O jezikoslovju tudi poljudno – z razstavo in slikanico
Zgodovinar jezikoslovja dr. Kozma Ahačič je namestnik predstojnika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, kjer tudi vodi dela za prvi zvezek Slovarja slovenskega knjižnega jezika 16. stol. in Sekcijo za zgodovino slovenskega jezika. Ukvarja se z zgodovino slovničarstva in misli o jeziku ter drugimi s tem povezanimi vprašanji. Predava na Fakulteti za humanistiko v Novi Gorici, predaval pa je tudi na Filozofski fakulteti v Ljubljani in na Univerzi v Celovcu. Je avtor ali soavtor vrste pomembnih znanstvenih monografij predvsem o rabi slovenskega jezika in o jezikoslovnih zapisih o slovenščini v neslovničnih knjižnih in rokopisnih delih od reformacije do srede 18. stol. ter idejni oče in urednik portala Fran z brezplačnimi najpomembnejšimi slovarji slovenskega jezika in pdf-ji ter opisi vseh slovenskih slovnic (www.fran.si). Je tudi urednik, libretist in scenarist ter, ne nazadnje, pesnik.
V zadnjem času je bil Kozma Ahačič najpogosteje omenjan v povezavi z razstavo Poljub z jezikom v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Za doslej najcelovitejšo predstavitev slovnic, slovarjev in pravopisov slovenskega jezika je pripravil zgodovinski pregled, ki ga je s pomočjo sodobnih avdiovizualnih sredstev zaokrožila Mojca Smolej, profesorica na ljubljanski Filozofski fakulteti. Na razstavi je bil v ospredju jezik, ki ga kot sistem izraznih sredstev za medsebojno govorno in pisno sporazumevanje uporabljamo Slovenci in vsi drugi, ki so ga vešči. Jezik, ki pa ga ne bi bilo, če od reformacije – ki nam je dala prve knjige in knjižni jezik – naprej ne bi bilo ljudi, ki so spremljali ali usmerjali njegov razvoj ter skrbeli za normiranje in postavljanje mostov z drugimi jeziki. To 430 let dolgo pot je na razstavi ponazorilo 79 knjig in 17 rokopisov za razvoj slovenščine zgodovinsko najpomembnejših del. Ker se je v zadnjih nekaj desetletjih starejšim slovarjem pridružila množica novejših – z dopolnitvami in ponatisi vred jih je že več kot tisoč! – , jih vseh, razen ključnih, kot je Slovar slovenskega knjižnega jezika, ni bilo mogoče razstaviti. So pa bili podatki o preostalih nanizani na panojih za vitrinami. Na enem od njih so bili na primer predstavljeni zametki slovničarstva in slovaropisja pred uveljavitvijo tiska, med drugim slovenski drobci iz Brižinskih spomenikov ter Stiškega in drugih srednjeveških rokopisov. Ta del razstave je s projekcijskimi zasloni segal še v preddverje. Kot poseben dosežek je bil predstavljen čisto novi sintetizator govora Govorec.
Bukla: Pred nekaj dnevi se je iztekla razstava Poljub z jezikom. Kako je odmevala in kako ste te odmeve doživeli vi?
Ahačič: Razstava je bila zelo obiskana, priznam pa, da sem se z njo manj ukvarjal v času po otvoritvi kot takrat, ko smo jo pripravljali. Posebej me je začudilo dejstvo, kako malo znanja o zgodovini našega jezika ima večina mlajših novinarjev, s katerimi sem bil v stiku. To je zagotovo odraz nekoliko absurdnega položaja, ki smo mu priča v zadnjih desetletjih: po eni strani govorimo o slovenščini kot o temeljni povezovalki slovenskega naroda, po drugi strani pa se sploh ne sprašujemo, zakaj tako govorimo. Kot samoumevno jemljemo to, česar v bistvu ne poznamo, posledično pa temu v šolah namenjamo premajhen poudarek.
Bukla: Med razstavljenimi slovnicami, slovarji in pravopisi so bila posebej zanimiva tudi strokovni javnosti manj znana dela, zlasti tista, ki so ostala v rokopisu. Katero bi posebej izpostavili?
