»Poezija je bila in je za vse čase!«
Konec avgusta je bila v Celju podeljena že 19. Veronikina nagrada za najboljšo pesniško zbirko leta, ki je poleg Prešernove in Jenkove nagrade ena najpomembnejših literarnih nagrad pri nas. Podeljuje jo Mestna občina Celje ob izvedbeni pomoči podjetja Fit media d.o.o., ki je tudi pobudnik celotne prireditve, ime pa je dobila po Veroniki Deseniški, prepovedani ljubezni grofa Friderika II. Celjskega. Letošnji člani žirije so bili pesnik Primož Čučnik, tudi predsednik žirije in leta 2012 Veronikin nagrajenec, dr. Darja Pavlič, profesorica na Filozofski fakulteti mariborske Univerze in Petra Vidali, urednica kulturne redakcije Večera. Do končne izbire jih je čakal kar zajeten zalogaj, saj je v času od junija 2014 do vključno maja 2015 izšlo okoli 260 izvirnih pesniških zbirk (upošteva se dela izdana v založbah in samozaložbah, ki so namenjena odraslim bralcem), med katerimi so izbrali pet nominirancev in nazadnje končnega nagrajenca. Hkrati z Veronikino nagrado se od leta 2005 podeljuje tudi nagrada za življenjski pesniški opus Zlatnik poezije, pri čemer nagrajenca izbere podjetje Fit media d.o.o.
Letošnja Veronikina nagrajenka je postala pesnica, esejistka in publicistka Meta Kušar za pesniško zbirko Vrt (Kud Sodobnost International, 2014), medtem ko je Zlatnik poezije prejel pesnik, slikar in urednik Gustav Januš. Med končnih pet nominirancev za Veronikino nagrado so se uvrstili še naslednji avtorji: Jan Krmelj z zbirko Relikvije dihanja (Litera, 2014), Nataša Velikonja z zbirko Ostani (Škuc, 2014), Tone Škrjanec z zbirko Sladke pogačice (Lud Literatura, 2015) in Cvetka Lipuš z zbirko Kaj smo, ko smo (Beletrina, 2015).
Žirija je za letošnjo lavreatinjo v utemeljitvi zapisala, da gre za: »suvereno spisano pesniško letino, ki stavi na neskrito bero najboljših in najbolj zrelih sadežev, čeprav hkrati ruva in premišljuje tudi gnile in nagnite, s tal pobira odpadle, da bi jih postavila na dvignjen krožnik, ki ga nese; ki jo nese.« Po nagradi smo kratek intervju z Meto Kušar pripravili tudi v reviji Bukla, v katerem je spregovorila o svoji poeziji, ustvarjanju in pogledu na slovenski literarni prostor.
Intervju
Bukla: Naj vam najprej čestitam za Veronikino nagrado, ki je sploh prva nagrada za vašo poezijo. Naj se na nagrajevanje navežem tudi v prvem vprašanju – kakšen odnos imate do literarnih nagrad? To je namreč že vaša šesta zbirka in potrditev za ustvarjanje ste od bralcev v tem času že prejeli.
Kušar: Bralci se že opredelijo, vseeno pa morajo priti do tvoje knjige. Kot avtor moraš biti prepoznan. Imeti moraš možnost, da se pokažeš v javnosti. Ker sem veliko pisala za 7. Val Primorskih novic, sem imela na Primorskem vedno več bralcev kot drugod. Vedeli so, kakšne so moje vrednote in kako bogata je moja domišljija. Revija Bukla je zelo dragocena za informiranje, ampak neposreden stik s knjigo in avtorjem, ki je mogoč le v knjigarnah in knjižnicah, je najvažnejši. Bralci želijo od avtorja doživetje; tako v knjigi kot resničnem življenju. Nagrade pomagajo pri izpostavljanju, ker izide veliko novih knjig. Če nisi nagrajen, te tudi strokovne komisije, ki rokopisom podeljujejo subvencije, hitro spregledajo. Brez subvencije te ne tiskajo niti založniki! No, KUD Sodobnost International je mojo zbirko natisnil, kljub temu da rokopis že četrtič ni dobil subvencije. Zelo sem vesela, da so bili tudi oni poplačani za zaupanje in poznavanje.
Bukla: Zbirka Vrt je prejela nekaj pohvalnih kritiških odzivov. Kritiki so med drugim z naklonjenostjo sprejeli vaše pisanje tudi zato, ker je zbirka ena redkih danes, ki ni »resnobna in privzdignjena, ne slovesna, ne abstraktno nerazumljiva«, kot je v svoji kritiki zapisala Tatjana Pregl Kobe. Se mora pesnik približati bralcu?
