»Še en zmagoviti pohod skozi tajne SDV-jevske dosjeje«
Nova revija je imela z Mladino in Radiom študent, ki so se jim sredi osemdesetih let pridružili še drugi kritični mediji, najvidnejšo vlogo pri pripravljanju razpoloženja, v katerem so se lahko razvili odločnost in državotvorna izhodišča za osamosvojitev. Pri slednjih je imela, potem ko je v svoj krog pritegnila veliko večino humanističnega izobraženstva, sploh odločilno besedo. Še preden pa so poznejši uredniki in drugi ključni sodelavci zasnovali programska izhodišča nove revije – šele pred izidom prve številke z veliko začetnico v naslovu – , je njihova dogovarjanja in sestajanja že začela z ovaduhi in s prisluškovanjem nadzorovati tajna politična policija SDV.
O vsem, kar so odkrili, so njeni ljudje sproti poročali političnemu vrhu. Novorevijaši so to zalezovanje bolj slutili kot zanj vedeli, so pa s podporo pisateljskega društva kmalu tako razširili krog vplivnih somišljenikov, da jih oblast, ko so stopili pred javnost, ni več mogla ali si jih upala zaustaviti, čeprav predvsem po objavi Prispevkov za slovenski nacionalni program tudi takšnih zahtev ni manjkalo.
Publicist Igor Omerza je v svojih knjigah razkril že vrsto dotlej tajnih akcij Udbe, s katerimi je za samoupravnim pluralizmom interesov skrivajoči se režim do zadnjega oviral in tudi odstranjeval vse, ki bi ga utegnili ogroziti. Zdaj je s svojo raziskovalno vnemo v novi knjigi osvetlil še Veliki in dolgi pohod Nove revije – od zapletov ob ustanavljanju do vrhuncev ob 57. in 95. številki tik pred prvimi demokratičnimi volitvami. Z imeni in dejstvi, ki jih je odkril, je osvetlil delovanje in soočil izjave akterjev z obeh strani, opisal odločilne dogodke ter odmeve v medijih, navedel in objavil množico dokumentov ter bralcem postregel tudi z drugimi zanimivostmi in še s kakšno anekdoto po vrhu.
Bukla: Arhivske zbirke, gospod Omerza, so spričo tem, ki se jih lotevate, poleg živih pričevalcev poglavitni vir gradiva za razkrivanje zamolčanih zgodb iz naše polpreteklosti. Zakaj kljub vsem težavam, s katerimi se srečujete v arhivih, še vztrajate?
Omerza: Prvič, ker me veseli pisanje, in drugič, ker se mi danes zdi izjemno zanimivo raziskovati predvsem tajno delovanje propadlega jugo-slovenskega socialističnega režima; ne samo njegove tajne policije. Ker pa ne maram suhoparnega pisanja, za svoje številne (še tudi prihajajoče) knjige iščem predvsem notranje povezane zgodbe, pa najsi gre za ugrabitve, umore, bombne atentate ali delovanje oporečniških struktur (npr. Edvard Kocbek, Janez Toplišek, Bata Todorović, Stjepan Crnogorac, Nova revija itd.).
Bukla: Se zgodi, da kdaj naletite tudi na gradivo, ki vas preseneti. Celo na kak spis, ki se je izmuznil nazadnje že nekoliko utrujenim »čistilcem«?
Omerza: Da, ne bi rekel utrujenim, ampak nepazljivim uničevalcem. Tako sem bil močno presenečen, ko sem odkril morda celo tisoč strani, ki so opisovale priprave, ugrabitev in ilegalno »zaporovanje« ugrabljenega Bata Todorovića. Imena ugrabiteljev, podrobne priprave, osem mesecev ždenja v udbovskih jazbinah v Sloveniji (največ sredi Ljubljane!), neverjetno. Takih stvari se ne pušča za sabo!
Bukla: Katera od vaših doslej objavljenih knjig se vam zdi najpomembnejša?
Omerza: Edvard Kocbek – Osebni dosje št. 584, ker opisuje predvsem slovensko dramo, ki jo je s pomočjo Borisa Pahorja in Alojza Rebule pripravil Edvard Kocbek s svojim intervjujem v tržaškem Zalivu leta 1975. Ni bil prvi, ki je spregovoril o povojnih množičnih umorih, toda prvi, ki je to povedal sicer v zamejski reviji, a je živel v Jugoslaviji. In tokrat o tem tudi ni pisal kak politični emigrant, ki bi se morda zdel pristranski (tistim, ki bi se v Sloveniji sploh dokopali do take prepovedane literature), ampak, vsaj formalno, eden najvišjih partizanskih voditeljev. Zgroženi Kardelj ni imel izhoda in je ukazal, da Naši razgledi ponatisnejo tržaški intervju in ga spredaj in zadaj opremijo s klevetniškimi komentarji. Ta drama okoli pobojev in sprave traja še danes.
Bukla: Nastajanje in delovanje Nove revije je zlasti z vidika poročil SDV-ja v knjigi natančno opisano, kljub temu da so večino z njo povezanih dokumentov že prej »pospravili«. Kaj ste pogrešali?
Omerza: Natančnejše opise ali komentarje posameznih številk s strani SDV-ja in partijskega vrha. No, iz SDV-jevskih letnih poročil, ki so ohranjena, in sestankov partijskega vrha (tudi predsedstva SRS in nadzornega sveta SDV-ja in še česa) sem sestavil, tako mislim, dobro dokumentirano zgodbo o (do zdaj večinoma neodkritem) rojevanju in življenju revije od oktobra 1979 do marca 1990.
Bukla: Kako ste med zbiranjem gradiva in pisanjem o Novi reviji sami podoživljali njeno pot, ki je bila nekaj časa tudi vaša pot?
Omerza: Najpomembnejših novorevijašev pred nastankom Odbora za varstvo človekovih pravic (jaz ga imenujem Veliki odbor), junija 1988, nisem poznal (morda bežno kakega od njih). Potem pa so številni med njimi postali člani kolegija tega odbora (ali tudi pomembni podporniki) in spletel sem nekaj poznanstev, prijateljstev, ki trajajo še danes (zakonca Hribar, Dimitrij Rupel, Alenka Puhar, Niko Grafenauer). Zato ni nič čudnega, da sem marca 1990 za številko Samostojna Slovenija prispeval članek o gospodarski samostojnosti novoprihajajoče države Slovenije.
Bukla: V knjigi omenjate, da pripravljate tudi objavo svojih dognanj, povezanih s pisanjem tednika Mladina in Spomenke Hribar v osemdesetih letih. Morda še kaj?
Omerza: Da, in še več. Že 29. avgusta letos na Opčinah izide obsežna knjiga Karla – Udba o Dragi (ob 50-letnici študijskih dni Draga). Prav tako bo letos konec leta izšla knjiga o Agopu Stepanjanu, nedolžni žrtvi režima sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja. V mislih imam tudi knjigo o »oporečniškem« delovanju Društva slovenskih pisateljev, o Janševem večkratnem spopadanju z režimom v osemdesetih letih 20. stoletja, o punku in mladinskih civilno-družbenih gibanjih v obdobju 1977– 1990, dalje, knjigo o naši tajni policiji proti Borisu Pahorju ter o Sloveniji kot deželi Udbe.