Raje anahronistična kot konformistična
Damijan in Lucija Stepančič sta že večkrat uspešno združila svoj dar pripovedovanja. Lucija, čeprav akademska slikarka in restavratorka, najraje pripoveduje z besedami; zbirka kratkih zgodb Prasec pa tak ji je prinesla nominacijo za fabulo, roman V četrtek ob šestih pa se je uvrstil med pet finalistov za nagrado kresnik. Damijan je po končani Likovni akademiji slikarstvo zamenjal za ilustracijo, saj je s podobami od vedno želel v prvi vrsti »pisati« zgodbe. Je eden najbolj prepoznavnih, uveljavljenih ilustratorjev pri nas in je za svoje delo prejel vse pomembnejše nagrade.
Pri Luciji hitro opaziš njeno ostrino in kritičnost, ki pa ju poglabljata ljubezen do lepega in odprtost za metafizično. Damijan očara z drznostjo, humorjem in brezkompromisnostjo, zato njegove ilustracije vedno prhutajo visoko nad gladino všečnosti. Ob nekaj slikanicah (Počečkani ropar, Čečkalnilk, Martinček in dinozavri in Na otoku zakladov) in stripih Trbovlje in Bohinj, ki sta jih delala za Mladino, sta jima pri založbi MIŠ izšli poučni knjigi za otroke in mladino Kako so videli svet in Kaj nam povejo besede. Lahko bi rekli, da sta z njima izumila svojski žanr literariziranega in ilustriranega leksikona, ki otrokom ne želi trositi informacij, ampak jim privzgojiti ljubezen do znanja, ki ga porajata pustolovski duh in osuplost nad veličino sveta. Ob stoti obletnici začetka prve svetovne vojne pa sta se vsem, ki so zaradi nje trpeli, poklonila s slikanico Anton, kjer sta v resnični osebni zgodbi zgostila vso tragiko vojne.
Bukla: Žanrsko se mi zdi delo Kaj nam povejo besede nekakšen hibrid med leksikonom in slovarjem tujk.
Lucija: In slovarjem simbolov. Tako sem skušala razširiti pomen izbranih besed, ne pa ga skrajšati, zožiti tako kot dela Google, kot delajo slovarji in leksikoni. Želela sem, da se otroci navadijo o besedi razmišljati prek meja vsakdanje uporabnosti. Da dojamejo, da so nekatere besede zelo široke in zelo globoke ter da imajo zelo lepo in žlahtno preteklost, o kateri se splača razmisliti. Mi pa jim moramo dati iztočnice za to.
Bukla: Za vsako črko v abecedi sta izbrala po dve besedi. Všeč mi je, kako sproščeno se nizajo najrazličnejše besede iz različnih zgodovinskih obdobij in področij. Kako sta izbrala besede?
Lucija: Po večini sem jih izbirala sama, a sva se tudi posvetovala. Ta izbor je samo za pokušino in prinaša le košček vsega znanja, ki obstaja. Želela sva narediti reklamo za malo bolj poglobljeno izobrazbo. Izbrala sem stvari, ki me zanimajo, saj jih lahko le tako naredim zanimive tudi za druge. Nekdo drug bi imel drugačen izbor, za katerim bi stal. Vsako poglavje o izbrani besedi je zasnovano kot esej. Pri nekaterih besedah prvotni pomen preide v svoje nasprotje, izriše se cel dramaturški lok, cela zgodba. Zavestno sem izbrala besede, ki so mi to omogočile.
Bukla: V času, ko otroci zastavljajo vprašanja učitelju Googlu in tovarišici Wikipediji, vajina knjiga lahko deluje anahronistično.
Lucija: Raje sem anahronistična kot konformistična. Tudi Google ima svoje dobre strani, a najina knjiga je njegova protiutež. Želela sva, da otroci vidijo, da obstaja alternativa in da lahko tudi drugače, »negooglovsko« razmišljajo.
Bukla: V večini gesel vas asociacije vodijo iz preteklosti in izvornega pomena besede do današnjih dni in sodobnih rab, s čimer se izriše širok zgodovinski prerez.
Lucija: To je bil zame poseben izziv. Iskala sem besede, ki imajo v sebi veliko zgodovine. Beseda Jadran ima največji razpon – od konca ledene dobe do zadnje turistične sezone. Tako se otroci tudi ob povsem vsakdanjih prizorih, kot je denimo kičasta razglednica z jadrnico, zavejo, da je morje nastalo ob koncu ledene dobe, ko se je stopil led v Evropi in pritekel do nižine, ki se je spremenila v morsko dno. To so prizori, ki nas spominjajo na Genezo in vzpodbujajo fantazijo, ključ zanje pa imamo pred nosom ob vsakem počitnikovanju.