Kušar: Verjamem, da se pesnik sme bližati bralcu samo z močnim doživetjem in z ničemer drugim. Nobene igre s popularnostjo ne sme biti. Nekateri koketirajo z aktualizmi in satiro, vendar so to površinske zadeve, ki jih čas hitro menja. Poezija zahteva najgloblje aktualnosti. Priznam, da sem enako orientirana že v vsakdanjem življenju. Ne maram doktrine in cenenosti. Kritiških odzivov na Vrt ni bilo le nekaj, ampak, presenetljivo, zelo veliko. Ne bom ocenjevala, koliko se je kdo prepustil, predal mojemu »vrtnarjenju«, kajti kdor se ni, je bil sam prikrajšan. Manj, ko se posvetiš in predaš, manj dobiš! Najbolj me je ganila ocena Tomaža Šalamuna, ki je zbirko še utegnil prebrati in mi rekel, da je to moja najbolj mila in nežna knjiga. Prav tako sem pisala. Vrt je moja prva pesniška zbirka, za katero mi Tomaž, moj pesniški zaveznik, ni mogel napisati zapisa na knjižni platnici. Najnovejšo knjigo Azur - Himmelblau sem posvetila najinemu štiridesetletnemu prijateljstvu.
Bukla: Pesmi ste razdelili v cikle, poimenovane po letnih časih (Pomladne pesmi, Zimske pesmi itn.), pri čemer je daleč najobsežnejši ravno zimski cikel. Je zima vaš najljubši letni čas?
Kušar: Pomlad je moj najljubši čas, ko drevesa, ti velikani, cvetijo, ne samo grmi in rože. Pesmi sem pisala točno od 21. marca do 21. marca naslednjega leta. To je dnevnik moje duše in mojega srca. Ne vem, kako sem bila tako pogumna, da sem tisto pomlad, ko sem napisala prvo pesem, rekla, da bom knjigo posvetila vrtu in življenju z njim. Ko napišem pesem, prav nič ne vem, kdaj bo kapnila druga. Nikoli ne vem, kdaj duša nabere dovolj snovi za novo pesem. Ene okoliščine so boljše druge slabše. Brezskrbni nemir je že dober. In zgovorno srce. Ker je vrt narava in ljubezen, ne more živeti v linearnem času, ampak le v cikličnem, zato razdelki pomlad, poletje, jesen in zima. Da pa bi bilo jasno, da je to moj pesniški Vrt, sem dodala morski letni čas in Morske pesmi ter Celoletno pesem Srčna črta, ki stika konec z začetkom kot celoto. Zimskih pesmi je morda največ zato, ker je takrat največ časa za introvertirano meditativnost, intimno sanjarjenje in vse tiste arhetipičnosti, ki se ob živem ognju od nekdaj počno.
Bukla: Vaša poezija je pravi preplet arhetipov, božanstev različnih religij, simbolov, miselnih utrinkov … Ko bralec prebira pesmi, dobi občutek, kot da jih priklicujete z neznansko lahkotnostjo. Je tako, ali vas ob končnem »mojstrenju« čaka še garaško delo?
Kušar: Vsaka moja knjiga je drugačna. Jaspis je bil obračun s svetom, Ljubljana čaščenje vseh mest, ki nam nudijo zavetje itn. Poetičnost je demokratična, enako kakor duša, ki je pramodel demokracije. Naj vsak vidi in čuti v moji poeziji, kar želi. Želim si, da bi zaznali, da je moja poezija preplet življenja, ki je v človeku in okoli njega. Nekateri se močno trudijo, da bi vse razumeli, vendar je bolj pomembno, da se trudimo, kot pa da pričakujemo ali celo zahtevamo razlago in točni pomen. Kaj pa v življenju zares razumemo? Kaj pa zares razumemo, ko gledamo češnjo v cvetju in mesec kasneje sočne sladke plodove na njej? Pesmi ne kličem jaz, ampak one kličejo mene. In tudi pilim in predelujem jih ne, samo odvečne repke jim postrižem in včasih spreminjam vrstni red verzov. Pa lepo mirno morajo ležati. Vsakokrat, ko jih na glas preberem, me ne sme nič zmotiti. Pesem je »petje«, in šele ko pesem glasno preberem, vem, kako je z njo. Se pa od samega začetka držim nasveta, ki mi ga je dal moj profesor slovenščine v srednji šoli, prof. Tone Vrhovšek: »Nobena pesem ni prekratka, lahko pa je predolga.«
Bukla: Kako pesem vstopi v vas oziroma kaj prebudi navdih, ali če uporabim kar verz vaše pesmi: kako je vzeti nebeški doping?
