»Družbe in umetnosti brez refleksije se bojim.«
Čeprav vsako leto izide več knjig, se, paradoksalno, prostor za kritiško refleksijo vse bolj krči. Kritik, čigar glavna naloga je ločevati literarno zrnje od plev, ostaja v ozadju, bralec pa prepuščen založniškim marketinškim prijemom, v skladu s katerimi je vsaka knjiga dobra knjiga. Da položaj ni rožnat, je ob prejemu Stritarjeve nagrade, ki jo Društvo slovenskih pisateljev podeljuje najboljšemu mlademu kritiku, odkrito spregovorila tudi letošnja nagrajenka Tanja Petrič. Kritičarka, prevajalka in urednica je ena redkih, ki ostaja zavezana knjigam. Ker sta se najini poti v preteklosti že prekrižali, sva intervju opravili v prijateljskem vzdušju in prešli na tikanje.
Bukla: Pa začniva z malo provokativnim vprašanjem ... Raziskave kažejo, da kritika nima odločilnega pomena pri izbiri branja oziroma nakupu knjig. Marsikdo bi se zato vprašal, zakaj literatura sploh še potrebuje kritiko.
Petrič: V statističnem smislu tudi večina slovenskih nagrad nima neposrednega učinka na branost in prodajo knjig. Glede na kazalnike prodaje bi najbrž lahko ukinili marsikatero leposlovno zbirko, začenši s produkcijo izvirne in prevodne poezije. Pa vemo (vsaj nekateri), da bi bil to polom. Da obstajajo vrednosti in izkupički, ki jih ekonomisti in menedžerji ne morejo ujeti v številke. Mislim, da tudi v »starih časih« kritika ni bistveno povečevala prodaje, pa to ni omajalo njenega smisla. Danes nam pač sodobna ekonomska logika s svojo matematično shemo vsiljuje prepričanje o naši neučinkovitosti in nerabnosti, ker ne proizvajamo kratkoročnega, merljivega dobička. Literarna ali sploh umetnostna kritika je pomembna kot vsaka refleksija, ki poskuša predmet obravnave pretehtati z več zornih kotov, ga postaviti v vsakokratni družbeni (v tem primeru tudi literarni) kontekst in ga ovrednotiti ter vstopiti v dialog z njim in lastnim diskurzom. Družbe in umetnosti brez refleksije se bojim. Konec koncev aktualno dogajanje kaže, kam to pelje.
Bukla: Prejšnji mesec je v Cankarjevem domu potekal drugi mednarodni kritiški simpozij, ki ga prireja Društvo slovenskih literarnih kritikov in pri katerem si sodelovala. Lahko na kratko strneš, katera vprašanja trenutno najbolj zaposlujejo literarne kritike?
Petrič: Na simpoziju smo se ukvarjali z vlogo in dometom sodobne literarne kritike, spraševali smo se po zmožnosti enotnega kritiškega diskurza in učinku razpršenosti bolj ali manj fakultativnih mnenj. Dotaknili smo se sloga in transformativnosti kritike in se prvič v okviru tovrstne manifestacije tudi sistematično lotili vrednotenja mnenjskih sodb na internetu, predvsem v okviru socialnih omrežij. Osebno bi si želela literarno-kritiške debate razširiti na polje celotne umetnostne kritike, ker se, denimo, tudi gledališki kritiki soočajo s podobnimi dilemami. Sploh pa se mi zdi, da preozko orjemo svoje vrtičke.
Bukla: Literarne kritike objavljaš že 13 let, letos pa si prejela Stritarjevo nagrado, ki je bila prvič podeljena brez finančne nagrade, kar je tudi odraz položaja, v katerem deluje literarni kritik in na kar si javno opozorila. Si dobila občutek, da je postalo zavedanje, v kakšnem položaju ustvarjajo ne samo kritiki, ampak vsi kulturniki, večje?
Petrič: Ukinitev finančnega dela nagrade ni le problem letošnje Stritarjeve nagrade in njenega podeljevalca, Društva slovenskih pisateljev, ki je s posebnim sklepom (že-kdaj-do-večkrat denarno nagrajenih) članov upravnega odbora »zaradi pomanjkanja sredstev« ukinilo izplačila vseh letošnjih stanovskih nagrad, razen Vilenice, ker je pač pred tujci treba ohraniti obraz. To je odraz splošne miselnosti, ki kulturo dojema kot zastonjkarsko, celo zajedavsko dejavnost, kar prerašča v kulturnopolitični problem, kakor hitro te Ministrstvo za kulturo osreči s statusom samozaposlenega v kulturi. V tem primeru namreč nagrada (pogovarjamo se o simbolnih zneskih) ne pomeni priboljška, temveč kakšen mesec in pol preživetja. Sama sem se čutila in se še čutim dolžno, da opozarjam na to, tudi če z glavo treskam ob zid. Glede na sramotne prognoze kulturniškega proračuna, zaradi katerih bi vodilni morali dobiti »knjižico«, pa dvomim, da se bo kaj spremenilo na bolje, čeprav DSP pisno obljublja prestrukturiranje sredstev in izplačila nagrad v prihodnosti. Mene bo cvenk v vsakem primeru zaobšel in nikoli ne bom mogla z Bernhardom in Zupanom deliti občutka prejete »kuverte«. Še dobro, da imamo pisne dokumente o teh radostih, nad katerimi se bom naslajala ob samotnih prazničnih večerih!