Bukla: S tovrstnimi primeri v naš zbanalizirani svet priklicujete občutke veličine, magičnosti in lepote, ob katerih začutimo svojo majhnost.
Lucija: Tak občutek majhnosti je zelo dobro imeti, saj poživlja, in je nasprotje tiste vrste majhnosti, ki frustrira. Vidiš stvari, ki so večje od tebe, a prav s tem ti dajejo polet. Zanimivo je, kako se zdaj na veliko uporabljajo starodavne besede. Ko, denimo, otroci pritisnejo ikono na računalniku, ne vedo, kako je nastala beseda ikona, pa je v ozadju zelo lepa zgodba. Podobno je z besedo portal. V knjigi izvedo, da se tudi v vsakdanjih zadevah skriva veličastna preteklost.
Bukla: Kot rečeno so v knjigi izbrane zelo različne besede, ki jih je na vsebinski ravni težko spraviti na skupni imenovalec. Podobno velja za vaše ilustracijeDamijan, tudi pri njih ni enotnega stila, ampak je vsaka ilustracija prilagojena obravnavani besedi.
Damijan: Risarski del je poskušal slediti konceptu knjige. V ilustracije sem skušal ujeti tako popkulturo kot arhaično risbo in vse vmes. Gre obenem za kroniko zgodovinskih obdobij, posameznih besed in različnih stilov oziroma tehnik. Zelo pomembno se mi je zdelo, da tudi risarsko sledim izboru besed, da poskuša knjiga na vseh nivojih delovati enotno.
Bukla: Morda je nekoliko presenetljivo – glede na to, da gre za vajino avtorsko in ne za prevodno delo – , da v knjigi tako rekoč ni besed, ki bi bile izrecno povezane z našo zgodovino, z našim kulturnim prostorom. Se »duh kraja« vseeno odraža v knjigi?
Lucija: Upam, da je knjiga svetovljanska. Vsaj po nakladi pa se vidi, da gre za slovensko delo (smeh). Vendar razmišljava tudi o knjigah, ki bi bile neposredno vezane na našo tematiko in bi vključevale znane Slovence, saj imamo ogromno zanimivih osebnosti.
Damijan: Če bi knjigi Kaj nam povejo besede in Kako so videli svet izdali v Franciji, bi bil zagotovo dodan vsaj še časovni trak in še cel kup podrobnosti. Veliko raje imam nekatere češke knjige – ki nagovarjajo z esejistično odprtostjo, z zgodbo, s toplino. Najino delo ni namenjeno otrokom, ki so tekmovalni, ampak takšnim, ki jih stvari zares zanimajo.
Bukla: Knjigi nista namenjeni hitremu pridobivanju informacij, treba ju je brati zbrano, se k posameznim geslom večkrat vračati.
Lucija: Nikoli se ne bi lotila knjige, kjer so nanizani podatki po alinejah. Včasih so bile otroške revije, denimo Pionir in Zabavnik, čisto drugačne kot danes. V njih je bilo vse podano prek zgodbe, podatki so bili precej drugotnega pomena, avtorji so bili pravi zanesenjaki. Google generacija sama ne ve, za kaj vse je prikrajšana.
Damijan: In vse je pospremljeno z anemičnimi instant fotografijami.
Bukla: A stvari si veliko laže zapomnimo, če so podane v zgodbi.
Damijan: Tu sem, denimo, pri geslu harmonija narisal Pitagoro. V šoli smo jemali Pitagorov izrek kot formulo v nizu stotih, ki si jih moral vedeti. Ampak če pogledaš ozadje, kako je ta človek razmišljal, kaj ga je pripeljalo do odkritja, potem tudi sama formula postane zanimiva in logična, zato je ne boš več pozabil do konca življenja. In to je smisel najine knjige.
Lucija: Vsako stvar sva postavila v kontekst in šele tako je postala zanimiva. Če pa jo dobiš secirano in iztrgano iz okolja, kjer je nastala, postane suha in odbijajoča. Veseli me, da to dojema vse več avtorjev. V zadnjih letih so celo kemijo in fiziko predstavili v stripu in otroci so očarani, navdušeni. Sprostijo se, ko vidijo, da je lahko znanje nekaj lepega in zanimivega. In sploh: tudi če pozabiš vse podatke, ti ostane občutek. O vlogi občutkov v procesu spoznavanja je govoril že Leonardo da Vinci.
