»Ko izbiraš besedila za knjižno objavo, moraš tudi znati reči ne!«
Nela Malečkar je ena od najbolj prrepoznavnih slovenskih knjižnih urednic. Zgovorna, zabavna, načitana je več kot primerna za to, da smo se z njo pomenili o poklicu urednika, ki mora, če se malo pošalimo, poleg, tega, da zna brati, znati reči tudi ne, pri čemer nam je zaupala tudi to, kako nastajajo knjige slovenskih avtorjev, katerih »svojih« knjig se najbolj veseli v letošnjem letu in kaj misli o novi knjigi Naomi Klein, ki jo je tudi uredila. Poleg tega nam je zaupala tudi to, kaj si misli o Manci Košir, s katero sta nazadnje, ena kot urednica, druga pa kot avtorica, sodelovali pri izidu knjige Darovi minevanja.
Bukla: Za začetek nam povejte, kako ste zašli v založništvo in urednikovanje knjig?
Malečkar: Nekako me je vse, kar sem počela pred tem, pripeljalo do urednikovanja knjig. Vedno sem rada brala, med študijem in po njem sem delala kot novinarka na Radiu Študent, Mladini, Ars Vivendiju, Studiu City … bila sem urednica na Razgledih in pri reviji Ampak. Zaradi mojih časopisnih intervjujev me je kdaj kakšna založba povabila za vodenje pogovorov v živo z njihovimi avtorji in tu pa tam me je kdo povabil k sodelovanju kot zunanjo urednico. Prva v tem nizu je bila knjiga Punk pod Slovenci, ki sva jo uredila skupaj s Tomažem Mastnakom …, dokler me niso povabili na založbo Mladinska knjiga kot »notranjo« urednico. Takrat sem od kolegov slišala, da moj »prestop« iz časopisnega v knjižno življenje ni ravno najbolj pameten, ker bodo knjige vsak hip izumrle in bomo njihove vsebine brali le v elektronski obliki. Od takrat je minilo točno deset let in še nič ne kaže, da bodo knjige izgubile svojo pojavno obliko in se potuhnile v računalnike.
Bukla: Kako bi nekomu, ki dela s knjigami ne pozna od blizu, predstavili vaše delo?
Malečkar: Nekdo je dejal, da za uredniško delo zadostuje, če znaš brati. Drugi pa je ob tem pripomnil, da moraš tudi znati reči ne, ko izbiraš besedila za knjižno objavo. In ko skrbim za produkcijo letošnjih, že izbranih knjig, sem v mislih ves čas vzporedno že v naslednjem letu, iščem in berem »rokopise«, ki bodo s svojo žanrsko, vsebinsko in generacijsko raznovrstnostjo avtoric in avtorjev napolnili zbirke, za katere skrbim in sem jih podedovala od svojih predhodnikov. Sploh pri nas, ki smo velika založba, je planiranje dolgoročno. Uredniško delo je povezano z veliko komuniciranja znotraj in zunaj založbe ter organiziranja, saj je urednik tisti, ki medsebojno usklajuje delo avtorjev, lektorjev, oblikovalcev, tehničnih urednikov, včasih tudi ilustratorjev, fotografov itd., in ko knjiga izide, vodi tiskovne konference, daje informacije o knjigah ipd., predvsem pa mora živeti in dihati s knjigami. To ni služba od osmih do štirih, ampak način življenja.
Bukla: Pri Mladinski knjigi skrbite za več knjižnih zbirk. Katere? Koliko knjig letno izhaja v njih? Imate svojo najljubšo zbirko?
Malečkar: Imena zbirk, ki jih urejam, so: Nova slovenska knjiga, Kultura, Jubilejna zbirka, Prvenci, Premiki, Album, Spomini in izpovedi in Ilustrirani pesniki. Največ knjig, šest na leto, izide v zbirki, ki je namenjena izvirnemu leposlovju, v drugih žanrih – esejistiki, publicistiki, avtobiografskem ali biografskem pisanju – pa po eden ali dva naslova na leto. Vseh naslovov skupaj letno je okrog petnajst, potem ko se jim pridružijo še knjige, določene za maturitetno branje, ponatisi ali kak »padalec«, letos bo to novi roman Dese Muck z naslovom Odred, pa ta številka zraste do dvajset ali več. Nimam najljubše zbirke, šarm uredniškega dela je ravno v prepletanju raznovrstnostih avtopoetik, pisav in zgodb, fiktivnih, resničnih, družbeno angažiranih, začetniško svežih, mojstrsko zrelih …
Bukla: V teh zbirkah večinoma izhajajo knjige domačih avtorjev. Kako, denimo, izbirate knjige za knjižno zbirko Nova slovenska knjiga?
