniti stavek umirajočega replikanta, ki ga, spet mimogrede, prav sočutje, ko pred smrtjo reši svojega preganjalca, naredi v naših očeh človeškega. (Zanimivo, danes je sočutje razumljeno skoraj kot tehnološka ovira pospešenemu razvoju.) No, te knjige najbrž le ne bom napisal, življenje je prekratko za vse načrte.

Bukla: Morda za konec: kaj je na tvoji bralni in kaj na uredniški polici?
Blatnik: Trudim se, da bi do dneva odločitve prebral še tiste za nagrado kresnik nominirane romane, ki jih še nisem. Mislim, da bi jih morali tisti, ki hočejo govoriti o stanju sodobne slovenske literature, pač poznati. Na ured niško branje pa čaka prevod še ene legendarne knjige zgodb, Življenja pesnikov E. L. Doctorowa. To bo užitek!


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...