Damijan: Najina knjiga ne ponuja dokončnih odgovorov, je odprta. Morda bodo bralci iz drugih virov našli še dosti novega o posamezni besedi. Meni je všeč, da se tudi v ilustracijah nekatere stvari pustijo odprte in enig matične, tako kot naj se tudi čudenje in navdušenje nad tem svetom nikoli ne končata.
Bukla: Knjiga je na fin način kritična. Že s tem, ko govorite o preteklih obdobjih in jih primerjate z današnjim časom, pokažete, da stvari niso samoumevne. Neposredno se večkrat dotaknete predvsem potrošništva in onesnaževanja – denimo, ko pišete o razliki med nekdanjim bazarjem in današnjimi nakupovalnimi središči.
Lucija: Stvari so prišle že tako daleč, da jih moramo dati v razmislek tudi najmlajšim. Otrokom je treba privzgojiti družbeno kritičnost, vendar ne na pridigarski način, saj se tako prav nič ne doseže. Morda bomo storili največ, če jim damo vedeti, da potrošništvo ni edina sreča na tem svetu, ampak da so tudi drugi načini življenja lahko polni veselja in užitkov. Otroci se instinktivno obračajo tja, kjer slutijo hedonizem in vitalnost, proti obetom polnega življenja, potrošništvo pa jih zasuje s ponaredki vsega tega. Medtem pa dobronamerne osebe pogosto ostajajo prezrte, saj so s svojo asketsko jez ljivostjo bolj slaba reklama za to, kar pridigajo.
Bukla: Damijan, je vaše vztrajanje pri preprostih likovnih tehnikah mogoče razumeti tudi kot upor proti modernizaciji?
Damijan: No, ne vem. Zame je roka še vedno glavna zadeva. Presenečeni bi bili, kako zelo je roka povezana z možgani (in obratno). V risanju in razmišljanju ne želim biti površen, kar je danes zelo razširjeno. Zasuti smo z vizualnostjo, ki pa je na nizkem nivoju. Preprosto si ne dovolim, da bi me ta trend požrl.
Bukla: Kot pove že naslov prejšnje knjige Kako so videli svet, poskušate stopiti v čas, preden so nekatera prelomna odkritja preoblikovala naše razumevanje, čutenje sveta. Ta sposobnost vživljanja, gledanja z druge perspektive je na sploh pomembna za literarno ustvarjanje.
Lucija: Tudi v tem pogledu si prizadevam za živo nasprotje prevladujočih trendov, denimo računalniških igric, kjer vse le nekaj bega po ekranu. V najinih knjigah se moraš znati ustaviti, razmisliti in se postaviti v tujo kožo. To je bil namen: videti izza samoumevnosti, ki nam zdaj vladajo.
Bukla: Obema knjigama je skupna očaranost nad zemljevidi, pomorščaki, astronomijo ipd. Zemljevidi so za otroke magični, asociativno jih povezujejo z gusarji in skrivnimi zakladi. V vajinih knjigah ima znanost pogosto pridih pustolovskega odkrivanja novega.
Damijan: Danes si predstavljamo, da se je znanost vedno dogajala v laboratorijih. Ampak v zgodovini so bili znanstveniki večinoma čudaki, nerazumljeni obstranci, alkimisti, čarodeji. To ni bil mainstream. Pri odkrivanju novega so morali računati s tem, da bodo prvih sto let nerazumljeni, pa naj bo to v umetnosti ali znanosti. Zdaj ni več tako in novosti so po večini hitro sprejete, vendar je tudi zanesenjaštva pri odkrivanju in ustvarjanju vse manj. Tisti stari božji norci so nam lahko navdih. Pa jih primerjajmo z raziskovalci, ki jih sponzorirajo multinacionalne družbe!
Bukla: Vajine skupne knjige slavijo pogum in pustolovski duh. Zdi se mi, da nam ju danes primanjkuje.
Damijan: Za to potrebuješ človeka, ki zaupa samemu sebi, ki je v sebi trden, aktiven, osebnostno zrel. Danes pa imamo kulturo večnih otrok, družba potrebuje neodrasle, infantilne, površne ljudi, ki le grabijo in kopičijo stvari. Prej je Lucija omenjala konformizem. Ni naključje, da so danes priljubljeni resničnosti šovi o preživetju v divjini. Ljudje morajo z nečim kompenzirati svoja življenja, razpeta samo med službo in dom. Rutine si nihče ne želi, pa smo vendarle skoraj vsi zapadli vanjo. In otroci imajo še veliko večjo potrebo po skrivnostih, pustolovščinah. V najini slikanici Na otoku zakladov sem želel pokazati, da če kdaj razbiješ šipo ali vržeš žogo na cesto, to ni katastrofa. Če se igraš, je normalno, da si kdaj pa kdaj tudi potolčeš kolena ali krvaviš iz nosa. Všeč mi je, če znajo biti otroci tudi kljubovalni, da se ti znajo postaviti po robu in zagovarjati svoje želje in interese. Te najine knjige jih želijo jemati kot osebnosti in jih ne podcenjevati. Sicer še niso odrasli, a so že osebe z lastnimi pogledi. In treba jim je omogočiti, da bo iz majhne rožice zraslo drevo. To je bistvo vsega.
