»Odstranjevanje spomenikov siromaši kolektivni spomin na preteklost!«
Božidar Jezernik je redni profesor za etnologijo Balkana in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, obenem pa tudi strasten preučevalec različnih kulturnih področij, pri čemer raziskave praviloma zaokroži s knjigami. Po knjigi Kava iz leta 2012, monografiji Goli otok – Titov gulag (2013) in Nacionalizaciji preteklosti (2013) mu je nedavno pri založbi Modrijan izšla še obsežna monografija o ljubljanskih spomenikih Mesto brez spomina. Ob tej priložnosti smo z njim opravili krajši pogovor.
Bukla: Razpon vsebin, s katerimi se ukvarjate v svojih knjigah, je zelo širok – od Divje Evrope na eni strani do knjige o kavi na drugi, vmes pa spomeniki in vse drugo. Kako si izbirate teme, ki se jih boste lotili?
Jezernik: Pritegnejo me predvsem tiste teme, v katerih prepoznam potencial, da povedo meni in mojim bralcem kaj novega o našem svetu in nas samih.
Bukla: Mesto brez spomina je širokopotezno zastavljena monografija o zgodovini spomenikov v Ljubljani. Kako je prišlo do te ideje?
Jezernik: Spomeniki so najprej pritegnili mojo pozornost že v tistem času, ko je v naši domovini še bilo lepo biti mlad. Tedaj so nas hoteli vzgojiti kot novega človeka, tvorca lepega novega sveta oziroma svetle prihodnosti. Nepogrešljiv del tega procesa je bila navzočnost pri odkrivanju novih spomenikov ali spominskih slovesnostih, ki so ob posameznih prazničnih dnevih potekale ob njih. Ob tem naj bi se naučili, kaj je pravzaprav svetla prihodnost in na katerih temeljih stoji. V tem procesu se iz več razlogov nisem počutil kot riba v vodi. Slovesnosti so bile preveč patetične in premalo duhovite, v spomenikih sem le redkokdaj prepoznal umetniške presežke, nikoli tudi nisem mogel ponotranjiti potrebe po taki množici spomenikov in memorialov, ki je bila naravnost nepregledna. V letih hude jugoslovanske krize pa so se pojavili vedno bolj glasni glasovi z zahtevami po podiranju tako imenovanih komunističnih spomenikov. Nekako v smislu, samo še tole oviro podremo in bomo v svetli prihodnosti. To naivno gledanje, da smo gospodarji svoje prihodnosti, da moramo samo še zadnjič obračunati z neželeno preteklostjo, je najprej vzbudilo mojo pozornost v smislu: »A res!?« Potem pa se je oglasil raziskovalec v meni, ki ga je pritegnilo vprašanje: »Kako je to mogoče?« Ves čas sem namreč imel občutek, da so bili najbolj čustveno angažirani isti obrazi.
Bukla: Ste že od začetka vedeli, kakšno knjigo boste napisali?
Jezernik: Začetki knjige segajo kar četrt stoletja nazaj, ko sva se s tedanjim kustosom ljubljanskega Mestnega muzeja Janezom Kosom raziskovalno lotila vprašanja javnih spomenikov v Ljubljani. Raziskava, ki ne prinese novih spoznanj, tudi presenečenj, ni raziskava. No, Mesto brez spomina je rezultat dolgotrajne raziskave, torej zbirka presenečenj, na katera sem nalete(va)l. Ko sem se je lotil, nisem imel razjasnjenih nekaterih temeljnih pojmov. Naši šolski kurikuli so polni nedoslednosti, fantazij in mitov, javni prostor pa je v času jugoslovanske krize in posledičnem razpadu države nekatere izmed njih povzdignil v prave dogme, ki se jih ne postavlja pod vprašaj in ne problematizira. Da sem bogatemu gradivu znal zastaviti prava vprašanja, sem se moral ogromno naučiti, hkrati pa se tudi navaditi na to, da marsikatera samoumevnost, s katero smo naučeni živeti, ne prenese kritične presoje. Kdaj pa kdaj tudi kaj takega, nad čemer nisem bil ravno navdušen.
Bukla: Knjiga je izjemno bogata tudi z raznim grafičnim in fotografskim gradivom. Je tudi to narekovalo kakšno zgodbo? Kako ste prišli do njega?
Jezernik: Slikovnemu gradivu sem posvetil precejšnjo pozornost tudi zato, ker v naši javni zavesti večina ljubljanskih javnih spomenikov, ki so bili kdaj postavljeni ali samo načrtovani, sploh ni navzoča. Smoter slikovnega gradiva je predvsem v tem, da bi našo javno zavest obogatil s konkretiziranimi podobami posameznih spomenikov. Imel sem srečo, da zna založba Modrijan delati ne le dobre, temveč tudi lepo opremljene knjige. Seveda pa to ne bi bilo dovolj, če mi pri dopolnjevanju svoje zbirke ne bi pomagali posamezni zbiralci in kustosi. Vsem se na tem mestu še enkrat toplo zahvaljujem za prijazno pomoč.
