»Modernizem je preveč pretenciozen, postmodernizem pa premalo.«
Pianistov dotik, ki je nastajal dolgih sedem let, je romaneskni prvenec Mirta Komela, pisatelja in filozofa, doktorja znanosti in predavatelja na Fakulteti za družbene vede in na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Kot pravi avtor sam, je roman nadaljevanje Poskusa nekega dotika, njegove prve znanstvene monografije, tokrat z literarnimi sredstvi. Filozofski duh odzvanja v strogi, trdni strukturi romana, osrediščeni okoli centralnega motiva dotika. A delo je obenem zračno in blago hudomušno, prežeto z melanholijo, saj se dotika, tako kot ljubezni, ne da zgrabiti. Oba vznikata vsakič znova, zapisana večni sedanjosti. Ob romanu Pianistov dotik je Komel izdal še dve dramski besedili in dva potopisa: Mes(t)ne drame (2006), Luciferjev padec (2008), Sarajevski dnevnik (2009) in Kahirske kaheksije (2011).
Bukla: Osrednji motiv romana je ne samo dotik, temveč tudi glasba.
Komel: Vse prej kot glasbeni roman je to roman o dotiku, ampak glasba seveda igra svojo edinstveno vlogo. Celotno dogajanje se vrti okoli pianista in njegovega taktilnega izkustva sveta, ki se odvija po taktu klavirske glasbe. Priznati moram, da veliko več vem o dotiku kot o glasbi, v katero sem se začenjal potapljati šele pet let nazaj, takoj po doktoratu, za bolj nujen kot svoboden oddih od pojmov in besed. Nikoli poprej nisem dobil glasbene izobrazbe, tako da sem moral začeti iz nič in postopoma prišel do tega, da lahko danes igram preprostejše klasične klavirske skladbe. Izbira klavirja kot glasbila pa je bila enostavna, saj sem takrat, ko me je zagrabila glasba, že pisal roman o pianistovem dotiku. Malce manj enostavno je bilo pripeljati in doma najti prostor za stari ruski pianino, ampak to je že druga dolga zgodba.
Bukla: Obema, tako dotiku kot glasbi, je skupna nesnovnost, minljivost, vezanost na sedanjost. Kot filozof in pisatelj ste zavezani črki, ki pušča sled. Pri glasbi in dotiku pa prej kot o sledi lahko govorimo o vtisu, odtisu, ki odzvanja, tudi ko sam »izvir« presahne.
Komel: Res je: filozofija in pisateljstvo, oboje je zavezano črki, ki jima zagotavlja trajnost v času, medtem ko je glasbi in dotiku usojeno, da usahneta s samim dejanjem, s katerim ju prikličemo v prisotnost. Ampak prav zaradi tega, ker sta prva dva, filozofija in pisateljstvo, zapisana črki, se ju drži neki značaj odloga, odsotnosti, odmaknjenosti. Ravno nasprotno kot slednja dva dotik in glasba črpata svojo vrednost natanko iz svojega usahljivega izvira, kakor da je prav minljivost tista, ki ju postavlja v privilegiran položaj. Zaradi vsega tega se mi zdi še toliko bolj izzivalno, paradoksno, celo utopično pisati o dotiku in glasbi, saj gre za poskus dajanja trajnosti nečemu, kar je po definiciji minljivo.
Bukla: Skozi celoten roman se vije vprašanje (umetniške) reprodukcije in izvirne ustvarjalnosti. Na ravni jezika se to odraža tudi v številnih literarnih, predvsem pa filozofskih referencah, do katerih imate pogosto blago ironično distanco.
Komel: Dobili ste me, priznam, zelo rad se spogledujem z zloglasnim postmodernizmom, sodobnim pojavom in bavbavom. Njemu v zagovor in sebi v zabavo naj povem, da na ravni pisanja, ne nazadnje pa tudi mišljenja, ravno postmodernizem omogoča določeno ironično distanco do velikih narativov in miselnih sistemov, ki so krojili politično, znanstveno in umetniško dogajanje dvajsetega stoletja. A vendar, nikakor nisem pristaš postmodernističnega igračkanja, ki bi bilo samo sebi namen, daleč od tega. Navsezadnje je tudi moj roman po svojem temeljnem ustroju močno zavezan modernizmu: strogo premišljena struktura, znotraj katere se pianistov dotik postopoma odmika od sveta, ki se za dotičnega pomanjša na stik s klaviaturo. Skratka, nekakšen bildungsroman à l’envers (op. razvojni roman ponarobe). Če naj se izrečem še nasploh glede modernizma in njegovega »post«: modernizem je preveč pretenciozen – postmodernizem pa premalo.