Kušar: Ljubezen je nebeški doping. Ko ga vzameš, se je treba izogibati zmotnih misli, ki poganjajo trnje naprej in nazaj, in paziti je treba, da so čuti zdravi. Morajo biti sposobni posesati etične reči in se ne odreči velikemu užitku. Veliko vedeti, ni nič nevarnega, kadar ljubezen straži vednost. Svet je zmešan, kadar verjame, da so informacije najpomembnejša edukacija. Zares smo educirani samo s pomočjo srca – če ga poslušamo.
Bukla: Veliko, če ne celo osrednjo vlogo v vaši poeziji ima Jezik. Pišete: »Črka naredi besedo in beseda naredi vrt / in vrt naredi toploto in toplota posuši dušo.« Je Jezik vse – temelj našega bivanja, ljubezni?
Kušar: Ta jezik tukaj, v teh verzih pomeni pesem. Ne poznam tiste jezikovne melase, ki se ji predaja Šalamun in o kateri se prav dobro, deklarativno, izrazi, da je luciferična. Vem, da je kralj umetnosti in znanosti Lucifer. To nam sporoča tudi Šalamun v Dojenčkih. Pesem je v resnici iz duše in barva moje duše je barva moje pesmi. Ampak duša ni neki preparat v meni, ločen od vsega. Najbolj tesno je povezana z mentalnim svetom, ki sem ga trenirala na vse mogoče utečene in heretične načine ter z mojimi čuti. Jasno, čustva ne smejo biti nekje v neznani podzavesti, ampak dosegljiva, znana in gibka. Vse to služi duši, da lahko ustvarjata z Erosom, ki je energija duše.
Jezik je tisti, ki materializira vibracije, ki so v meni. Z jezikom se da okušati, tipati, dihati, občutiti, se bližati in oddaljevati, ozdravljati in ustvarjati – pa tudi rušiti. Tudi ubijati se da.
Bukla: Kako kot pesnica doživljate odnos slovenskega naroda do poezije? V preteklosti smo se radi oklicali za »narod pesnikov«, medtem ko sodobni bralec, če že, raje poseže po prozi. Gre za duh časa ali ima kaj pri tem tudi prej omenjena »abstraktna nerazumljivost« slovenske poezije?
Kušar: Ljudje imajo radi poezijo. Tega ne govorim na pamet. Ne branim se, ker sem pesnica. Če lahko s poezijo napolnim Slovensko filharmonijo do zadnjega kotička, potem smo narod pesnikov. Upala bi si imeti abonma za poezijo v katerem koli slovenskem gledališču. Moji Metavečeri in glasbeno-literarni dogodki Prestol poezije so dobro obiskani. Poezija ne prenese, da bi z njo predvsem služili. Če je duh časa zdaj čemu naklonjen, je gotovo poeziji, ki zdravi čustva, ki so v sodobnem času najbolj bolna. Poezija je bila in je za vse čase! Ljudje, ki odločajo o tem, čemu bodo v javnosti dali prostor in čas in pozornost, so premalo občutljivi za poetično. Zakaj v časopisnem podlistku ne objavijo cele pesniške zbirke, kakor objavijo cel roman? Ker uredniki ne verjamejo, da smo naseljeni na poeziji. Saj niti slovenisti in komparativisti ne verjamejo. Kakšne govorance so to o ohranjanju slovenskega jezika? Da bi ga dali na led ali v muzejski depo? A dragoceni slovenski jezik bi ležal v depoju, mi bi si pa izmenjavali ničvredne potrošne besede in papirje? Reševanje poezije ni v tem, da jo porivamo v rešilni avto in nažigamo sirene. Kot da poezija ne more živeti. A ji ne pustimo, da bi opravljala svojo funkcijo, ne damo ji dihati. Zakaj jo omejujemo, saj poetično kipi od moči in prihodnosti?
Trdim, da človek potrebuje notranjo svobodo, ker brez nje ne bo mogel uresničiti poetičnega odnosa do sebe in bližnjega. Brez notranje svobode smo samo neme priče nesporazuma.