»Če bi začutil, da mi je zmanjkalo materiala, bi nehal pisati!«
Feri Lainšček ni le s številnimi literarnimi odličji nagrajeni ustvarjalec proznih del – do zdaj je izšlo 21 njegovih romanov – , ampak je tudi pretanjeni pesnik, dramatik, scenarist, pisec del za mladino in otroke ter avtor besedil za slovensko glasbo. Njegova knjižna dela so prevedena v več jezikov, in čeprav tematiko zanje zajema iz najrazličnejših življenjskih obdobij in okolij – ne samo iz Prekmurja, kot mu pripisujejo mnogi – , vsa povezuje skupna nit: berljivost. »Trudim se, da je to, kar ustvarim, berljivo. Takšna zgodba lahko potem preživi v vsakem času,« nam je zaupal pisatelj, s katerim smo poklepetali ob izidu njegovega najnovejšega romana Strah za metulje v nevihti, ki je izšel pri založbi Beletrina. Lainšček je z njim (znova) ustvaril večplastno delo, polno simbolike in globlje sporočilnosti.
Bukla: V romanu Strah za metulje v nevihti gre na prvi pogled za preprosto ljubezensko zgodbo med Markom, mladim slovenskim vojakom na služenju vojaškega roka v Srbiji, in Ljiljano, prikupno srbsko gimnazijko. Toda bolj ko se roman preveša v drugi del, bolj je nad ljubezenskim okvirjem čutiti slutnjo nečesa grozečega, neizbežnega. Poleg tega se zdi, da je mali človek le nepomembna figura na veliki šahovnici nekega sistema. Bi se zgodba lahko razpletla drugače – kako, naj spoznajo bralci sami, da jim ne uničiva mika – , če glavnih junakov ne bi determinirali primarna družina, okolje in nasploh širša družba?
Lainšček: Že kar nekaj časa prisegam na svojo, tako rekoč avtopoetično definicijo romana in razumljivo je, da jo skušam v svojih delih tudi uresničiti. Uspešnost uresničitve se zame skriva v soodvisnosti in uglašenostih dveh bistvenih romanesknih koordinat, ki se seveda stikata v presečišču. Prva je horizontalna razpostavitev, ki skuša čim bolj celovito zajeti in predočiti družbeni kontekst, druga pa je vertikalna zgradba, ki je seveda vezana na protagoniste, torej njihova stremljenja, dosege in usode. Izhajajoč iz take strategije lahko rečem, da sta osrednja protagonista v tem romanu zares ujetnika časa in prostora, v katerem se jima vse to dogaja. Zame je to roman o hrepenenju po svobodi, ki se žal konča v času vojne.
Bukla: Opisi služenja Markove vojaščine so izjemno veristični, jezik je v tem delu romana precej drugačen, kot smo ga vajeni v vaših drugih delih, v katerih strokovnjaki izpostavljajo vaš »melanholični melos ravnice«. Ste se morali pri ustvarjanju omenjenih poglavij zelo »nadzorovati«, da niste zašli v znani melos, ki bi sicer precej spremenil ton in pomen zgodbe v večjem delu knjige?
Lainšček: Pravzaprav ne, saj je ta vidik bolj povezan s poznavanjem obrti. Jezik mi pri pisanju običajno narekujeta kraj in čas dogajanja. Je pa res, da sem se tokrat soočil z nekim drugim, dokaj nepredvidenim problemom. Postavilo se mi je vprašanje, kako spregovoriti o jugoslovanski vojaščini in življenju na tem delu Balkana, ne da bi pri tem nasedel frazeologiji in sploh govorici miljeja, ki ga sicer zelo dobro poznam. Naposled sem se – verjetno v nasprotju z vsemi pričakovanji in v zadnjem času uveljavljenimi jezikovnimi težnjami – odločil, da bom ta roman napisal v dokaj visoki slovenščini. Moram reči, da je to terjalo kar veliko pozornosti in truda, a mislim, da se mi je posrečilo. Ne vem sicer, če bo to kdo opazil in se mu bo zdelo posebna vrednota, vendar meni je v zadovoljstvo in ta dokaz o moči slovenščine mi je ljub.