Ahačič: Zagotovo nedokončane rokopise slovnice in slovarja Blaža Kumerdeja in slovnice Jurija Japlja. Gre za zrela dela, ki so slovenščino postavljala ob druge slovanske jezike. Če bi bila objavljena, bi skupaj s slovnicama Jerneja Kopitarja in Valentina Vodnika predstavljala pomemben mejnik v opazovanju slovenskega jezika. Žal so ostala v rokopisu in brez neposred nega vpliva.
Bukla: Kakšno je današnje stanje slovenskega jezikoslovja, slovaropisja in predvsem slovničarstva glede na to, da je predloga zadnje izdaje slovnice profesorja Jožeta Toporišiča stara že štirideset let?
Ahačič: Slovaropisje, ki je še v 19. stol. zaostajalo za nekaterimi evropskimi, je v razmeroma dobrem stanju. Pozna se edino pomanjkanje sredstev in posledično majhno število dobrih slovaropiscev, ki se ne naredijo v nekaj letih. Gre za kar dolg proces. Manj kot imaš znanja in izkušenj, manj opaziš. Jezikovne tehnologije so nam tu v veliko pomoč, kar zadeva hitrost dela, a hkrati zahtevajo še več znanja, če želimo, da bo končni izdelek narejen kakovostno – ne samo narejen.
Slovničarstvo je v zadnjem času vse bolj talec slovenskega predsodka, da je veljavna slovnica vedno ena sama. Stanje, ko imamo za slovenski jezik eno samo Slovnico (zapisano z veliko začetnico), se vleče že od druge polovice 19. stol.: tedaj so vsi prisegali na Janežičevo slovnico, od leta 1916 na Breznikovo, od 1956 na »Slovnico štirih«, od 1976 pa kot edina velja Toporišičeva slovnica. Ker je slovnica vselej interpretacija gradiva, gradivo pa se spreminja, takšno stanje ni dobro. In to lahko rečemo ne glede na to, ali nam je trenutna slovnica všeč ali ne, ali bi bila dobra ali slaba. Poskus, da bi naredili v slovničarstvu in slovaropisju korak naprej, je doktorski študij Leksikologija, leksikografija, slovničarstvo, ki sem ga zasnoval s kolegi na Podiplomski šoli ZRC SAZU. Tega doslej še nismo imeli in upamo, da bo korak naprej.
Bukla: Pišete tudi poljudna besedila, da bi zlasti mladim razložili nekatere osnovne pojme in jih morda spodbudili za jezikoslovje. Kako so bili sprejeti vaši Jezični možje: zgodba o slovenskem jeziku, ki v obliki slikanice, z ilustracijami Jaka Vukotiča, pripovedujejo zgodbo o slovenskem jeziku?
Ahačič: Mislim, da se je dobro prijela tako v šolah kot zunaj njih. Glede na to, da je bilo treba iz gore podatkov izluščiti temeljno zgodbo, pa me veselijo tudi pozitivni strokovni odzivi. Moja želja je bila napisati delo, ki bi pokazalo, kako lahko v nekaj minutah brez letnic in brez gore imen opišemo, kaj se je v preteklem tisočletju in pol dogajalo s slovenščino: kako je nastala, kako se je izoblikovala v današnji jezik in zakaj lahko rečemo, da je in je bila slovenščina pomembna za slovenski narod. Ker takšnih del tako rekoč ni, dobivam pohvale tudi od starejših bralcev. Mnogi se z nekaterimi podatki o slovenščini srečajo prvič. Celo odgovor, zakaj so slovenski protestantski pisci pomembni zato, da je danes slovenščina takšna, kot je – zakaj na primer pišemo volk s črko l in ne z v – , na žalost še ni prešel v našo splošno zavest.
Bukla: Leta 2011 ste, dvajset let po gimnazijskem pesniškem prvencu, izdali zbirko Ti si čarovnica, jaz sem grobar. Kako je na tem področju?
Ahačič: Če najdem čas, pišem. Trudim pa se, da nič ne delam na silo.