»Raje berem, kot pišem!«
Iz del Polonce Kovač, te ugledne, večkrat nagrajene ustvarjalke knjig za otroke in mladino, vejejo svežina, stilska dognanost pa tudi njen prepoznavni humor, zaradi katerega otroci in tudi njihovi starši že desetletja tako radi prebirajo njene zgodbe. Poleg naštetega odlikuje avtorico tudi sposobnost, da v svoja dela nevsiljivo vpleta poučno plat, in prav zato imajo njene knjige še večjo vrednost.
S pisateljico Polonco Kovač smo se pogovarjali o njenem obširnem ustvarjalskem opusu, ki ga je obogatila še z najnovejšo knjigo Gorski vrt, za vse odprt. Ta bo, s pisateljičinim prepoznavnim slogom ter domiselno zasnovano vsebino – ob koncu vsake posamezne pravljične zgodbe, ujete v različne letne čase, podrobno spoznamo določene rastline – , navdušila ljubitelje lepot narave vseh starosti.
Bukla: Letos mineva natanko 40 let od izida vaše prve knjige z naslovom Zverinice z Večne poti. S kakšnimi občutki se danes ozirate na svoj knjižni prvenec, ki je že takoj po izidu – podobno se je pozneje zgodilo tudi z drugimi vašimi knjigami – doživel lep sprejem med bralci, enako navdušeno pa ga prebirajo otroci še danes?
Kovač: Zverinice so bile poskus majhnih portretov mojih znancev, kakšna je pa tudi avtobiografska. Štirideset let je dolga doba, ampak kolikor nas je še živih, smo približno isti. Seveda je prašič pridobil nekaj malega skepse in polhka požirata načela bolj uglajeno, vsakega se je prijela kakšna drobna korektura. Nekaj z leti le pridobiš.
Bukla: V vaših delih, pa najsi gre na videz za še tako preprosto zgodbico za otroke, je opaziti tudi dar tankočutne opazovalke in poznavalke otroške duše. Ste bili že od nekdaj takšni, da na svet okrog sebe, na ljudi v njem in na njihova doživljanja gledate občuteno, znate poslušati in slišati?
Kovač: Kot otrok sem bila radovedna in sem še vedno. Zanimivo je razmišljati o vzrokih in povezavah. Otroci so, prav tako kot odrasli, vsak zase nekaj posebnega, zato mislim, da nekakšne skupinske otroške duše ni. Razen da je svet zanje čisto nov in ga zato močno doživljajo. To pa je nekaj, kar pri otrocih vedno znova očara.
Bukla: Ste se prav zaradi povedanega pozneje lahko dobro znašli tudi v svetu pravljičnih oziroma literarnih junakov, ki so jih ustvarili drugi avtorji? Veliko pohval ste namreč pred desetletji poželi za prvi celotni prevod Grimmovih pravljic, pa za prevod knjige Dnevnik Ane Frank ter še za mnoge druge zahtevne prevode. Brez empatičnosti in sposobnosti vživljanja v svet teh junakov bi verjetno delo opravili mnogo teže …
Kovač: No, predvsem moraš znati jezik, in to svojega. Ker sem od nekdaj veliko brala, sem si nabrala precejšnji besedni zaklad, kot se temu zelo primerno reče. In rada poslušam, kako ljudje govorijo. Res pa je, da laže najdeš primerno besedo, če zgodbo doživljaš. Zato tistih Grimmovih pravljic, ki jih nisem poznala, sploh nisem prebrala naprej, ampak sem se prevoda kar lotila, dokler sem se zgodbi še čudila. Nato pa seveda pride likanje, likanje, likanje …
Bukla: Literarna stroka je zapisala, da v slovenskem prostoru »izstopate po redki, premalo cenjeni sposobnosti združevanja poučnosti oziroma spoznavnosti z umetniškostjo in literarnim pristopom«. Vam je tak način dela blizu zato, ker ste v preteklosti delali z mladimi – bili v stiku z izobraževalnimi programi, s poučevanjem – in je od tam ostal delček želje, da v svoja dela vnašate ne le bralnega užitka, ampak še kaj več?
Kovač: To je laskavo mnenje literarne stroke. Nikoli pa nisem učila mladih ljudi ali otrok. Res je bila moja služba poučevanje, vendar sem učila srednjo generacijo, ki je želela uspeti v poklicu in je zato potrebovala tuji jezik. Rada sem jim med odmorom prisluhnila in jim potem skušala v tujem jeziku podložiti njihove stavke. Pri tem sem tudi jaz pridobila, in to pri obeh jezikih. Na svoja službena leta imam veliko lepih spominov.