Bukla: Nasprotno pa bralec uživa v vašem prepoznavnem jeziku, ko tkete ljubezenske prizore med Markom in Ljiljano, sploh med njunim raziskovanjem mesta in skritih rokavov Donave. Tam Ljiljana Marku tudi razloži, zakaj se boji za metulje, ko se jim v nevihti zlepijo krila. Kje ste dobili navdih za to prispodobo, ki, kot se izkaže na koncu romana, ne simbolizira le usode dveh mladih ljudi, ampak je vanjo vtkan mnogo večji pomen?
Lainšček: Iskal sem metaforo, ki bi jo lahko v času dogajanja, torej v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, položil v usta osemnajstletnega dekleta in bi se zdela bralcu verjetna. Bil je to seveda čas, ko je družbeni fenomen otrok cvetja že prodrl tudi v nekatere komunistične države Vzhodne Evrope, in prav gotovo se je ta moj metulj rodil nekje na teh poljanah. Potreboval pa sem tudi prispodobo, s katero bo dekle opisalo svoje občutenje in stisko, njen fant pa ne bo spoznal, da govori pravzaprav o sebi. No, in tako se je potem tudi zares zgodilo. Vse skupaj se mu je zdelo le naivna metafora. Razmišljal je kvečjemu o tem, ali metulji z mokrimi krili res ne morejo leteti. Zaradi take nedojemljivosti in tega usodnega nesporazuma je postala ta prispodoba v romanu pravzaprav ključna in se je pozneje v romanu lahko razširila še v simbol mnogih mladostniških usod v minulih jugoslovanskih vojnah.
Bukla: Romana Ločil bom peno od valov in Muriša iz vaše trilogije se od najnovejšega, ki sodi vanjo, med drugim razlikujeta po kraju dogajanja; pomurske ravnice ste zdaj zamenjali za strogi, neizprosni vojaški svet v Srbiji. Ali bi kljub temu lahko rekli, da imajo vsi trije romani vendarle precej skupnega? Poleg krute usode, zaznamovane z duhom časa, ki oblikuje konec vsakega romana, za povrh tudi sporočilo v Tavčarjevem slogu, da »nam je ljubezen vsem v pogubo«?
Lainšček: Vem, da je tretja knjiga iz te trilogije na prvi pogled zelo drugačna od tega, kar so pričakovali bralci. Tudi sam sem namreč nekoč davno – od nastanka Muriše je navsezadnje minilo že več kot sedem let – razmišljal zgolj o nadaljevanju sage o Spranskyjih. No, vmes je k sreči preteklo dovolj časa, da sem lahko o tem dobro premislil in se odločil za drugačno pot. Ta pot pa je, na kratko rečeno, iskanje globlje povezave med usodami ljudi v treh romanih, ki tematizirajo vojna obdobja v prejšnjem stoletju, v katerih smo bili tudi Slovenci udeleženi. V žarišču vseh treh romanov se je tako znašla, kot ugotavlja tudi pisec spremne besede Tomo Virk, »velika, enkratna, usodna, toda vselej spodletela ljubezen«. In zelo pritrjujem njegovi ugotovitvi, da je junakom iz teh romanov »skupna zgolj ta nedanost. Neusojenost«. Posebej pa sem si zapomnil stavek: »Biti skupaj v ljubezni jim preprosto ni usojeno, a ne zato, ker so zaljubljenci, temveč zato, ker so ljudje.« Po moje namreč pove tisto bistveno, namreč, da so to pravzaprav spraševanja o človeški naravi.
