»Ta ep pišem že vse življenje.«
Boris A. Novak (1953) je uveljavljeni slovenski pesnik, ki poleg tega s svojim ustvarjanjem in delovanjem posega na različna področja, od esejistike prek ukvarjanja z literarno (predvsem pesniško) teorijo do urednikovanja in predavateljstva. Pred nekaj meseci je izšel prvi del njegovega epa s krovnim naslovom Vrata nepovrata in podnaslovom Zemljevidi domotožja, ki ga bosta v naslednjih letih dopolnila še Čas očetov in Bivališča duš. Dobesedno epski projekt je Novakovo življenjsko delo, kar je bilo dobro izhodišče za tokratni pogovor.
Bukla: Če gledamo klasične epe, tiste od Homerja naprej, ti niso nastali povsem »iz nič«, zgodbe so se takrat že pripovedovale, bile v zraku itn., Homer pa jih je povezal v celoto. Vaš ep pa je nastal povsem iz vas. Kako ste prišli do odločitve, da boste napisali ep?
Novak: Tudi moj ep ni nastal »iz nič«. Velik del tu upesnjenih zgodb izvira iz družinskega spomina in sem jih od otroških let naprej pozorno in hvaležno poslušal, dobesedno vpijal, od staršev in drugih sorodnikov. Ep Vrata nepovrata ni ničelna točka niti na ravni mojega lastnega pisanja: del teh zgodb sem pred 30 leti dialogiziral v dramski kroniki Vojaki zgodovine, ki jo je Jože Babič režiral na odru mariborske Drame leta 1988, upesnil pa sem jih tudi v svojih zbirkah, predvsem v knjigi MOM: Mala Osebna Mitologija (2007). Podoba ničelne točke pa drži, kar zadeva literarno zgodovino zadnjih stoletij, predvsem slovensko: naša literarna tradicija ne premore nobenega avtorja ali besedila, na katerega bi se lahko pri takem projektu oprl, zato sem moral glede nekaterih vprašanj povprašati stare mojstre. Obenem gre za izrazito sodobno besedilo: moral sem izumiti poseben jezik, da bi na epski način zajel zgodovino zadnjega stoletja.
Bukla: Koliko časa je potekalo delo na epu in kako? Ali »opus magnum« lahko nastane v sunkih ali le zlagoma, vseh dvajset let po malem?
Novak: Najstarejši fragment v Zemljevidih domotožja datira iz leta 1972, ko sem bil še gimnazijec. Gre za 5. pesem speva Vlaki, ki se začne in konča z verzom: »Spomin je vlak, ki venomer zamuja.« Od nekdaj čutim potrebo po upes njevanju celote sveta, od začetka devetdesetih let pa se je ta potreba izkristalizirala v najbolj ambiciozen možen projekt – ep. Vendar takrat še nisem bil »dovolj zrel«, kot se reče, zato sem po obdobjih intenzivnega pisanja delo večkrat odložil. Besedila, ki so nastajala z mislijo na ep, sem nato večkrat vključil kot samostojne pesmi v svoje zbirke, npr. Mojster nespečnosti (1995), Odmev (2000) in Obredi slovesa (2005). Na ravni čustvenega časa sta prelomni dve ključni izgubi: smrt očeta leta 1991, po kateri sem začel pisati ep, in smrt matere leta 2008, po kateri sem se epa ponovno lotil in ga nisem več izpustil iz rok oz. točneje: ep mene ni več izpustil iz krempljev.
Bukla: Kako se je ustvarjanje vašega epa razlikovalo od vašega dosedanjega pesniškega ustvarjanja? Kakšna je po vaših izkušnjah ključna razlika med pisanjem epa in dolge pesmi?
Novak: Na začetkih svoje pesniške poti sem med drugim pisal miniaturne pesmi, imenovane Definicije. Izšle so 40 let po nastanku pri založbi Goga. Primeri: »Dotik / je pastir / kože.« »Pesnik / je vrtnar / tišine.« Ali »DEŽ: Čudež, / čudež, / čudež!« Lahko bi torej rekel, da sem pesnik najkrajših in najdaljše slovenske pesmi. Že takrat sem formuliral geslo svoje poetike, da »zven besede pomeni in pomen zveni« ter ga poskušal realizirati v dolgih lirskih pesnitvah: tri med njimi – Kamnito Afrodito, Otroštvo in Let časa – sem zbral v knjigi Hči spomina (1981), pesnitev 1001 stih (1983), tematsko naslonjena na zbirko pravljic 1001 noč, pa je obsegala natanko 1001 verz. A šlo je za lirske pesnitve, se pravi, da je princip lirike ob nekaterih pripovednih elementih še zmeraj prevladoval. Vrata nepovrata so zastavljena bistveno drugače in širše, premorejo – dobesedno – epsko širino, v kateri pa najdejo svoje naravno mesto tudi mnoge lirske pesmi in pasaže, tudi dialogi. Namen epa je upesniti celoto sveta.