Malečkar: Glede na to, da je vsaka knjiga dobesedno zgodba zase, na novo postavljen svet, ki ga pred tem ni bilo, ni pravila, ki bi bila veljavna za vse. Najmočnejša besedila nastajajo po sebi lastnih zakonitostih. Doživljam jih kot »živ organizem«, ki ima v sebi vse za samostojno preživetje in energijo, s katero potegne bralca v svojo »resnico«. Ravno tako kot je važno, kaj želi avtor s svojim delom povedati in pri tem sledi neki dovolj jasni notranji logiki besedila, je pomembno tudi, kako to pove: pomemben je slog pisanja, kultiviranost jezika.
Bukla: Zbirka spominskih albumov je nekaj unikatnega v slovenskem knjižnem prostoru? Kako nastajajo te knjige?
Malečkar: Zbirko je zasnoval Aleš Berger pred desetimi leti s knjigo Ikarjev sen, ki jo je naredil skupaj z Ludwigom Hartingerjem in je bila posvečena Srečku Kosovelu. Pobuda za nastajanje teh obsežnih knjig, ki vključujejo biografijo, rokopise, fotografije, dokumente in pričevanja o pomembnih slovenskih knjižnih ustvarjalcih in ustvarjalkah, je po navadi bližajoča se okrogla, če se le da stota, obletnica in pa biograf ali biografinja z detektivko žilico. Spiritus agens za Vitomila Zupana je bila Ifigenija Simonović, za Miro Mihelič Alenka Puhar, za Edvarda Kocbeka, Simona Gregorčiča in Primoža Trubarja Mihael Glavan, za Almo M. Karlin Jerneja Jezernik … Njim se pridružijo še drugi pisci s spominskimi, pričevanjskimi ali raziskovalnimi besedili. Vsi sodelujoči s svojimi »kamenčki« dopolnjujejo mozaik oziroma človeški in literarni portret kulturno pomembne osebnosti. Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, ki skrbno hrani veliko literarnih zapuščin, nam pri tem zelo pomaga. Velikokrat pa med nastajanjem albumov izplavajo na površje še posamezne najdbe iz osebnih arhivov, ki pred tem niso bile znane ali že objavljene.
Bukla: Posebno mesto v zadnjih letih ima tudi zbirka Spomini, izpovedi. Se je že toliko prijela, da vam avtorji sami prinašajo knjižne ideje zanjo?
Malečkar: Ne prinašajo jih ravno množično, ampak ravno prav, da vsako leto izide po ena knjiga. Trenutno so obarvane zelo družinsko: v pripravi na tisk je Dva brata, trije svetovi, zgodba o družini Žagar, ki je imela pred drugo svetovno vojno uspešno lesno podjetje na Notranjskem, po vojni pa je bilo celotno njihovo premoženje nacionalizirano. V prelomnih zgodovinskih trenutkih sta dva brata stala vsak na svojem ideološkem bregu … skratka, to mikrodružinsko zgodbo lahko apliciramo na makroslovensko razdvojenost. Družinsko sago je popisala potomka družine Monika Žagar, ki je bila zadnji dve desetletji profesorica skandinavskih študij na Univerzi Minnesota. V naslednjem letu pa bomo spoznali slovensko družino Daneu, ki je s prodajo antikvitet uspela v Italiji …
Bukla: Katere knjige bi še posebej izpostavili iz letošnjega paketa Nove slovenske knjige?
Malečkar: Kar vse, saj jih je samo šest. Prve tri bodo izšle sredi junija: kratke zgodbe Manke Kremenšek Križman Vzporedni svetovi in Janeza Kajzerja Krik ter nova pesniška zbirka Aleša Štegra Nad nebom pod zemljo. Jeseni pa se jim bodo pridružili še Hiše in drugi prosti spisi Jureta Jakoba, roman Ona in on je neskončno Ferija Lainščka in druga pesniška zbirka Jureta Vuge. V zbirki Prvenci bo – tudi jeseni – izšla knjiga Alena Steržaja, sicer novinarja in basista pri skupini Big foot mama, v njenem središču je seveda roker in njegov pogled na svet.
Bukla: Kaj pravite na reklo, da je, če je knjiga dobra, zaslužen avtor, če pa ne uspe, je pa kriv urednik?
Malečkar: Tako na hitro bi vam dala prav. Urednik je kriv, ker je knjigo sploh uvrstil v svoj knjižni program. Toda če malo bolj razmislim, bi morali to, kaj pomeni uspeti, opredeliti malo bolj natančno. Ali to pomeni prodajni uspeh, pozitivne kritike, množično branost, uvrstitev v šolski program? Poleg tega imajo knjige na dolgi rok zelo nepredvidljivo življenje: uspešnica, ki ji botrujeta le razvpitost avtorja in močna promocija, se kmalu razblini kot milni mehurček. Edino čas je pravičen razsodnik, kar ostane na njegovem situ, je umetnina.
