»Oditi in zapustiti svoje pleme«
Nedavno je pri Beletrini izšel obsežni roman Intimno pisateljice, kritičarke in prevajalke Gabriele Babnik. Sama pravi, da je to njeno najmanj poetično delo, saj je jezik prilagodila brutalnosti časa, v katerem živimo. Gre za njen četrti roman; leta 2008 je za Kožo iz bombaža prejela nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec. Drugi in tretji roman – V visoki travi (2009) in Sušna doba (2011) – sta bila nominirana za kresnika; za Sušno dobo pa je leta 2013 prejela evropsko literarno nagrado. Istega leta je prejela tudi Stritarjevo nagrado kot mlada literarna kritičarka. Gabriela Babnik, ki je magistrirala iz nigerijskega modernega romana na ljubljanski FF, je tudi avtorica treh radijskih iger. Radijska igra Koža iz bombaža, narejena po romaneskni predlogi, je bila nominirana za nagrado Prix Italia.
Bukla: V prvem delu tridelnega romana Intimno so v ospredju rasistični predsodki, s katerimi se srečujeta Fadul kot temnopolti Afričan, pa tudi Janina kot njegovo dekle – od odkrite sovražnosti do pokroviteljstva. Najbrž ste zajemali tudi iz lastnih izkušenj?
Babnik: Vsaka moja knjiga izhaja iz osebne izkušnje. To seveda ne pomeni, da pišem avtobiografske knjige. Ravno nasprotno. Osebna izkušnja je le izhodišče za neko misel, ki se mi porodi, kasneje pa sledi obdobje raziskovanja, prebiranja drugih knjig s podobno tematiko, ki jo želim upovediti tudi sama. Na neki način čutim, da se z romanom Intimno vračam k temi, ki sem jo obdelala že v prvencu Koža iz bombaža. Ideja recepcije temnopoltega moškega telesa, ki sem jo uporabila že tam, je v novem romanu nadgrajena. Tako jezikovno kot motivno. Najteže v tem romanu je bilo ustvariti preplet med osrednjimi liki, Fadulom, Janino, Tiborjem, Amino, ter fotografinjo Deano Lawson.
Če me sprašujete, katera je bila ta osebna izkušnja, ki je narekovala nastanek romana Intimno, potem vam bom odgovorila s primerom aretacije, ki se je zgodila na Kopitarjevi ulici pred približno tremi leti. Mislim, da je bil december, okoli poldneva, iz sivkastega ljubljanskega neba so se spuščale prve snežinke. Z možem, ki prihaja iz Zahodne Afrike, sva se ravno prijela za roke, ko sta iz marice skočila dva policista, naju stisnila ob steno in začela kričati, ali govoriva slovensko, kje imava dokumente. Kasneje so zaprli cesto, policistoma se je pridružilo še šest drugih uradnih oseb. Aretacijo sem morala opazovati z druge strani ulice in zazdelo se mi je, da je cesta zalebdela. Vse, kar sem verjela do tistega trenutka, se je porušilo. Nekako nisem več živela na pravem kraju, ob pravem času. Na svoji koži sem torej občutila, kako je biti Drugi v lastnem mestu, v katerem sem odraščala. Kasneje se mi je porušilo zaupanje v institucijo, ki bi me morala zaščititi, torej sodišče, vendar je bil sodni proces čista blamaža. Tega konkretnega prizora v romanu nisem opisala, je pa narekoval kompozicijo zgodbe.
Bukla: Fadul je v očeh okolice zreduciran na kategorijo rase, pa tudi spola – slednjič je zveden na »hodeči kurec« …
Babnik: Redukcija temnopoltega moškega na spolni objekt je znana stvar. Toni Morrison je na primer spisala roman Domov, v katerem se temnopolti moški, sredi petdesetih let v Ameriki, s severa vrača na jug države. Svojo moškost mora stalno dokazovati. Temnopolti moški – v družbnem smislu – obstaja kot otrok, v najboljšem primeru kot ženska. Je pa s Fadulom, kasneje preoblečenim v Tayja, tako, da ne zapopade, vsaj ne povsem, ali pa vsaj ne na čustveni ravni, vzorca, v katerega je zapreden. Ne vidi ali pa noče videti, da je žrtev historičnega konteksta, iz katerega je percipirano temnopolto moško telo, seveda skozi oči Zahoda. Fadul prihaja iz Čada. Čeprav ga je vzgajala mati samohranilka, je živel življenje srednjega razreda, kasneje je postal novinar, toda zaradi politične ostrine je moral emigrirati. Opravil je klasično pot begunca, ne prek Libije, pač pa prek Maroka. Na to, da bo nekoč pristal v Sloveniji, ni nikoli računal. Če je prej morda slutil o stereotipih, ki jih Francozi, torej nekdanji kolonizatorji, gojijo do Afričanov, ni vedel ničesar o rasizmu Vzhodne Evrope. Ugotovi torej, da je tam stvar še zelo primarna glede dojemanja temnopoltih ljudi.
