»Pri meni se stvari dogajajo popolnoma spontano.«
Esad Babačić je slovenski pesnik z enim najbolj prepoznavnih glasov. Poznamo ga tudi po novinarskem delu ter doživetih športnih prispevkih, med katere sodita tudi knjižni deli Trdobojec (o Dejanu Zavcu) in Banda (o jeseniškem hokeju). Šport in umetnost, prijateljstva in nostalgija se tihotapijo tudi v globoko pesniško govorico, ki jo prinaša nova zbirka Kitula, medtem ko se v Muzeju sodobne umetnosti Esad postavlja tudi v vlogo čuvaja besed.
Bukla: Eden od vaših aktualnih projektov je pesniška zbirka Kitula, ki bo izšla konec maja. Se z naslovom navezujete tudi na zbirko Kiti se ne napihujejo (2000) oziroma na lanskoletno slikanico Kiti plavajo počasi?
Babačić: Nekega večera sem se peljal mimo novega stanovanjskega kompleksa Situla. Obstal sem pred semaforjem, in ko sem se ozrl, sem presenečen opazil, da so bile prižgane luči, vse je bilo razsvetljeno. Hkrati je splošno znano, da so tista stanovanja prazna. Kasneje sem se pogovarjal z nekim arhitektom in mu povedal, da so me vse te luči presenetile, ta pa se je samo nasmehnil in rekel, prižigajo, da ustvarjajo iluzijo. Da je videti, kot da je vse prodano. In da se že od nekdaj tako dela, češ, naj se ne čudim. V sebi sem začel premlevati … situla, titula … in sem prišel do skovanke »kitula«. Odločil sem se, da bo to naslov zbirke, in poleg tega ustanovil tudi novo nagrado »kitula« – za najbolj uspešnega slovenskega nateguna med letoma 1989 in 2014, v obdobju tranzicije v nekaj, čemur pogojno lahko rečemo demokracija. Obdobje, v katerem so lahko vsi počeli vse, pa za to niso dobili nagrade.
Bukla: In kakšna bo nagrada?
Babačić: Ne bodo dobili pesniške zbirke, dobili bodo naziv kitula. Ob njem se namreč poraja veliko asociacij, med drugim tudi kitula kot kur***. Ni pa nujno, da se bo podelila samo ena verzija kitule. Lahko je tudi kitula za tiste, ki so najeb***, torej za žrtve, za tiste, ki so bili tako neumni, da države niso v ničemer nategnili. Takšni lahko dobijo »mlahavo kitulo«.
Bukla: Pa vendarle … se naslov navezuje tudi na vaša dosedanja dela, v katerih se pojavlja motiv kita?
Babačić: Načeloma ne. Ampak včasih … Pri meni se stvari dogajajo popolnoma spontano, kar je v bistvu krasno v svetu, kjer je vse označeno, prešteto in zapisano v DNK. Vsi smo vnaprej nastavljeni, če naj uporabim računalniški izraz, pri meni pa gredo stvari ves čas nekako … iz kaosa v kaos. Nenehno presenečam samega sebe. To krizo, ki je absolutno eksistencialna, sem torej izkoristil za to, da se nenehno navdušujem nad samim sabo in nad tem, kar se dogaja. Kar je vsaj delno ironično, na neki način pa tudi ni. Prestopilo je v nekaj drugega, ne vem še v kaj. Je pa umetnost …
Bukla: Morda metafizika … In kaj počnete v Muzeju sodobne umetnosti?
Babačić: Zelo znani slovenski umetnik je rekel, da sem tukaj živi eksponat. In ni veliko zgrešil. To zaobjema marsikaj. Od čuvaja v klasičnem smislu do »čuvaja besede« in bodočega urednika podcastov za Muzej sodobne umetnosti.
Bukla: Kdo ali kaj je čuvaj besede?
Babačić: To je tisti, ki poskuša mestu vrniti govorico mesta. Mesto Ljubljana nima več svoje govorice oziroma ima samo še turiste, ki molčijo in se navdušujejo nad lepotami, ni pa več urbane govorice. V mestu več ne obstajajo točke, kjer bi se prepletala urbana govorica. Poskušam biti kot nekakšen strelovod. Na voljo sem vsem, ki v nekem trenutku dojamejo, da tega ni, in bi radi s komer koli spregovorili o nečem, kar se jih dotika, kar jih muči. To je sicer iluzija, ampak se dogaja, ljudje dejansko pridejo.