»Balkanski del Vzhodne Evrope je v zelo slabem gospodarskem stanju.«
Severna Koreja
Zadnja stalinistična in komunistična monarhija
Bogomil Ferfila
Demat, 2015, m. v., 352 str., 29 €
Rusija in Putinov kapitalizem
Bogomil Ferfila
Fakulteta za družbene vede, zbirka Politični procesi in institucije, 2015, m. v., 427 str., 39 €
Vzhodna Evropa
Lokomotiva ali cokla Evrope?
Bogomil Ferfila
Fakulteta za družbene vede, zbirka Politični procesi in institucije, 2014, m. v., 826 str., 39 €
Minila so dobra štiri leta, odkar smo se pogovarjali Bogomirjem Ferfilo (1951), rednim profesorjem na ljubljanski Fakulteti za družbene vede. Od takrat je izšlo kar nekaj novih knjig, ki nastajajo v okviru njegovega obsežnega knjižnega projekta, s katerim se je odločil kartirati socialno in politično podobo sveta, za povrh pa ob tem izpisati še svojo popotniško izkušnjo pri obisku teh dežel. Glede na to, da se je politična podoba nam bližnjega sveta v tem času precej spremenila, od vse aktivnejše ruske vloge v Siriji, do vse večjega slovenskega zaostajanja za drugimi deželami Vzhodne Evrope (kot sta Poljska in Češka) in da je dr. Ferfila napisal tudi monografijo o še vedno skoraj hermetično zaprti Severni Koreji, smo imeli več kot dovolj iztočnic za kratek pogovor, v katerem smo se dotaknili sedanjosti in prihodnosti teh dežel in regij.
Bukla: Vaša samostojna knjižna produkcija je po obsegu podobna delu manjšega inštituta. V zadnjih dveh desetletjih ste o političnih procesih in institucijah v državah po vsem svetu napisali na desetine knjig. Kaj vas žene in kaj je vaša izvirna ambicija?
Ferfila: Res sem si zadnjih nekaj desetletij, ko bolj ali manj sistematično prečesujem celine sveta – povprečno pet držav na treh celinah vsako leto – , zadal verjetno preambiciozen cilj. Želel bi prepotovati čim več držav v vsaki regiji sveta, npr. na Bližnjem vzhodu, Jugovzhodni Aziji, Severni Ameriki, Vzhodni Afriki itd., na katere je svet razdeljen, ter jih potem analizirati tako v interdisciplinarno strokovnem pogledu kot tudi po človeško popotniški strani. Če namreč pogledamo na svet v celoti, vidimo, da tako rekoč nobena država ne nastopa sama, ampak je pogreznjena v regijsko skupino držav. Slovenija je tako članica vzhodnoevropske skupine držav, Mjanmar je v skupini držav Jugovzhodne Azije, Etiopija v Vzhodni Afriki. Države v isti regiji družijo podobna zgodovina, etnična, verska sestava, podobnost gospodarske in politične razvitosti itd. Do zdaj mi je uspelo v celoti prepotovati in analizirati že vrsto takšnih regij z desetinami in desetinami držav, a dobršen del me še čaka …
Bukla: Res se zdi, da pri vas ne gre za naključja, temveč da načrtno obdelujete in izdelujete pregled celotne zemeljske oble. Kako načrtujete vaše knjige in vaše strokovne ekskurzije v države, ki jih želite obdelati?
Ferfila: Recimo, da sta bili prvi dve desetletji potovanj bolj naključno izbirani, nekaj po študijskih, delovnih in nekaj po potovalnih interesih. V tretjem desetletju sem obiskoval še zadnje neobiskane dele sveta, npr. visoko Arktiko, Južni tečaj, Himalajo, skrajni jug Južne Amerike itd. V četrtem desetletju, ko »zapiram« posamezne regije sveta, pa obiskujem še zadnje neprepotovane države v regiji, ki jo »obdelujem«. Lansko leto sem tako skočil na Ferske otoke v Skandinaviji, letos pa v Laos v Jugovzhodni Aziji, ker ravno zaključujem ti dve regiji.
Bukla: Med zadnjimi knjigami, ki ste jih izdali, je, denimo, monografija o Severni Koreji, ki jo poimenujete za zadnjo stalinistično in komunistično monarhijo. Kakšno prihodnost napovedujete tej državi?
Ferfila: No, Severna Koreja je kot država »popolnega komunizma« nadgradila mojo analizo Vzhodne Evrope, ki je z 22 državami najbolj številčna regija sveta. Ali veste, da je v Vzhodni Evropi skoraj toliko držav kot v vseh preostalih treh evropskih regijah skupaj, Južni, Zahodni in Severni Evropi? Prej ali slej bo tudi noro stalinistično različico komunizma v hermetično zaprti in ideološko totalitarni Severni Koreji vzel hudič. Strah zbuja njena atomska in raketna oborožitev ter milijoni beguncev, ki jih hitri ali nasilni razpad te države lahko vrže v bližnje in bolj oddaljene države. Tega se bojijo tako Kitajska, Južna Koreja in Japonska ob podpori ZDA, pa tudi Rusija.
Bukla: Koliko časa bo po vašem mnenju še zdržal obstoječi sistem? Kaj ga še drži skupaj?