Stvar je še toliko bolj zapletena, ker je Fadul fizično zelo lep. Njegova dodana vrednost ni samo izjemna intelektualna pronicljivost, pač pa feminilnost. Nataša Velikonja je nekje zapisala, da je bila nekoč homoseksualnost tista, ki si ni drznila izreči imena. Danes ji je omogočeno nekoliko več diskurzivnega prostora, je pa zato telo tisto, ki si ne drzne govoriti o spolu. Fadul oziroma Tay je nekdo, ki skuša definirati svoj spol. Da sem to razumela, sem morala odpotovati v Harlem v New York.
Bukla: Ostarele, premožne (slovenske) dame najemajo Fadula za seks, odrasle ženske pa tekmujejo z lastnimi hčerami, kot Fadul lucidno komentira Janinin odnos z mamo. Temna plat zahodne emancipacije ženske seksualnosti?
Babnik: V romanu Intimno me je bolj kot kritika emancipacije ženske seksualnosti zanimala transgresija spolnosti. Verjetno ima to nekaj opraviti s tisto izreko Virginie Woolf, da vsi v sebi nosimo ženski in moški pol, po drugi strani pa sem želela tudi subvertirati percepcijo temnopoltega moškega telesa. Že martiniški psihoanalitik Frantz Fanon je pisal o tem, da je temnopolti moški dojet kot biološko bitje, beli pa kot poosebljenje intelekta. Toda nenadoma imamo tu nekoga, ki si maže veke, ustnice itd., ki se pusti fotografirati fotografinji, ki jo sreča na podzemni v New Yorku, in ji v zameno pove svojo zgodbo. No, v nekem trenutku tej fotografinji tudi reče, če bi me fotografiral heteroseksualni moški, bi bila moja ženskost ogrožena in ravno tako v primeru gejevskega fotografa, pozabil bi na mojo moškost. Z Deano pa se mu zgodi nekaj posebnega. Trenutek magičnosti, ki se mi ga je zdelo vredno opisati.
Bukla: Je nezmožnost, da bi videli, čutili osebo onkraj kategorij rase, narodnosti, spola, starosti, razreda – nasprotje bližine, intimnosti, ki ste jo izbrali za naslov romana?
Babnik: Intimno se v romanu pojavlja v različnih kontekstih. Intima pomeni telo, pomeni seks, pomeni kožo, pomeni pa tudi samo čustveno bližino. Vsi imajo občutek, da so se nekje že srečali, da jim njihova telesa dišijo ali pa pač tudi ne. Tu sem uporabila misel Audre Lorde, da so vse naše interakcije pogojene s telesom, prek telesa pa z erotiko. Janina, Fadulova partnerka, je žrtev te erotike. Janina je bila, in to razume Fadul šele na koncu, Janina sama pa nikoli, na strani nacionalizma, prikritega, pa vendarle: če ne drugače, je prek svojih staršev poosebljala strah pred kvarnim tujim vplivom tujcev, pred rasnim križanjem, nikoli pa ni znala razvozlati Fadulovih strahov, strahov priseljenca. Da bo zaradi tega, ker je pristal daleč od doma, nekaj od njega odpadlo, se izgubilo, izginilo. S tem seveda, ko se je podal na pot, ni računal, vendar je bilo tam; Amina, potomka bosanskih staršev, je to – zaradi vtisa zapuščenosti, odtujenosti od moža ali pa, recimo, zaradi globlje ranljivosti, ki jo je nosila v sebi – kasneje je Fadul izvedel, da je šlo za izkoreninjenost, občutek, podoben brezdomnosti – njegovo dilemo zaobsegla v trenutku.
Bukla: Tragično je, da je neki obet intime vseskozi čutiti, a protagonisti – včasih tudi zavedno – krenejo stran od nje. Iz strahu?
