»Knjižni ODISEJ svetovne in domače problemske literature«
Pod drobnogled smo z intervjujem tokrat vzeli tudi knjižno zbirko, namenjeno mladim bralkam in bralcem ter vsem odraslim z zanimanjem in razumevanjem za težave odraščanja. ODISEJ Mladinske knjige že 41 let seznanja z raznolikimi pogledi na svet in posameznika v njem. V zbirki izhajajo tako izvirne slovenske kot prevodne novosti. »V zbirki najdemo dela, ki se tako ali drugače dotikajo družbenih, socialnih, psiholoških tem in stisk, s katerimi se srečujejo mladi. Vsaka knjiga ponuja izhodišča za premislek o nas in našem odnosu do sveta, do soljudi. Literarno prepričljivo govorijo o sobivanju,« v pogovoru za Buklo pove trenutna skrbnica zbirke, urednica Alenka Veler.
Bukla: Zbirka Odisej ima svoje poslanstvo osredotočeno na izhajanje problemske literature. Morda pri založbi sledite družbenemu sprejemanju mladinske problemske literature za primerjavo nekoč in danes?
Veler: Včasih se jo je bralo tako kot danes, le da še ni imela oznake »problemska literatura«. Knjige, v katerih se razkrivajo življenje, stiske, zadrege, težave mladih ljudi, so v določenem trenutku za marsikaterega najstnika lahko zatočišče. Zase trdim, da so me v določenem obdobju življenja knjige rešile. Dela, v katerih se junaki srečujejo s podobnimi težavami kot bralci, so lahko v veliko uteho. Sploh kadar gre za mlade, ki so posebni, drugačni od večine – zaradi kakršnega koli razloga že.
Bukla: Bi lahko rekli, da zbirka sledi oziroma se »prilagaja« družbenim tokovom, saj ob ustanovitvi ni bila zastavljena v takšni obliki, kot jo poznamo danes?
Veler: V resnici gre za uredniško odločitev. Ko jo je Ivan Minatti zasnoval, so v njej objavljali fantazijska in realistična dela, namenjena mladini na pragu odraslosti, ki je že posegala po bolj zahtevnih delih. V realističnih romanih so večinoma nastopali sodobni mladostniki in seveda so v njih razreševali svoje težave in iskali svojo pot. Večina teh del bi nekako spadala pod oznako problemska literatura, čeprav se tudi v fantazijski literaturi pojavljajo motivi, kakršne najdemo v realistični prozi – tudi tam se glavni junaki srečujejo s težavami, ki so povezane z osamosvajanjem, odnosi … Ko je urejanje zbirke od predhodnika Marka Uršiča prevzel Vasja Cerar, je menil, da je treba mularijo soočiti s trdimi in realnimi življenjskimi okoliščinami, ni bil navdušen nad nečim, čemur je on rekel »eskapistični opij«. Posledica tega je, da je čez nekaj časa založba dobila novo zbirko Srednji svet, v kateri pa objavljamo izključno fantazijska dela. V bistvu s programsko naravnanostjo danes sledim smernicam, ki jih je zastavil moj predhodnik: v zbirki najdemo dela, ki se tako ali drugače dotikajo družbenih, socialnih, psiholoških tem in stisk, s katerimi se srečujejo mladi. Vsaka knjiga ponuja izhodišča za premislek o nas in našem odnosu do sveta, do soljudi. Literarno prepričljivo govorijo o sobivanju ...
Bukla: Je pa boj za bralkino/bralčevo pozornost danes močnejši kot nekoč, ko so knjige izhajale v neprimerljivo večjih nakladah, ob tem je izhajalo manj naslovov. Število izdaj ne priča v prid kakovosti literature.
Veler: Se strinjam. Niso tako odločilne naklade kot pa število naslovov, ki izide na leto. Vsako leto več. Treba se je bolj boriti za pozornost, več energije nameniti temu, da povemo, zakaj je kakšno knjigo vredno vzeti v roke. Več je naslovov, kakovost pa večinoma vprašljiva, kar potrjuje tudi delo centra za mladinsko književnost Pionirska, ki v priročniku kakovostnih knjig vrednoti vso produkcijo za otroke in mladino pri nas. Strokovna komisija vedno znova ugotavlja, da polovica knjig sploh ne bi smela iziti – ker ne dosegajo temeljnih založniških standardov in ker so nekakovostne v vsebinskem smislu.
Bukla: Kaj vam je vodilo pri oblikovanju programa in uredniškem delu s posameznim besedilom danes, ko kapitalizem kriči na vsakem koraku in prodajne uspešnice niso nujno tudi kakovostne?
Veler: Kakovost. To mi omogočata poslanstvo Mladinske knjige in njena programska politika. V teh res čudnih in neprijaznih časih se vedno znova zavem, kako veliko srečo imam, da lahko delam to, kar delam. Knjige, dobre knjige, take, ki te pripravijo do razmisleka, ki ti odpirajo duha in srce. Seveda pa se zavedam, da je med bralci velika potreba tudi po lahkotnejših vsebinah, da jim je treba ponuditi tudi žanrsko branje. Konec koncev se takih knjig proda največ in to omogoča izhajanje del, ki so literarno bolj zahtevna. Ko v program uvrščamo žanrska, manj zahtevna dela, se trudimo, da so knjige narejene tako, kot je treba: dobro prevedene, lektorirane, urejene in dosegajo najvišje založniške standarde. Vemo, da je prej omenjeni krik kapitalizma močno načel branžo – nekatere založbe nimajo ne urednikov ne lektorjev, knjige se delajo na hitro, poceni. Pomembno pa je, da tudi takrat, ko izdajamo žanr sko literaturo, to opravimo z vso odgovornostjo do jezika in bralcev, še posebej ko gre za mladino.