Bukla: Deluješ na različnih področjih: kot kritičarka, prevajalka, urednica. Se ti zdi, da je literatura, tako domača kot prevodna, dovolj vpeta v naš prostor, da uspe nagovoriti, morda celo vzgojiti bralce?
Petrič: Po aktualnosti tematik se mi zdi literatura sicer dovolj v koraku s časom, vendar pa to nič ne pove o njeni kakovosti. Vrhunske in zelo dobre literature je malo. Pri tem so seveda na boljšem prevodna dela, ker se načeloma prevaja neki jagodni izbor tuje literature, ki daje lažni občutek superiornosti nad izvirno produkcijo. Bralec se ne rodiš, temveč postaneš, pri čemer sodeluje cela plejada družbenih mehanizmov in institucij, ki te lahko spodbujajo, zavirajo ali celo zatrejo. Bojim se, da »klasičen« način branja ni vrednota sodobne (slovenske) družbe, kritični um pa je pri napredovanju bolj ovira kot pospešek. Le kateri Janezek danes še verjame, da bo dobil redno službo, če bo pridno bral?
Bukla: Opažam, da literarna kritika pri nas večinoma ostaja na ravni zapisa, medtem ko so drugačni pristopi po navadi kratkega veka. Po drugi strani so npr. v Nemčiji pred kratkim obudili kritiško oddajo Literarni kvartet, v kateri je dolga leta »kraljeval« Marcel Reich-Ranicki, ki je bil s svojim kritiškim razpravljanjem znan širšemu občinstvu. Kakšno je tvoje mnenje o tem oziroma zakaj slovenska kritika, morda z izjemo pokojnega Josipa Vidmarja, nima Ranickega?
Petrič: Čeprav se zdi primerjava med Ranickim in Vidmarjem kot na dlani, gre za dva popolnoma različna človeka in kritika v popolnoma drugačnih kontekstih. Za Ranickijevo slavo je stal ogromen medijski aparat, ki ga je znal avtor s svojo provokativno držo izjemno dobro izkoristiti. Ob aplikaciji na slovenske razmere se mi odpira drugo vprašanje: Kako je mogoče, da si nemška nacionalna televizija upa predvajati od 45 do 75 minut dolgo pogovorno kritiško oddajo brez akrobatskih vložkov, RTV Slovenija pa vsakršno refleksijo krni in gledalce podcenjuje z instant prispevki ali preživelimi formati? To ni vprašanje posamezne kritiške osebnosti (le zakaj bi človek vzdihoval po Vidmarju ali Ranickem?), temveč določenih medijev, ki se po nepotrebnem spreminjajo v Facebook ali Twitter. Če ob tem nosijo še pridevnik »javni«, bi morali za splošno poneumljanje kazensko odgovarjati.
Bukla: Kako pristopaš h kritiškemu pisanju, je tvoja kritiška metoda pri poeziji drugačna kot pri prozi? Kaj je za kritika težje: napisati kritiko o dobrem ali slabem delu?
Petrič: Mislim, da se pristop k posameznemu žanru ne razlikuje. Težko mi je ozavestiti lastni proces pisanja kritike, ker se po navadi dogaja spontano, intuitivno. Veliko laže govorim o pripravi na kritiko, absorbiranju informacij, študiju, izpisovanju citatov, skiciranju argumentov in izpeljavi sinteze. Ko vse to opravim, se mi kritika običajno izpiše v enem kosu. Prav tako ne čutim težavnostne razlike med knjigo, ki jo pohvalim, ali knjigo, ki jo grajam. Proces oblikovanja argumentov je enak, slog pa, kajpada, svojevrsten in edinstven. Upam.
Bukla: Za konec, ker smo v času knjižnega sejma, katera novejša dela bi priporočila?
Petrič: Uf. Če bi me vprašala, katere tri knjige bi nesla na samotni otok, bi rekla – bralnik. Pa da skočim samo na pretekli teden, se mi cedijo sline po novem paketu Mladinske knjige. Fina besedila: nov prevod Harper Lee, Butalci, Roza, Blixen, Williams. Nazadnje sem brala roman Stoner Johna Williamsa – briljantno napisan psihološki portret kabinetnega profesorja, ki bi ga kdaj kar s palico po glavi. Na kritiškem seznamu me čakajo proza Jureta Jakoba, poezija Maje Vidmar in Knausgård. In če pristavim še svoj pisker: v mislih in srcu še vedno nosim »svojo« Friederike Mayröcker.