Bukla: Gimnazijka Ljiljana ima, kot ji v šali nekoč reče Marko, »oči na vratu«, kar pomeni, da na poti skozi mesto opazi prav vsakega »malega« človeka in mu nameni svojih pet minut. Bi lahko rekli, da ste tudi sami takšni, sploh ker je znano, da vas, kot ste nekoč izjavili, zelo zanimajo »ljudje z dna, v eksistenčno mejnem položaju«?
Lainšček: Uravnovešenost in zlata sredina se mi vsekakor ne zdita literarno zanimivi eksistenčni poziciji. Človekovo naravo navsezadnje najbolj razkriva vedenje v mejnih in robnih situacijah. Empatija pa mi je bila sicer položena že v zibelko. Za to se imam zahvaliti predvsem materi, ki je bila res ženska z izjemnim socialnim čutom in me je že zgodaj naučila spoštovati vsakršno drugačnost. Zvenelo bo čudno, a zagotovo bi pisal drugače, če me ne bi ves čas spremljala njena dediščina.
Bukla: Pa vendar niste le dober opazovalec življenja, ampak tudi poslušalec. Verjetno to izvira predvsem iz dejstva, da ste v ranem otroštvu odraščali v revščini, brez knjig, televizije in radia, ste pa zato življenje spoznavali skozi poslušanje zgodb, ki sta vam jih podajala starša. Ali to pomeni, da največ navdiha za ustvarjanje še vedno dobite iz samega življenja, preprosto zato, ker mu znate prisluhniti in ker niste »kabinetni avtor, ki prepisuje od drugih«, kot ste se nekje opisali?
Lainšček: Iz leta v leto se vse bolj zavedam enkratnosti in neponovljivosti ustvarjalnega dejanja. Nič več se mi ne zdi tako samo po sebi umevno, kot se mi je to včasih zdelo, in hvaležen sem za vse tiste trenutke, ko so »pipe odprte«, kot je temu nekoč dejal Tomaž Šalamun. Seveda me navdihuje tudi ustvarjalnost drugih in predvsem njihove umetnine, toda vodo zmeraj zajemam le iz lastnega izvira in sem si v zvezi s tem včasih prav tečen. Mislim, da bi kar nehal pisati, če bi kdaj začutil, da mi zmanjkuje materiala. Ali pa bi le zaslutil, da sem se začel po kom zgledovati. Ampak, kaj morem, ustvarjalnost je po moje najtesneje povezana prav z izvirnostjo.
Bukla: Še preden je vaš roman Strah za metulje v nevihti izšel v dneh pred letošnjim knjižnim sejmom, so bralci že tedne prej lahko na Facebooku sproti prebrali večino poglavij in jih tudi komentirali. Pa vendar niste klonili njihovi želji po srečnem koncu, za katerega so navijali. Zakaj?
Lainšček: V to avanturo na družabnem spletnem omrežju me je zapeljala želja po interaktivnosti. Menil sem, da bom lahko tako pridobil več »živih« informacij o času, ki smo ga vsi skupaj živeli. No, pokazalo se je, da so se bralci z junaki predvsem identificirali, in na neki način se je ta spletna akcija potem spremenila v simulacijo klasičnega časopisnega podlistka – s to razliko seveda, da je ta podlistek omogočal komentarje. Neka moja ugotovitev torej je, da mi bralci tokrat niso le dihali za ovratnik, ampak so z menoj pravzaprav dihali. Ali rečeno drugače, zavedal sem se jih bolj kot kadar koli prej in sem seveda razbiral tudi njihove želje. Gotovo je bila izražena tudi želja po srečnem koncu, saj je verjetno pri vsakem takem branju, ampak žal se nam vsem skupaj ni izpolnila. Zgodilo se je najbrž vse tako, kot se je moralo.