Bukla: Kmalu izide prevod zadnje knjige Naomi Klein To spremeni vse. Ali bo ta knjiga spremenila vse?
Malečkar: Upam. Naomi Klein piše o tem, da lahko le radikalne spremembe rešijo naš planet: to pa je opustitev kapitalizma, ki je za naravo in okolje smrtonosen. Polona Mertej, ki opravlja gigantsko prevajalsko delo in je besedilu zlezla pod kožo, pravi, da jo stanje stvari, kot ga popisuje Naomi Klein, navdaja s tesnobo. Toda hkrati knjiga na koncu dolgega in črnega predora ponuja izhode in iztočnice za družbeni boj, pa tudi za majhne korake, ki jih lahko stori vsak od nas.
Bukla: Lahko navedete kakega od prihodnjih projektov, ki se ga kot urednica najbolj veselite?
Malečkar: Knjige se med seboj tudi razmnožujejo. Ta pojav me razveseljuje, zato bom omenila knjigo, ki bo izšla letos, njeno nastajanje pa je že sprožilo naslednjo. Knjiga Listi z roba je korespondenca med Izidorjem Cankarjem in Venom Pilonom, dopolnjena bo z eseji Alenke Puhar in Irene Mislej. V naslednjem letu, ko bo 130. obletnica rojstva Izidorja Cankarja, pa načrtujemo album o tej izjemno ugledni osebnosti naše kulturne zgodovine. Imel je mnogovrstne in izrazite talente, na marsikaterem področju je bil pionir, zanimivo življenjsko zgodbo … Alenka Puhar je že začela valiti snežno kepo …
Bukla: Pred leti je izšla vaša knjige Ne le intervjuji. Lahko pričakujemo še kako vašo knjigo?
Malečkar: Ojoj, očitno sem človek ene knjige. Kar niti ni tako slabo v časih, ko se pritožujemo, da ljudje raje govorijo kot poslušajo in več pišejo kot berejo. Sem torej na strani poslušalcev, zato je bil v novinarstvu moj najljubši žanr intervju, in na strani bralcev, zato delam kot urednica (smeh).
Dodatek:
Manca Košir o sodelovanju z Nelo Malečkar, njeno nekdanjo študentko in urednico Mančine knjige Darovi minevanja:
Nela Malečkar je ena najboljših urednikov, kar jih premoremo na Slovenskem! Bralno izjemno inteligentna, odgovorna in skrbna, z njo je užitek delati. Takoj odgovori na telefonski klic ali elektronsko pošto, predlaga potrebne skrajšave, najde odličnega fotografa, kakšen je Jure Eržen, ki je umetniško portretiral dopisovalce v Darovih minevanja. Zato ne preseneča, da njeni avtorji iz leta v leto poberejo več nagrad za knjige, ki jih je uredila prav Nela, moja draga bivša študentka novinarstva. Že kot študentka je kazala smisel za pisanje in komuniciranje, zato sem v njej hitro prepoznala talent za delanje intervjujev. Takšnih, kot jih je pisala ona za bivše Razglede, žal ni več! Vredno jih je prebrati v njeni knjigi Ne-le intervjuji, vredno. Sem ponosna, da sem smela za to dragoceno delo napisati spremno besedo. Saj veste, kdo so najboljši profesorji? Tisti, ki se veselijo študentov, ki so postali boljši od njih! In Nela Malečkar je ena od teh in takih biserov.
Nela Malečkar o Darovih minevanja in o sodelovanju z Manco Košir.
Darovi minevanja so nadaljevanje epistolarnih knjig, ki so že izšle v isti zbirki: Moška pisma in Drugačna razmerja. Gre za knjige, v katerih Manca s pismi daje svojim dopisovalkam (in ta oblika vključuje tudi moški spol, bi dejala Tina Košir Mazi) varen in intimen prostor za globok premislek in samorefleksijo na določeno življenjsko pomembno temo. Sicer pa sva se z Manco prvič srečali v učilnici – kot profesorica na novinarski katedri je prepoznala mojo sposobnost delanja intervjujev in me pri tem močno spodbujala. In to prav ona, ki je v tem žanru med prvimi »orala ledino« in bila vzgled: intervju je teoretsko utemeljila, hkrati pa jih je sama naredila ogromno za različne medije, časopise, televizijo, knjige, v živo ... In to še zdaleč ni njeno edino področje delovanja! Jih je toliko, da jo je težko dohajati. Ampak če potegnem črto pod njene študijske krožke, prostovoljno delo, politične in družbene pobude, številne strokovne in poljudne knjige, iz njih žari pedagoški eros: želja po izboljšanju naših življenj in večji občutljivosti za medsebojne odnose in sobivanje. O tem govori tudi knjiga Darovi minevanja. Hvaležna sem ji za to, da se najine poti, ki so se nekoč naključno prekrižale, še nadaljujejo s knjigami in pogovori.