Bukla: Problemska literatura »ozavešča in tudi boli« in zato je tudi vselej na udaru glede odziva javnosti, kar se je v preteklosti pokazalo tudi z romanom Ime mi je Damjan slovenske pisateljice, nagrajenke Prešernovega sklada, Suzane Tratnik. Roman je leta 2014 znova izšel prav v zbirki Odisej. Opažate, da so univerzalni problemi mladostništva, izpisani v literaturi, vseskozi tarča burnih odzivanj (odraslih)?
Veler: Roman Ime mi je Damjan je zame eden najboljših slovenskih romanov o odraščanju in iskanju lastne identitete, odpira pa temo, ki v 21. stol. ne bi smela biti več tabu in vir strahov, razlog za ogroženost. Ja, ob mladinski literaturi se lomijo kopja in razgaljajo predsodki. Literaturi se, takrat ko to komu ustreza, pripisuje neverjetna moč – če bereš knjige o homoseksualcih, boš postal homoseksualec, če bereš knjige o drogah, boš postal narkoman, če so v knjigah prizori spolnosti, mladino napeljuješ k temu … Če bi bilo tako preprosto, bi vsak, ki bi prebral knjigo o dobrih ljudeh ali pa sveto knjigo, če hočete, v trenutku postal pošten, ljubeč, močan, dober državljan, ne bi bilo vojn, nasilja, nerazumevanja ... Včasih se zdi, da najbolj zagrizeni iskalci spornega v knjigah želijo čisto iluzijo, ampak dobra literatura odslikava življenje v vseh njegovih pojavnostih. Zelo zabavno je vsake toliko pogledati seznam The most frequently challenged books, ki ga sestavlja ameriška zveza knjižnic in na katerem so dela, ki tako ali drugače vznemirjajo javnost in bi po mnenju nekaterih morala biti prepovedana. Bralce in zaskrbljeno javnost motijo prizori spolnosti, politična stališča, prikazovanje odvisnosti, nasilja … Na tem seznamu pa se večinoma najdejo odlične, zelo brane in priljubljene knjige, ki jih bralci vzamejo za svoje ravno zaradi tega, ker se v njih prepoznajo, jim verjamejo.
Bukla: Seznam najpomembnejših mladinskih knjižnih naslovov iz zbirke Odisej po vašem izboru? Če se omejiva na število desetih ...
Veler: Christiane F.: Mi, otroci s postaje ZOO
Branka Jurca; Ko zorijo jagode
Janja Vidmar: Debeluška
Robert Swindells: Sramota
Marilese Aarold: Živeti hočem
Berlie Doherty: Dragi Nihče
Anna Frank: Dnevnik Ane Frank
Mark Haddon: Skrivnostni primer ali kdo je umoril psa
Raymond Quenau: Cica v metroju
Bukla: Gre za naslove, ki so izšli pred letom 2010 ...
Veler: To so po mojem mnenju res najbolj izstopajoča dela, kar se tiče problemske literature, ki so izšla pred omenjenim letom. No, potem sem pa program oblikovala jaz in se mi je zelo zelo težko odločiti, kaj od knjig, ki so moji ljubljeni otroci, bi izpostavila. Gotovo med mularijo (in odrasle) ni v zadnjih letih usekalo nič tako kot John Green in roman Krive so zvezde, ki že ima kultni status, zelo pa med mladimi bralci še vedno odmeva Trinajst razlogov Jayja Asherja. Kar se mene tiče, na ta seznam spada tudi roman Suzane Tratnik Ime mi je Damjan. Pa sem že prestopila številko deset.
Bukla: Dobra literatura stopa čez vse razlike in meje, kajne? Sploh generacijske ...
Veler: Seznam sem sestavila malo po svojem okusu, malo pa po tem, kaj najraje berejo otroci. Ja, mislim, da kar velja rek, da bo čas pokazal, kaj je tisto, kar je nekaj vredno. Nekatera dela, kot je denimo klasika Lovec v rži, nagovarjajo generacije in generacije bralcev in jim dušebrižniki ne morejo preprečiti, da jih ne bi brale še premnoge generacije za njimi. Kar je dobro, bo preživelo svoj čas.
Bukla: Tematike, ki bi jih sami označili za najbolj aktualne vseskozi, so torej: težave v družini, medvrstniško nasilje, samoiskanje, zasvojenost/-i, samomorilnost ...
Veler: Vse to je del življenja mladih na pragu odraslosti kjer koli na svetu in v katerem koli času. Razlike so le v tehnoloških okoliščinah – človek ima po mojem mnenju iste potrebe v katerem koli obdobju in prostoru: vsak si želi biti sprejet, ljubljen in razumljen. To so osnovne človeške potrebe. Zato so teme, ki jih večinoma obravnava mladinsko leposlovje, večne – dopolnjujejo se le toliko, da podirajo še zadnje zakoreninjene tabuje.