Bukla: V knjigi pred bralca razprostrete petnajst zgodb o spomenikih, ki se tičejo bodisi podob preteklosti, zgodovinskih dogodkov, kulturnikov in narodnih buditeljev, znanstvenikov in državnikov. Kaj bi lahko opredelili kot skupne značilnosti postavljanja spomenikov v Ljubljani ali po vašem mnenju ni nobenega skupnega »odtisa«?
Jezernik: Postavljanje javnih spomenikov v Ljubljani je od vsega začetka potekalo po določenih »odtisih«, oblikovanih v interakciji s procesom modernizacije in nacionalizacije družbenega in kulturnega življenja. Zato njihove zgodbe lahko razberemo samo iz tega konteksta, ki je bistveno širši od ljubljanskega mesta, kranjske dežele ali slovenske republike. Od leta 1860 dalje, ko je Ljubljana dobila svoj prvi javni spomenik, postavljen v čast zgodovinski osebnosti, to je najslavnejšemu ljubljanskemu meščanu vseh časov in kranjskemu deželanu maršalu Radeckemu, do let po koncu druge svetovne vojne so se dogajale velikanske spremembe v aktualnih razmerah, prevladujočem okusu, svetovnem nazoru. Pravzaprav lahko rečemo, da sta v tem obdobju prihajala do izraza predvsem želja po posnemanju civiliziranega sveta in občutenje velike negotovosti.
Bukla: Katera »spomeniška« zgodba vas je najbolj presenetila in zakaj?
Jezernik: Potem ko sem se poglobil v posamezne spomeniške zgodbe, sem pri vsaki prej ali slej naletel na večje presenečenje. Začenši s tem, da prvi trije javni spomeniki, postavljeni v Ljubljani, že skoraj stoletje ne stojijo več. Pa čeprav so bili posvečeni častnima meščanoma mesta, ki sta oba tudi krajši ali daljši čas živela v Ljubljani (maršal Radecký in grof Anton Alexander Auersperg).
Bukla: V uvodu citirate Musila, ki je v svojem eseju trdil, da so spomeniki, kljub temu da so narejeni za to, da bi bili vidni, kot kaže impregnirani z nečim, kar jih dela nevidne. Ali po vašem mnenju to velja tudi za ljubljanske spomenike? Kateri je po vašem mnenju vseeno najbolj viden (poleg Prešernovega spomenika, seveda)? Kateri pa je najbolj spregledan?
Jezernik: Musilovo zapažanje velja, seveda, za vse spomenike, postavljene kadar koli in kjer koli. Zelo zanimivo vprašanje je, zakaj ga kar naprej in s tako vztrajnostjo ignoriramo in/ali odvračamo pogled od njega. Kar zadeva ljubljanske spomenike, je najbolj viden oziroma je to bil prav gotovo Vodnikov spomenik. Njegova vloga in pomen v procesu tako imenovanega slovenskega narodnega prebujenja sta bila veliko večja od velikosti, fizične in umetniške, spomenika samega. Najbolj spregledan pa je bil gotovo spomenik kralju Aleksandru I., čeprav so se ob njegovi postavitvi sodobniki nad njim navduševali kot največjim in najlepšim slovenskim umotvorom.
Bukla: Kaj po vašem mnenju način, kako ravnamo s slavnimi možmi in njihovi spomeniki, pove o nas samih?
Jezernik: Veliko, res veliko. Ravnanje s spomeniki je vedno izraz in odraz odnosa do spomenikov in do tistega, kar ti predstavljajo. Iz dejstva, da smo v Ljubljani po letu 1918 porušili oziroma odstranili iz javnih prostorov celo večino postavljenih spomenikov, lahko razberem predvsem veliko naivne vere, da obstajajo bližnjice v svetlo prihodnost.
Bukla: Kaj bi, če bi lahko, spremenili v ljubljanski spomeniški pokrajini? Kako bi jo naredili bolj vidno, če se vam to zdi potrebno? Kako bi jo dopolnili?
Jezernik: Ko razmišljam o ljubljanskih javnih spomenikih, se mi vedno znova poraja misel, kako smo z njihovim porušenjem oziroma odstranitvijo iz javnih prostorov osiromašili kolektivni spomin na preteklost. Ta je bila sicer prav bogata in pisana, polna zanimivih posameznikov in dogodkov. Zaradi tega, ker je v naši zavesti navzoča le v svoji okrnjeni, osiromašeni podobi, je tudi naša sedanjost manj bogata, kot bi lahko bila. In naša negotovost še večja, kot bi bila sicer.