Babnik: Ne vem, če zares krenejo stran od intime. Mogoče krenejo stran od intime v dvojini. Ugotovila sem, da v svojih romanih precej pesimistično gledam na partnerske odnose. Vsi liki v romanu Intimno, se mi zdi, na koncu pristanejo na točki, ki so se je najbolj bali. Ta strah najlepše upove Amina v pismu Fadulu, kjer opiše precej zbanaliziran, vendar resničen občutek negotovosti; v drogerijah stalno išče barvo za lase. »Človek se navadi na določen odtenek, potem pa ga nenadoma vržejo s trga,« napiše Fadulu na Facebook. »Zakaj? Ker mu je po vsej verjetnosti padla prodaja. Razumem, ampak to je zame nemogoč položaj. Vsakič, ko se barvam, imajo moji lasje drugačen odtenek. Po eni strani nas silijo v gotovost, po drugi nam jo iz dneva v dan jemljejo.«
Bukla: Na več mestih v romanu omenjate tudi zanikanje …
Babnik: No, na tem mestu bom rekla samo to, da smo Slovenci kot nacija eksperti v samozanikanju. Mi nismo rasisti, kje pa, rasizem se vedno dogaja drugim, pri nas je vse čudovito. In to se dogaja na vseh ravneh. Na ulici, v institucijah, šolah, vrtcih, s pošiljanjem vojske nad pomoči potrebne. V romanu je takšen primer Tibor. Precej dobro situiran odvetnik, ki govori francosko in ponoči, ko ne more spati, na televiziji gleda nogomet. Razume in vidi, da je sodnik na strani Grkov, ki igrajo proti Slonokoščeni obali, in kasneje sam pri sebi celo obsodi komentarje, ki jih prebere na spletu, na primer »FIFA ne sme dovoliti, da bi opice zmagale«, toda kasneje ne vidi in ne razume, da posiljuje svojo ženo. Sprenevedajoči, lažni liberalizem torej.
Bukla: Temo partnerske, ljubezenske intime v romanu vseskozi povezujete z odnosi v primarni družini. Se jezika intimnosti »priučimo« v otroštvu?
Babnik: Očitno sodim med avtorje, ki svoje zgodbe pletejo iz družinskih razmerij. Moram priznati, da sem imela s tem med pisanjem romana še kar težave. Matere, matere in še enkrat matere, ki jih popisujem v svojih romanih, nam vtisnejo črtno kodo. No, tokrat to počnejo očetje. Pri snovanju odnosa med Janino in očetom Branislavom me je fasciniralo očetovsko-hčerinsko razmerje, kot ga je v romanu Clara popisala Janice Galloway. Posesivnost, ljubosumje in kar je še podobnega. Zdaj bom rahlo naivna – toda ali ni vedno tako, da nas ti odnosi določajo in da ravnamo, kot ravnamo, včasih pa se tega niti ne zavedamo, zaradi te naturalistične determiniranosti? In ne glede na vse kasnejše multi-kulti identitete, ki si jih nadevamo. Dalo pa bi se seveda razpravljati.
Bukla: V romanu se večkrat pojavi motiv fotografije; zato ker zamrzne čas, a ga obenem odpre za kasnejše interpretacije?
Babnik: Fotografija me fascinira zaradi atmosferskosti, drobnih detajlov, ki jih potem prenesem v jezik in aludirajo bodisi spomin, zaustavljenost v času, včasih pa napovedujejo tudi prihodnost. Spominjam se, da sem se kot otrok včasih odplazila v spalnico staršev, kjer sem na skrivaj listala po družinskih albumih. V usnje vezane platnice, šušteči papir in podobe ljudi, ki so danes že postarani, razočarani, uplahnjeni od življenja, na tistih fotografijah pa so bili še vedno polni upanja, gledajoč nekam v prihodnost. Glede Deane Lawson moram pojasniti, da gre za realno obstoječo osebo, ki počne to, kar je opisano v romanu, torej fotografira. Rojeni sva istega leta, obe naju zanima telo, koža, kako obstati in preživeti kot umetnici, in obe imava družini, znotraj katerih ustvarjava, da ne rečem, se vsakodnevno boriva. Deana sicer na način fotografije, jaz pisanja. Je pa v tem spet prisotna subverzija avtobiografskega.
Bukla: Odnos družbe do migrantov je zelo aktualna politična tema, o kateri v romanu spregovorite predvsem prek odnosa slovenske družbe do Fadula. A v romanu izpostavite tudi drugo plat tujstva – izgubo notranje domovine, pripadnosti, lastnega osišča.