Ferfila: Možnosti, da Severna Koreja eksplodira po vzoru arabske pomladi, so majhne. Razlog je v tem, da ljudje tam preprosto ne vedo, da obstaja še kakšna drugačna politična in gospodarska ureditev, kot je najboljša njihova. Zločinski ameriški, južnokorejski in japonski imperialisti po njihovem mnenju ves čas prežijo nanje in jim skušajo uničiti veliko dediščino družine Kim. Velika večina ljudi je verjetno neskončno utrujena in obenem prestrašena, da bi sploh pomislila na možnost drugačnega političnega režima. Tudi begunci iz Severne Koreje so še vedno pripadni veličini družine Kim, tretji vladar Kim Jong Un pa je začel z minimalnimi reformami po kubansko-kitajskem zgledu z upanjem, da bo politična oblast, tako kot v teh dveh državah, še naprej ostala v njegovih rokah.
Bukla: Na drugi strani vaše nedavne knjižne produkcije je monografija o Rusiji in Putinovem kapitalizmu. Kaj so njegove temeljne značilnosti?
Ferfila: Putinova Rusija je nedvomno »veliki hit« mednarodnega dogajanja zadnjih nekaj let. Najprej je odjeknila njena priključitev Krima, pa sestrelitev malezijskega letala, njeni »zeleni možiclji« v Vzhodni Ukrajini, zdaj pa njeno posredovanje v Siriji. Vsi smo pozabili, da je velik del sveta še dobro desetletje nazaj Rusijo posmehljivo imenoval »afriška Zgornja Volta z jedrskimi raketami«. Tedaj je bila njena gospodarska moč enaka miniaturni Nizozemski. Putin je iz takratne opotekajoče Rusije napravil močno in sodobno državo, ki ima seveda tudi avtokratske primesi.
Bukla: Kako se je Rusija spremenila v tretjem tisočletju v smislu njene gospodarske in politične svetovne vloge?
Ferfila: Ko je Putin uredil stvari na »domačem dvorišču«, je bil naslednji korak povrnitev statusa svetovne velesile. Obdobje unipolarne ameriške dominacije na svetu se počasi izteka in Rusija s Kitajsko suvereno vstopa na svetovno multipolarno prizorišče. Strateško zgrešeno ameriško in zahodno posredovanje v Afganistanu, Iraku in Siriji je pokazalo nemoč Zahoda in kliče po vstopu novih igralcev, ki lahko kaotične razmere do neke stopnje umirijo in normalizirajo.
Bukla: Kako napovedujete nadaljnji razvoj dogodkov v Ukrajini in tudi Siriji, kamor se je Rusija aktivno vpletla? Kam vodi vse to?
Ferfila: Priključitev Krima k Rusiji je »fait accompli«, ki ga skoraj nihče več niti ne omenja. Politična in gospodarsko skorumpirana in bankrotirana Ukrajina je lahko zadovoljna s federalizacijo oziroma konfederalizacijo vzhoda svoje države, kjer živi pretežno rusko prebivalstvo oziroma prebivalstvo s proruskimi težnjami. Pred Ukrajino je dolgotrajna in težavna obnova politike in gospodarstva, a »ukrajinski Putin« ni na vidiku. V Siriji je Rusija dobrodošla protiutež ZDA in Zahodu, ki sta razmere zapeljala v kaos in slepo ulico. ZDA in Zahod kar ne moreta doumeti, da naj pustita tuje države pri miru, čeprav jim njihova ideologija in politika ni pri srcu. Rusija bo prispevala k rešitvi krize, če ji Zahod in ZDA ne bosta pretirano nagajala pri vzpostavitvi dialoga oziroma konference vseh vpletenih strani v sami Siriji kot v bližnji in daljni okolici.
Bukla: Vzhodni Evropi, nekdaj pod velikim vplivom Sovjetske zveze, ste posvetili obsežno monografijo. Je Vzhodna Evropa po vašem mnenju torej cokla ali lokomotiva prihodnje Evrope?
Ferfila: Oboje. Balkanski del Vzhodne Evrope je v zelo slabem gospodarskem stanju, Hrvaška in Slovenija za zdaj polzita bolj proti romunsko-bolgarski strani kot pa k »vzhodnoevropskim lokomotivam«. Velika Poljska je pravočasno izvedla zelo boleče gospodarske reforme in hiti z velikimi koraki proti vodilni vlogi v Evropski uniji.
Bukla: Katera od vzhodnoevropskih držav je po vašem najbolj prehitela Slovenijo in institucije katere od njih bi si morala Slovenija najbolj podrobno ogledati in jih morebiti delno implementirati v svoje obstoječe delovanje?
Ferfila: Poleg Poljske so z reformami uspeli tudi v baltskih državah, Češki, Slovaški. V njih so bile reforme nujne in želene, saj njihov sistem komunistične ekonomije in politike ni deloval. V Sloveniji smo imeli primerjalno mnogo bolj učinkovit sistem, ki smo ga v veliki meri še obdržali (javni sektor, socialna država). Pripravljenosti na globlje reforme pa ni in Slovenija počasi tone in zaostaja za konkurenčnimi državami Severovzhodne in Srednje nekdaj komunistične Evrope. Zmeraj manjši del prebivalcev tako še uživa relativno visok življenjski standard, vse večjemu številu pa gre slabše in slabše.
Bukla: Hvala za vaša razmišljanja in veliko uspeha pri raziskovanju in obiskovanju tujih dežel.