Bukla: To ni vaš prvi poskus spletnih konceptualnih akcij in, kot pravite, ste s tovrstnimi novimi mediji, ki lahko pripomorejo k boljši promociji ustvarjenega, zadovoljni. Na Twitterju ste pred kratkim celo zapisali: »Tisti, ki ga povozi avto, to lahko občuti, tisti, ki ga povozi čas, pa običajno niti ne ve, da se mu je kaj zgodilo.« Je torej tudi za umetnike, kot ste vi, nujno, da so v koraku s časom?
Lainšček: Ravno ob tej trilogiji sem prehodil dolgo pot skozi prejšnje stoletje. V pripravah na romana Ločil bom peno od valov iz časa prve svetovne vojne in Murišo iz časa druge svetovne vojne mi ni vzelo največ časa brskanje po zgodovinskih virih, ampak lovljenje duha tistega časa. Če bi mi pri tem spodletelo, ta dva romana gotovo ne bi bila tako prepričljiva, kot sta. Tudi pri romanu Strah za metulje v nevihti je bilo za tako obujanje spomina potrebno kar nekaj truda, čeprav je šlo že za časovno obdobje, ki sem ga sam doživel. Ampak, zakaj vam to pripovedujem? Zato ker mislim, da je z nami vsemi pravzaprav enako kot z literarnimi junaki. Smo otroci svojega časa, pa če nam je to prav ali ne. Duh časa je nekaj, kar nas nujno sooblikuje in zaznamuje.
Bukla: Poleg vašega novega romana, o katerem sva govorila, so letos izšle še vaše Zbrane ljubezenske pesmi v prekmurskem narečju, prav te dni pa je izšel tudi prevod pravljic Mislice v prekmurščino, s katerim boste počastili 300. obletnico natisa prve knjige v prekmurskem jeziku, ki jo Prekmurje obeležuje prihodnje leto. Torej oznaka nekaterih, da prihajate iz dela države, kjer »kultura in umetnost nimata pravega zaledja«, ne drži povsem?
Lainšček: Vse te izdaje, ki jih omenjate, so pravzaprav plod zasebne pobude in ljubiteljskega dela nekaj mojih prijateljev. Pridružilo se je več pokroviteljev, tako imenovani skupni interes pa pri tem skorajda še ni udeležen. Je pa vsekakor naš cilj, da bi se Prekmurci tudi kot skupnost zavedli pomena natisa prve knjige v prekmurskem jeziku in to obletnico naslednje leto tudi dostojno proslavili.
Bukla: »Ustvarjanje ni poklic, je način življenja,« pravite. In kakšno je to življenje – izpolnjeno, osrečujoče? Ali pa je, nasprotno, treba imeti za tak način življenja, sploh v zdajšnjih časih, tudi nekaj sreče in predvsem poguma?
Lainšček: Izbrali ste prave besede – brez poguma in sreče bi s takšnim življenjskim vodilom v Sloveniji gotovo težko preživel. Začelo se je tam nekje pred tridesetimi leti sicer dokaj v redu, imel sem celo status samostojnega umetnika in država mi je celo tu in tam dala vedeti, da vidi v mojem početju nekaj vrednega. Danes imam status samostojnega podjetnika, sem zgleden davkoplačevalec, sicer pa moj prispevek v nacionalno kulturno zakladnico povsem prostovoljen in verjetno niti nikogar več ne zanima. Kako bo čez nekaj časa, ne vem, a nimam upanja, da bi bilo bolje, saj Slovenci kot skupnost očitno nismo obubožali le materialno, ampak tudi duhovno.
Bukla: A kljub ne rožnatim časom so vendarle, kot večkrat poudarite, zgodbe tiste, ki bodo preživele in ohranile ta svet. Katere od njih, ki so vas navdahnile v zadnjem času, bodo v prihodnje najprej zagledale luč sveta?
Lainšček: Za Mladinsko knjigo pišem ljubezenski roman s kolektivnim junakom. Ne gre sicer za nikakršno orgijo – če ste morda pomislili na to – , ampak za živahno in večinoma skrito ljubezensko življenje v mnogih slovenskih mestih in vaseh.