Babnik: Pomembno se mi je zdelo, da Fadul govori sam zase, v svojem imenu. Želela sem se izogniti pokroviteljstvu. Ključno je bilo tudi, da poudarim Fadulovo željo, predvsem kar se tiče njegovega odhoda iz Afrike, torej imeti možnost izbire. Ko pristane v Španiji, v nekem begunskem centru, ga je sram, da se je znašel med moškimi, ki verjetno niti ne znajo brati. Fadul ni prišel v Evropo, ker bi si želel boljših ekonomskih priložnosti, temveč ker si je želel najprej pisati, predvsem pa pridobiti življenjske izkušnje. Ključno spoznanje zanj je, da je v Evropi le še eden izmed temnopoltih ljudi, ki kradejo prostor Evropejcem. Torej, ne glede na to, kdo si bil doma, spoštovan kolumnist ali ne, si na tej strani samo črn. Kasneje ima – kot tujec – neki poseben uvid v to družbo. Precej vehementno na primer komentira, kako družba razpada, ker hierarhija več ne funkcionira. Zdi se mu nepojmljivo, da so fizični delavci glavni carji, medtem ko izobraženci nimajo za kruh in podobno. Kasneje spozna, da ga v tej mali podalpski deželici ne bodo nikoli sprejeli, naj si še tako prizadeva. Vedno bo ostal drug. In na koncu ga vidimo v New Yorku. Ker se je odločil, da vrnitev domov zanj ne obstaja kot možnost, ker nikoli ni prisegal na nacionalistične kolorite, si najde multikulturno okolje, kjer bo morda preživel in se izživel ne kot temnopolti moški ali transeksualec, temveč kot človeško bitje.
Bukla: Aminin brat Goran pa daleč stran od doma, na drugi celini, najde svojo (spolno) identiteto. Ali verjamete, da se je tako mogoče samoizumiti?
Babnik: Goran je poosebljenje izgubljenega mladeniča, ki kljub izobrazbi ne najde dela. Živi pri starših in ponoči obiskuje hladilnik. V tem brezdelju začne kritizirati zahodni svet, katerega poosebljena resnica je ravno internet; na njem previsi večino svojega časa, med drugim pa tam tudi izve, da obstajajo kraji, kot je Bamako, kamor odpotuje. Njegov prvotni namen je, da bi se tam šel najprej posel in nato humanitarno dejavnost. Prodajal bi kondome. Kasneje ga Afrika povsem pretrese, kar izvemo v pismu sestri Amini, in tudi spremeni. Goranov lik sem zasnovala s pomočjo lika iz romana Marie N\'Diaye, deloma pa gre za komentar moje generacije. Oditi in zapustiti svoje pleme. Nekateri imajo pri tem izumljanju na novo, kot pravite, srečo. Seveda pa bi se za Gorana lahko izšlo čisto drugače, kot denimo za mladeniče, ki se v imenu islama razstreljujejo.
Bukla: Vsaki od treh zgodb ste namenili veliko prostora za razvoj, saj je roman dolg več kot štiristo strani. Je to na nek način tudi svojevrsten upor zoper sploščenje, redukcijo, o kateri sva govorili na začetku?
Babnik: Strinjam se. Roman je razvojen, dogaja se po etapah, ker sem želela pokazati, kaj je like pripeljalo do določenih življenjskih odločitev. Že prej, preden se razkrije, da je Fadul oziroma Tay transeksualec, imamo namige, da Fadul ni to, kar se zdi. Enako je z Amino in Tiborjem. Ona zaigra pasivno vlogo, on igra igro moči, na koncu se jima zgodi, kar se jima zgodi. Predvsem sem uživala v niansiranju, v opisovanju detajlov, situacij. Zdi se mi, da je ena izmed ključnih razlik med nami in njimi, torej ljudmi iz tako imenovanega tretjega sveta, odnos do pojmovanja intime. Zadie Smith v romanu Beli zobje omenja, da gre za občutje gotovosti, ki naj bi ločevalo prvi svet od drugega in drugega od tretjega, toda meni se vse bolj zdi, da gre za intimo, odnos do telesa, če hočete. Nekaj, kar je nam samoumevno, Afričanom ni, na primer poljubljanje na cesti. V Afriki je to čisti tabu. Potem je tu tudi odnos do materialnega, stanovanj na primer, pa do smrti. Fadul Amini na primer reče, da se ji je s smrtjo otroka zgodilo vesolje, Amina pa se zaradi privzgojenega občutka, da je vse mogoče nadzorovati, kar ne more sprijazniti. Včasih se mi zdi, da tudi v zvezi z migranti razpravljamo o povsem napačnih stvareh. Če bi drug drugega videli kot ljudi, bi bilo veliko lažje.