Kar se pa poučnosti tiče – ali življenje ni poučno? Posebno če skušaš razumeti, zakaj se kaj dogaja in zakaj je kakšna reč takšna, kakršna je? In obratno, kako je v vsakdanjem življenju videti to, kar so dognali znanstveniki.
Bukla: Združevanje poučnega z umetniškostjo je med drugim opazno že v vaši knjigi Zelišča male čarovnice, ki velja za malo enciklopedijo zdravilnih rastlin, ter, seveda, v vaši najnovejši knjigi Gorski vrt, za vse odprt. V obeh bralec hitro ugotovi, da vas narava z vsem dogajanjem v njej močno navdihuje in navdušuje. Ali to pomeni, da si baterije polnite prav v naravi, kjer najdete tudi navdih za pisanje?
Kovač: Odrasla sem na robu mesta v res velikem vrtu, skozi katerega je tekel potoček in je mejil na gozd. Bil je tako velik, da so pozneje na njem sezidali dva precej grda dvojčka. Otroške družbe je bilo malo, zato pa na vrtu v vseh letnih časih dovolj priložnosti za igranje in opazovanje rastlin, od špargljev in vrtnic tja do vrb, pa tudi živali, od kokošk do čmrljev in rakov. To veselje do samote v naravi mi je ostalo.
Vedno znova pa me zabava danes tako pogosta rečenica, da si »polnimo baterije«. Pa ne, da se človeštvo pripravlja, da bomo vsi roboti?
Bukla: Verjetno je bila knjiga Gorski vrt, za vse odprt poseben izziv tudi za ilustratorko Jelko Godec Schmidt, ki je znova ustvarila domiselne ilustracije in ki menda velja za navdušeno bralko vaših del. Koliko pogovorov, medsebojnega usklajevanja ter posvetovanja tudi s strokovnjaki, kot je upokojeni profesor botanike Vlado Ravnik, je bilo potrebnega, preden je na koncu knjiga zagledala luč sveta v vsej svoji dovršenosti?
Kovač: Jelkine ilustracije so prelepe in zelo sem jih vesela. Hvaležna sem tudi gospodu Ravniku, da je dovolil objavo svojih sijajnih akvarelov ob mojem besedilu.
Z ilustracijami je pa tako, da sem pred mnogimi leti kot začetnica enkrat slišala slikarko, ki se je prav po gorenjsko pridušala, da »mora prav on ilustrirati ta jajca«. Šlo je za uveljavljenega pisatelja, Prešernovega nagrajenca, ki je včasih napisal tudi kakšno otroško knjigo. Takrat sem sklenila, da nikoli ne bom prosila, kdo naj ilustrira moje zgodbe, pa če si ga še tako želim. Komur besedilo vzbudi domišljijo in ga nagovori, ta naj ga vzame. Kasneje sem ugotovila, da dobri uredniki tako tudi ravnajo. In imela sem srečo, moje knjižice je ilustrirala cela vrsta imenitnih slikarjev, jih duhovito nadgradila in jim pripomogla k uspehu. Zelo sem jim hvaležna. Seveda pa mi nikoli niti na kraj pameti ni prišlo, da bi kaj usklajevala.
Z novimi časi se je tudi uredniška politika spremenila, žal na slabše. Danes mora biti vse narejeno hitreje in predvsem ceneje. To je hud pritisk in kar nekaj mojih knjižic je imelo precej smole.
Zato je ekipa, na katero je naletel Gorski vrt, v današnjih časih pravi čudež.
Bukla: Vaš humor in smisel za komiko ne vejeta zgolj iz Gorskega vrta ter vaših drugih avtorskih zgodb, ampak se konec koncev odslikavata tudi v vaših prevodnih delih. Primer za to je tudi serija Grozni Gašper, ki jo mladi bralci naravnost obožujejo. Občutek imam, kot da se ob prebiranju in prevajanju te serije še sami na moč zabavate in uživate. Brez tega bi bilo verjetno teže ustvariti tako duhovita besedila …
Kovač: Zgodbe o Groznem Gašperju so imenitne in zelo priljubljene tudi v njegovi rodni Angliji, saj vsako leto izide nova. Pri prevajanju je kar nekaj kaveljcev. Francesca Simon se rada norčuje iz potrošništva in vsi »nujni« posladki in igrače imajo zabavna, ironična imena. Najti ustrezno smešno slovensko besedo, je bilo včasih težko, še posebej, če gre za stvari, ki pri nas niso znane. Enkrat sem si v samopostrežbi ogledala škatle s piškoti in dobila kar nekaj idej. Tudi pri nas ima potrošništvo svojo smešno stran.
