»S sterilnostjo in brezčutnostjo ne pritegneš bralca!«
Matjaž Mastnak je po izobrazbi univerzitetni diplomirani inženir gozdarstva, ki je že zdavnaj presegel okvire svojega študija: zaposlen je v Arboretumu Volčji Potok, kjer se ukvarja z lesnatimi rastlinami, ob tem pa še s kopico drugih stvari. Že med svojo prvo zaposlitvijo v Arboretumu je, kot pripoveduje, začutil, da znajo biti strokovni naravoslovni izrazi za laike precej nerazumljivi, zato je začel postopoma razvijati programe vodenj po Arboretumu, ki so privlačni tako za šolarje kot tudi za vse druge. Tudi želja po približanju naravoslovja vsem tistim, ki niso doma iz teh vod, je kasneje botrovala nastanku stoterih člankov za vrtnarske revije, pisanju scenarijev za niz oddaj Sprehodi v naravi, ustvarjanju poljudnoliterarnih kolumn za znani nedeljski časopis ter še marsičemu. »Trdo naravoslovje, v katerem sem doma, sem povezal z mehko humanistiko, v kateri sem gost,« Mastnak slikovito opiše svoj slog pisanja, ki je ljudem nadvse ljub in s katerim je prepletena tudi zbirka njegovih knjig O cvetani in živani. V njej dehtijo Cvetoča pomlad, Barvita predstava in zadnja, rosno sveža Poletne cvetlice.
Z vsestranskim Mastnakom smo se sprehodili po travniku njegovega ustvarjanja, ki je barvito in raznoliko, kot so rastline, s katerimi je tako rad obdan v svojem življenju.
Bukla: Pred kratkim ste izjavili, da je radovednost tista, ki vas v življenju žene naprej. Bi brez nje sploh lahko počeli toliko reči, kot ste jih že (in jih verjetno še boste)?
Mastnak: Verjetno ne. V to, kar delam, me nihče ni silil. Pokazale so se priložnosti, zgrabil sem jih in se preizkusil. Če se javno izpostavljaš, je treba informacije vedno znova preverjati in vsako pisanje je zame samoizobraževanje.
Bukla: Tudi v vaši zbirki knjig O cvetani in živani, kjer v treh knjigah bralca popeljete skozi vse letne čase narave in življenja v njej, je moč opaziti, da brez vedoželjnosti knjige ne bi bile vsebinsko tako močne in drugačne od »običajnih botaničnih priročnikov«. Ste svoja dela namensko zasnovali tako, da predstavljene rastline in življenje v naravi popestrite z zgodbami, legendami in splošnimi (bolj ali manj poznanimi) dejstvi iz našega vsakdanjika? Ali pa je tak tip knjig nastal povsem spontano, predvsem zato, ker ste med pisanjem začutili, kaj vse bi še radi predstavili bralcu?
Mastnak: Moje knjige niso botanični priročniki, so branje o rastlinah, s katerimi ljudje že tisočletja živimo, in o naravi, ki nam življenje omogoča. Sodobna znanost je sterilna, brezčutna in zaprta v lasten »kruhoborski« svet. S sterilnostjo in brezčutnostjo ne moreš nagovoriti in pritegniti bralca. Bralca pritegneš, če se čustveno angažira, če se lahko pri branju in razumevanju opre na svoje ali občečloveške izkušnje.
Pri sto dvajsetih straneh knjige s sistematično postavljeno vsebino je spontanost odigrala zanemarljivo vlogo. Spontani so posamični domisleki, ne pa delo, ki mora imeti glavo in rep. Gradiva in idej imam vsaj za petnajst knjig in prvi korak pri premišljevanju o zbirki je bila vsebinska opredelitev posameznih naslovov. Cvetoča pomlad in Poletne cvetlice so portreti zanimivejših in pogostih sezonskih samoniklih cvetlic, medtem ko je Barvita predstava knjiga o doživljanju letnega časa.
Bukla: Tako stroka kot bralci pri vaših knjižnih delih pa tudi raznih vrtnarskih prispevkih poleg strokovnosti hvalijo vaš smisel za poigravanje z jezikom in celo hudomušnost. Ali ta dar že od nekdaj nosite v sebi ali pa ga zavestno gojite ob pisanju?
Mastnak: Slovenščino občutim kot zelo gibko in živo in jo kot takšno uporabljam. Pri tem pazim, da jezikovni domisleki ne postanejo moteči in ne škodijo berljivosti besedila. Sicer pa: dolgčas ubija. Tudi iz empatije do bralca skušam zato s slogom pisanja pripoved popestriti.
Bukla: Kako se lotevate nabiranja gradiva za knjige, kakršne najdemo v zbirki O cvetani in živani? Že med besedilom pogosto navajate vire, kjer ste preverjali ali iskali posamezne podatke, od raznih enciklopedij in slovarjev do celo svetega pisma; vidi se, da se vsega lotite zelo sistematično in periodično.
