»Srednjeveška francoska poezija, ki je neločljiva od glasbe, bolj spominja na današnjo popularno glasbo kot pa na poezijo, kakršno poznamo danes.«
Miha Pintarič ni samo velik poznavalec starejše francoske književnosti in predavatelj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Je tudi mojster jezikovnih iger, pronicljiv esejist (letos je bil za zbirko esejev z naslovom Na poti v črno luknjo nominiran za Rožančevo nagrado), avtor številnih znanstvenih monografij in člankov ter nekaj pesniških zbirk. Pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete je pravkar izšla njegova knjiga o književnostih in literarnih zvrsteh v srednjem veku na območju današnje Francije (Bojevniki in trubadurji). To priložnost smo izkoristili, da se pobliže seznanimo s francosko književnostjo, ki naj bi bila med vsemi srednjeveškimi književnostmi največja in najbogatejša ter vir navdiha za vse preostale evropske književnosti.
Bukla: Kdo so bili v resnici srednjeveški pesniki? So bili to trubadurji ali bojevniki, ki so bili pripravljeni do onemoglosti ali lastne smrti pobijati sovražnike, po drugi strani pa so snovali junaške pesmi oziroma peli ljubezenske pesmi svojim izvoljenkam?
Pintarič: Tudi »črno-beli« srednji vek je takšen predvsem zato, ker ga mi tako vidimo. Vidimo pa ga tako zato, ker se takšnega popisuje v literarnih besedilih. Ta sovražnost, »norost« ali »junaštvo«, kakor za koga, je vendarle bolj epska kakor resnična. To ne pomeni, da norcev ali junakov v resnici ni bilo, saj se jih vedno nekaj najde, danes nič manj kakor v srednjem veku. Le da so se morali za nekaj deset tisoč pobitih v šentjernejski noči ali med Müntzerjevim uporom bolj potruditi kakor danes (in to je bila že renesansa, reformacija ali kar koli že, skratka »napredna« doba). Danes pritisneš na gumb in je takoj nekajkrat toliko ljudi manj na zemlji. Ja, napredek … Po drugi strani pa ljubezenska poezija tistega časa, ki je neločljiva od glasbe, bolj spominja na današnjo popularno glasbo, ki bi bila pisana v strogih pesniških oblikah, kot pa na poezijo, kakršno poznamo danes. Tudi naša recepcija srednjeveške poezije in dobe sploh je zelo pod vplivom romantike, tako kot večina tistega, kar imamo za lepo, za grdo ali za zlo, zato se kaj lahko zgodi, da takšnim predstavam umanjka verodostojnost. Pesniki niso bili nujno bojevniki in vitezi, lahko tudi, vendar po pravilu ne. Bojevniki, ki so bili tudi pesniki oziroma pevci (in so večinoma peli pesmi drugih), so morda res prepevali svojim izvoljenkam, množina je tu verjetno kar na mestu, pesniki, ki niso bili bojevniki, so morali pa s svojo umetnostjo najprej preživeti. Torej so prepevali po službeni dolžnosti, ne po navdihu.
Bukla: Kdo so bili največji predstavniki francoske srednjeveške književnosti in katera so odmevnejša dela, ki jih izpostavljate v vaši knjigi?
Pintarič: Trudil sem se, da ne bi nikogar preveč »izpostavljal«, saj je tudi to »izpostavljanje« bolj »naše« kot srednjeveško. Avtorji so poimensko manj znani kot danes, večinoma zato, ker jim tedaj ni bilo toliko do lastne promocije kot do promocije idej, za katere so zastavili svojo besedo. Vendarle: Chrétien de Troyes in François Villon sta dva avtorja, katerih dela in imeni poznamo in ki ju lahko v resnici štejemo za vrhunska – vsakega v svojem času, torej v visokem in v poznem srednjem veku. Pet viteških romanov in dva sklopa poezije pod naslovom(a) testamentarne fikcije z baladnimi vložki, katerih estetika včasih spominja na romantično in ki gane tudi sodobnega bralca.
Bukla: Prenašati sporočilo v smislu vsebine je bil le redkokdaj namen srednjeveške literature. Kaj je bistvena razlika med srednjeveško in današnjo književnostjo, ki si največkrat prizadeva posredovati samo zgodbo?
Pintarič: V srednjem veku je to odvisno od literarne zvrsti. Chrétien je predvsem pravil zgodbe. Epska poezija je povsem drugače »sporočilna«, navsezadnje je uspevala predvsem v času križarskih vojn. Tudi današnja književnost je ponovno pristala pri zgodbi. Toda še včeraj je zgodbo maličila do neprepoznavnosti. Kar pomislite na novi roman.
Bukla: Srednjeveški roman je bil namenjen glasnemu branju za druge, saj je bila večina ljudi tedaj nepismenih. Zgodbe, ki jih pripovedujejo srednjeveški romani, niso izvirne, saj naj bi izvirnost tedaj pomenila nekaj slabega. Zakaj je temu tako?
Pintarič: Izvirnost ni bila slaba, sploh niso poznali tega pojma. Govorili so o »novostih«, bolje, o »novotarijah«. To je bilo slabo. In vendar se to že z romanom v 12. stoletju spreminja. Roman srednjeveškemu človeku odpira pojmovanje prihodnosti. Po drugi strani že dosti prej obstaja koncept, ki se imenuje inventio. Tudi tu gre za izvirnost, ampak pozitivno, pomeni pa uporabo že znanega na nov način.
Bukla: Že v Romanu o Vrtnici (nastal sredi 13. stoletja) lahko zasledimo verz: »Včasih je bilo drugače, danes gre pa vse na slabše.« Katerih modrosti se lahko danes nadejamo iz srednjeveške književnosti? Smo res starci, ki brskamo po preteklosti, da bi našli svojo izgubljeno prihodnost?
Pintarič: Kompleksno vprašanje. Jezik je živ in se razvija, v srednjem veku kakor še danes. V srednjem veku, še posebej v severni Franciji, to pomeni narečnost, ne pa nujno arhaičnosti. S tiskom se razmerje obrne, še posebej ko pride ukaz z najvišjega mesta, da mora biti francosko narečje osrednje Francije normativni govor v javnem prostoru. Že konec istega, 16. stoletja, pa se pokaže nuja po prenovi zastarelega jezika, ki ne ustreza stvarnim potrebam. Srednjeveški svet ni bil nič kaj prijazen do »uporabnika« in srednjeveška izkušnja je v najboljših primerih, tudi zato, globoko duhovna, kakor je v slabših morda kruta in nasilna. Tudi ne premore pozornosti do podrobnosti oziroma je usmerjena drugam kot danes (barve, konji). Ta pozornost, ki jo lahko imenujemo »literarna«, je prej ko slej črno-bela. Loci communes, obča mesta. Vsa modrost je tam, ne v podrobnostih. A do »občega« se pride prek podrobnosti. Če gremo modrost (množina tu ni umestna) iskat v srednji vek prek moderne dobe – in kaj nam drugega preostane? – , jo bomo morda celo našli. Sicer bomo pa – in smo morda že – tisti kokošji starci.
Bukla: Nam lahko za konec zaupate kaj o svojih prihodnjih načrtih?
Pintarič: Verjetno mislite na pisanje, kajne? Na objavo čaka nekaj pesniških zbirk (v različnih jezikih, v angleščini, francoščini poleg slovenskih), zbirka esejev je tudi že skoraj končana, pa radijska igra Café Paradiso … Upam, da se bo kakšen založnik opogumil. Sicer imam pa na zalogi še kakšno idejo, toda vsega ne smem povedati, pa ne zaradi omejenega prostora. :)