Bukla: V romanu je glas tesno povezan z ljubeznijo. Ljubeča vez med materjo in malim Gabrijelom je njeno petje, tudi pri Gabrielovi ljubezni do Ester ima glas pomembno vlogo. Dotik je, nasprotno, povezan s prepovedjo oziroma nezmožnostjo.
Komel: Drži, da sta v romanu glas in glasba povezana z ljubeznijo in užitkom, dotik pa z nelagodjem in nevarnostjo, ampak obstaja vsaj ena točka, kjer se eno in drugo križa, mesto, kjer se pianist lahko odkriža dileme: klavir. Stik s klaviaturo je tisti, kjer se dotik in glasba srečata, usodno zvežeta in ne moreta več narazen, vse do te mere, da protagonist postopoma razvije fobijo dotika do vsega sveta razen klavirja, ki postane čisto pravi fetiš. Nemara je slišati romantično, da se ne moreš dotikati ničesar drugega razen klavirja, ampak če dobro premisliš, je stvar grozna. Še zlasti po tej potezi je pianist protagonist Gabrijel Goldman modeliran po slovitem kanadskem pianistu Glennu Gouldu, ki je imel domala enako simptomatiko dotika.
Bukla: Če je ženska »linija« v romanu intonirana z ljubeznijo, je moška z vprašanjem avtoritete, ki se ji Gabriel vztrajno postavlja po robu.
Komel: Vprašanje avtoritete, kakor se razgrinja v romanu skozi protagonistovo razmerje do deda, prvega učitelja klavirja, ki so mu nasledili vsi preostali, je pomembno pedagoško vprašanje, s katerim se sicer soočam tudi na svojem delovnem mestu. Seveda je že otroku jasno, da je pedagogika neke vrste nasilje, ampak prav tako je tudi jasno, da brez neke določene mere prisile nihče ne more ničesar doseči. Mozart in Beethoven, vsak na svoj način, sta glede glasbe dejala, da je talent sicer njen pogoj sine qua non, ampak da velik, največji del pa prispevata disciplina in trdo delo. Učitelj, ki zna zahtevati tisto nujno prisilo, ki jo implicira vsako resno učenje, obenem pa svoj lastni položaj ne pelje v smeri avtoritarnosti, to je po mojem tista prava avtoriteta, ki jo vsakdo, ki želi kaj narediti iz sebe in kaj doseči, rade volje spoštuje. V romanu pa je takšen lik emblematično utelešen v enorokem pianistu, Aleksandru Savskem (modeliranem po ruskem pianistu in učitelju Heinrichu Neuhausu), ki je prvovrsten pedagog in tako rekoč ideal učitelja samo za ceno tega, da je sam inhibiran za igranje klavirja.
Bukla: V romanu je zelo pomemben zven besed; zelo veliko se ukvarjate z izpeljavami iste besede, ki jih z rahlimi zvočnimi premenami včasih pomensko oddaljujete, spet drugič približujete.
Komel: Glede na to, da je Pianistov dotik navsezadnje tudi roman o glasbi, se mi je zdelo nadvse pomembno, da se vsebina odraža v formi, tako da sem prozo poskušal čim bolj približati pesniški govorici, ki ni konec koncev nič drugega kot glasba v obliki jezika. Sicer pa imam vsaj dva velika zgleda za svoje pesniško-prozaično početje: Vladimir Nabokov in, morda se vam bo ime zdelo nenavadno v literarnem kontekstu, Jacques Lacan, ki je skoval lepo besedo, s katero je moč označiti tole nenavadno glasbeno lastnost jezika: lalangue (op. jejezik).
Bukla: Morda pišete že kaj novega?
Komel: Nekaj časa je že minilo odkar sem zaključil Pianistov dotik, tako da sem očitno že dovolj dobro prebolel poporodno depresijo ob rojstvu svojega prvega romana, da sem se že vrgel v pisanje novega. Ideja se še razvija, ampak v osnovi gre za detektivko – (post)moderno, twinpeaksovsko, primorsko – ki se dogaja v fiktivnem kraju ob reki Soči. Dolga je še pot, saj mislim, da mi bo tudi ta roman vzel vsaj še nadaljnjih pet let časa, ampak na srečo pisateljstvo zame ni poklic in torej zanj nimam smrtonosnih rokov (razen smrtnosti same, se razume). V zadnji instanci pa naj kar sam roman narekuje, koliko časa bo potreboval, da se bo razvil in dozorel. Flaubert je v nekem pismu za George Sand zapisal: »Avtor ni nič – stvaritev je vse.«