Druga težava pa je šolski žargon, saj se menja z generacijami, moji »informatorji« pa so odrasli in so mi ušli na fakulteto. No, za njimi prihajajo drugi.
Bukla: Ali zdaj že pripravljate kaj novega? Boste bralce razveselili s kako pravljico ali pa načrtujete še kaj podobnega, kot je knjiga Gorski vrt, za vse odprt?
Kovač: To je pa tako, kot če bi me vprašali, ali bom še kdaj našla štiriperesno deteljico. Mogoče ja, mogoče ne. Ampak precej v letih sem že, veste.
Bukla: Vas je ob vsem ustvarjanju za otroke kdaj imelo, da bi namensko ustvarili tudi kako klasično delo za odrasle bralce? Ali pa, nasprotno, je ta duh otroškosti in igrivosti v vas tako močan, da raje ustvarjate za mladi rod?
Kovač: Enkrat sem celo obljubila urednici Andreji Kmecl, da bom napisala »nekaj odraslega«, pa ni bilo nič iz tega. Zakaj naj pri vseh imenitnih knjigah, ki so na svetu, še jaz kaj napišem? Raje berem, kot pišem.
Polonca Kovač in Irena Cerar
Ustvarjalki različnih generacij druži obilo skupnega: ne le, da sta obe študirali (tudi) primerjalno književnost, obe strastno radi odkrivata lepote slovenskih krajev, cenita kulturno dediščino ter se radi predajata bralnim užitkom, temveč je Irena tudi življenjska sopotnica Polončinega sina. Za povrh je Irena v minulih mesecih uredila Polončino najnovejšo knjigo Gorski vrt, za vse odprt. Njuno spoštljivo povezanost je čutiti tudi iz mnenj druge o drugi, ki sta nam jih zaupali.
Polonca o Ireni: Prijeten ženski klepet dveh generacij
»Irena je do vsega zelo odgovoren človek ne glede na to, kaj ali s kom kaj počne,« odgovarja Polonca na vprašanje, kako je bilo sodelovati z Ireno kot urednico knjige Gorski vrt, za vse odprt. Kljub temu da ima Polonca za sabo že desetletja ustvarjalskih izkušenj, po naravi ni takšna, da bi svoja mnenja ali nasvete vsiljevala drugim. »Nasveti niso moja močna stran in mislim, da tudi Irenina ne,« se ob tem namuzne ter doda, da vedno, kadar sta skupaj, uživa v Irenini družbi. Njuna druženja so, slikovito opiše Polonca, »prijeten ženski klepet dveh generacij«. O Irenini najnovejši knjigi Kamniške pravljične poti pa pravi takole: »Knjiga je, kot njena prva dva vodnika, res imenitna, dovršena. Če bi bila jaz občina, bi si želela prav tako.«
Irena o Polonci: Kadar gre za naravo, besede niso potrebne
Dejstvo, da sta povezani tudi v zasebnem življenju, ju pri delu, pojasni Irena, ni prav nič oviralo. Nasprotno: »Če so odnosi v osnovi naklonjeni, jih lahko takšno sodelovanje kvečjemu obogati.« Poleg branja in drugih stvari ju druži tudi navdušenje nad naravo. »Kar se dreves, rož, ptic in podobnega tiče, se razumeva tudi brez odvečnih besed,« se nasmehne Irena in doda, da ceni Polončine življenjske in ustvarjalne izkušnje, zato se, če kaj potrebuje, rada obrne nanjo, saj ji Polonca vedno z veseljem pomaga. A sicer, pravi, »je Polonca človek, ki izrazito ni nagnjen k \'soljenju pameti\'«. Ireni je že od nekdaj všeč, kako Polonca z nekaterimi svojimi knjigami počne podobno kot ona – z avtorskimi pravljicami vabi na potepanje in raziskovanje slovenskih krajev ter pokrajin. O Gorskem vrtu pa pravi takole: »Tako kot v Zeliščih male čarovnice je Polonca tudi v Gorskem vrtu ustvarila zanimiv preplet stvarnega in pravljičnega, pri čemer je na svoj humoren način dala glas drobnim rastlinam, ki so prepogosto prezrte. Humorno, občuteno in rezultat njene vseživljenjske sposobnosti čudenja.«