Bukla: Poznamo vas kot velikega poznavalca različnih pesniških form. Kako se je vaše teoretsko poznavanje poezije odrazilo pri pisanju epa? Vam je kaj pomagalo pri tem?
Novak: Pesniške oblike niso abstraktni, racionalni kalupi, ampak različni registri pesniškega izrekanja srca in sveta. V Vratih nepovrata sem se v osnovi naslonil na dantejevski kitični model, terza rimo, vendar sem jambski enajsterec večinoma podaljšal, rime pa pogosto sprostil v asonance ter razrahljal njihovo zaporedje. Uporabljam tudi druge oblike. Z variabilnostjo postopkov se prilagajam sila različnim temam. Stroga forma nekdanjih epov je bila nujna zaradi mnemotehničnih razlogov (le tako so si lahko pevci zapomnili tisoče verzov), ne ustreza pa stanju današnjega sveta, zato ritem in zven v epu spreminjam: sem džezovski glasbenik in se igram s stalnimi metričnimi vzorci, jih sinkopiram in posodabljam, jih včasih do nespoznavnosti spremenim, da bi jih nato pustil, da znova zazvenijo v svoji izvorni naravi, ki v takem kontekstu zazveni sveže.
Bukla: Ste že od začetka vedeli, kaj vse želite povedati v njem, ali vas je pot njegovega stvarjenja peljala tudi po neznanih poteh. Koliko je zgodba vašega epa plod sistematike, koliko pa impulzivne inspiracije? Ali z drugimi besedami: koliko drugačen bi bil ta ep, če bi ga začeli pisati znova?
Novak: Ta ep pišem že vse življenje. Pravzaprav sem na svetu zato, da povem te zgodbe. Z drugimi besedami: to je moj smoter, kar obenem pomeni – obsesija, norost. Zahteva veliko discipline, obenem pa razmišljanja, tudi sanjarjenja, včasih se mi verzi oglašajo v sanjah. Že od samega začetka sem imel jasno predstavo, kakšen naj bo – kako to sanjano celoto ubesediti, je pa že drugo vprašanje. Pri pisanju sem doživel in preživel tudi krize in imam občutek, da sem rešitve največjih problemov našel intuitivno, tako rekoč telesno. Z današnjimi očmi, leto dni po oddaji prve knjige epa, bi morda popravil dve, tri besede, zanemarljivo malo. Pisanje je čudna in čudežna zmes svobode in usodnosti.
Bukla: Ste se pri pesnjenju epa kaj spraševali o njegovem bralcu? Komu je namenjen?
Novak: Epe so naši predniki nekoč poslušali, zbrani okoli ognja, ognja zgodbe, ki jim je povedala, od kod prihajajo. Prepričan sem, da je ta arhaična potreba še zmeraj navzoča v naši podzavesti in da je in bo moj epos neizogibno našel svoje bralce in predvsem bralke. Komercialni direktorji Mladinske knjige, ki so mi po poldrugem letu mečkanja zavrnili ep, so se torej globoko zmotili. K sreči so na svetu še zmeraj urednice s takim posluhom, kot je Jelka Ciglenečki, in majhne založbe, kot je Goga, ki je ob takem projektu izkazala naravnost epski pogum, in tako velike slikarke, kot je Metka Krašovec, ki je za vse tri naslovnice dovolila uporabo svojih presunljivo lepih platen, ki korespondirajo z metafizičnimi razsežnostmi epa. Dolžan sem omeniti tudi razumevajočo podporo JAK-a, brez katere bi bil ep obsojen na samozaložbo.
Bukla: Pri vašem epu se mešajo osebne (tudi vaše individualne) zgodbe in širok družbenozgodovinski okvir. Kako ste izbirali te teme in po kakšnem ključu ste kombinirali to ptičjo in žabjo perspektivo?
Novak: Ptičja perspektiva, s katero je Jelka Ciglenečki definirala moj ep na platnicah prve knjige, je zame pogled iz višine, let v vrtoglavo globino časa, kjer iščem lepe duše vseh svojih mrtvih, ki mi jih je bilo dano ljubiti, in jih kličem nazaj, v svojo pesem, da bi jim podelil dostojanstvo spomina in da bi znova sestavil svojo zgodbo in svet. Žabja perspektiva, ki jo vi omenjate, je zame perspektiva otroka, ki mi pol stoletja pozneje prišepetava zgodbe, ki jih je slišal in ki jih sam karseda natančno zapisujem. Kot sem zapisal v epu, v haiku obliki: »Ne Zgodovina / – pomembna je le zgodba. / Njen srh, smeh, godba.«
Bukla: Lahko poveste še kaj o vaših prihodnjih knjižnih projektih?
Novak: Epos bo do izida tretje, zadnje knjige moj glavni projekt, ne le literarni, temveč tudi življenjski. Potem bom pa pisal apokrifne speve in komentarje epa.