Mastnak: Ne da se o vsem naplesti zanimivih zgodb. Postal sem pozoren na drobce, ki imajo naboj kristalizacijskih jeder za privlačno pripoved, in za takšnimi drobci sem ves čas na preži. Če samostojno razvijam povezave in interpretacije, se seveda čutim dolžan vsaj v grobem povedati, na katere vire se naslanjam. Svet ni od včeraj!
Bukla: Vaše pisanje je posebno tudi zato, ker načeloma strokovne stvari podajate zelo poljudno, s posluhom za preteklost, pa tudi z zavedanjem o sedanjem času, obenem pa ga radi nadgrajujete tudi s pesmimi, ki jih sami prevajate iz ruščine, nemščine in drugih jezikov. Kje ste našli tovrstno, vsebini vašega pisanja ustrezno pesniško gradivo?
Mastnak: Nekaj sem našel v knjigah in raznih tematskih zbirkah. Ko imaš osnovne koordinate, kaj bi rad našel, je seveda izjemen rudnik svetovni splet s portali, na katerih veliki narodi zbirajo svoje literarno bogastvo. Iz odzivov na svoje časopisne članke vem, da imajo pesmi še vedno veliko privlačno moč in da jih ljudje zelo radi preberejo. Široka javnost, za katero pišem, potrebuje pesmi, ki jih razume. Najprej mora pesem nekaj povedati meni in potem se včasih lotim prevajanja. Za posredovanje občutij in spoznanj so pesmi dragocen in zelo zelo človeški kanal.
Bukla: Nekje ste omenili, da pri pisanju radi povprašate za nasvet tudi svojo življenjsko sopotnico Cvetko Sokolov, priznano mladinsko pisateljico. Vam pomaga s »tehničnimi nasveti« ali pa le prebira napisano in vam kasneje ponudi kak »pisateljski namig«?
Mastnak: Cvetko včasih vprašam za mnenje pri kakih bolj kočljivih in aktualnih temah, ko nisem prepričan, kje postaviti mejo. S teksti drug drugega sva se mnogo ukvarjala na začetku, ko sva drug drugemu sistematično in brez usmiljenja grizla in trgala besedila in se opozarjala na vse pomanjkljivosti, ki so sestavni del pisanja: slovnične spodrsljaje, nenatančno rabo besedišča, slogovno napihnjenost in neustreznost, motnje v koherenci … V besedilu drugega je vse to laže opaziti, hkrati pa postaneš bolj čuječ, ko pišeš sam. Za urjenje v obrti pisanja sva izkoristila obdobje, ko še nisva imela otrok. Kasneje je za tovrstno sodelovanje zmanjkalo časa.
Bukla: Na svoji zadnji predstavitvi, kjer vas je s svojim recitalom počastila tudi Svetlana Makarovič, ki menda redno prebira vaše kolumne in je navdušena nad njimi, ste obiskovalcem skromno, skoraj v zadregi namignili, da več ko bodo kupovali knjige – ne samo vaše, tudi od drugih avtorjev – , več boste pisci lahko ustvarjali. Mislite, da si lahko na tem področju nekoč vendarle obetamo bolj rožnate čase?
Mastnak: Nič kaj dosti ne pričakujem. Preprosti ljudje so preklopili na preprosto zabavo, nikogar ni več sram reči, da nič ne bere. »Kultura in prosveta itn.« – to ni več nikogaršnji program. Pri knjigah, kot so moje, se kaže fizična omejenost bralskega bazena splošno izobraženih, radovednih in za naravo občutljivih ljudi.
Odločitve v preteklosti imajo svoje posledice. Ko so se Italijani jezikovno združevali, so naši narodnjaki zavrnili Vrazove ideje in se jezikovno »samoizolirali«. Naš knjižni jezik je ostal omejen na dva milijona ljudi, od katerih jih bere – saj veste, koliko.
Izdajanje knjig je gospodarska dejavnost: ko se bo denar nehal obračati, bo z njo konec. Jasno, da si želim, da bi se stvari obrnile na bolje. Sam skušam biti svojemu založniku v pomoč tako, da delam reklamo za svoje knjige.
Bukla: Idej za ustvarjanje imate, kot pravite, še ogromno, vaša naslednja knjiga, ki bo izšla konec poletja, bo govorila o vrtnicah. Kaj pa nameravate zatem posejati na knjižnem vrtu?
Mastnak: Knjiga o vrtnicah, ki ne bo čisto nič vrtnarska, bo izšla septembra. Odločitev o tem, katere se bom lotil naslednje, bom sprejel skupaj z založnikom. Je že tako, da je v današnjih časih večja umetnost prodati kot ustvariti oziroma napisati.