Bukla: V slikanici Anton sta veliko, univerzalno zgodbo prve svetovne vojne podala skozi osebno perspektivo.
Lucija: Meni se je zdelo to nujno potrebno storiti, ker imajo otroci neskončno veliko igric, v katerih se streljajo, nimajo pa pojma, kaj vojna prinese na osebnem nivoju. Kako naj vejo, da je to hudo trpljenje, ko pa vidijo le spektakel z eksplozijami? Naša generacija je odraščala ob partizanskih zgodbicah, ki se jih še dobro spominjam. Sicer so bile pretirane, a kar koli si že danes mislimo o njih, so iz nas naredile pacifiste.
Damijan: Mislim, da ne gre le za vzgajanje pacifistov, to je obstransko. To ni jedro problema. Ko se prestaviš v kožo konkretnega človeka, si tudi kot bralec bolj udeležen. Zato sva se odločila za osebno zgodbo in tako bomo še nadaljevali. Vedno je bil govor le o drugi svetovni vojni, kot da prve sploh ne bi bilo. Šele ob stoti obletnici smo se nekoliko spomnili nanjo. Zdelo se mi je zelo pomembno, da se žrtvam, pa tudi preživelim, izkaže čast, saj so zelo trpeli. Ne smejo biti pozabljeni, saj so umirali, stradali in prenašali nečloveške napore. Na fronti je bil tudi moj stari oče, ki je sicer preživel, ampak tam je umrlo na milijone ljudi in tudi živali.
Lucija: Gre za avtentične zgodbe. Mi smo zadnja generacija, ki je te pričevalce še videla žive, njihove pripovedi smo dobili iz prve roke in jih zdaj predajamo naprej. Tudi slikanica je lahko spomenik. Lepo bi bilo tudi ta pričevanja zbirati sistematično, ampak to ni več v najini moči.
Damijan: Muzejske predstavitve so prav gotovo dragocene in tudi sam sem si ogledal ogromno arhivskega gradiva. Prek slikanice pa se lahko vzpostavi še neposreden odnos. Ni teme, ki je ne bi bilo mogoče obravnavati v slikanici.
Lucija: Tabuji počasi padajo. Pri nas so izšli slikanici o Ani Frank in o Rosi Parks ter strip o koncentracijskem taborišču.
Bukla: V današnjem svetu, ki mu vlada kult zvezdnikov, se nam zdi, da življenje slehernika ni vredno zgodbe. A vidva sta s serijo zgodb o prvi svetovni vojni – poleg Antona v prihodnje načrtujeta še štiri nove – pokazala prav nasprotno.
Lucija: Ja, zamišljeno je, da naj bi na obletnico vsakega leta prve svetovne vojne – 1914, 1915, 1916, 1917 in 1918 – izšla po ena slikanica. Vse so zasnovane po resničnih dogodkih – nekaj je najinih sorodnikov ter starih staršev prijateljev in znancev. Med seboj so si zelo različne, vsaka pokriva drugi vidik vojne: poleg zgodb o čudežnem preživetju tako na eni kot na drugi strani še vojaško medicino, upornike in zeleni kader, pa zgodbo otroka in zgodbo živali.
Damijan: Gre za univerzalne zgodbe, ki presegajo prostor in čas. Zasnovane so na resničnih dogodkih, a so obenem nadrealistične, irealne.
Lucija: Zbirala sva te zgodbe in izkazale so se za metafizične. Skozi surov vojaški žanr se je prikazal srh, ki vsakogar pretrese do dna duše.
Damijan: Ljudje so si na fronti oblikovali rutinski vsakdanjik. Hkrati pa niso vedeli, ali bodo dočakali naslednji dan. Tolikšna negotovost te gotovo spremeni. Poveča, izostri se ti senzibilnost, onstranstvo preži nate na vsakem koraku. Pri osemnajstih letih so doživeli strašne stvari – denimo smrt kolega, ki mu je odneslo pol glave. Zdelo se mi je nujno, da tragičnost, pa tudi metafizičnost njihovega položaja, vključim v slikanico. To so skrajne izkušnje, rob sveta. Če je slutnja tega ostala v slikanici, nama je uspelo.