Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0
Intervjuji Bukla plus

»Nezmožnost molčanja o stvareh, ki so se zarezale v mojo najglobljo notranjost.«

Renate Rugelj, Bukla 76, 4.4.2012

»Nezmožnost molčanja o stvareh, ki so se zarezale v mojo najglobljo notranjost.«

Pred dobrim letom je skupina Mladinska knjiga razpisala natečaj za književno nagrado modra ptica za najboljši še neobjavljeni »roman za odrasle«, da bi z njim spodbudila domačo literarno produkcijo. Strokovna komisija v sestavi urednikov Nela Malečkar (predsednica), Zdravko Duša, Andrej Blatnik, Andrej Ilc in Andrej Koritnik, je prebrala več kot 60 prijavljenih romanov in konec leta na knjižnem sejmu razglasila pet nominirancev, med katerimi so se znašli Evald Flisar za Dekle, ki bi raje bilo drugje, Stanka Hrastelj za roman Igranje, Nataša Konc Lorenzutti za Kavo pri dišečem jasminu, Vinko Möderndorfer za Balzacov popek in Zoran Šteinbauer za Izgubljeni gozd. Prva modra ptico denarna nagrada je pripadla Stanki Hrastelj za romaneskni prvenec Igranje, ki je v teh dneh slavnostno prišel na knjigarniške police. O nastanku romana smo se pogovarjali s simpatično nagrajenko.

 

Bukla: Najprej iskrene čestitke za letošnjo nagrado modra ptica. Kako bi se za začetek predstavili bralcem revije Bukla? Ste po številnih pesniških nagradah in dveh pesniških zbirkah (Nizki toni in Gospod, nekaj imamo za vas) bolj pesnica ali pa bo vaš nagrajeni prozni prvenec zdaj nagnil vašo ustvarjalno tehtnico bolj na stran proze?

Hrastelj: Bliže mi je poezija, to je gotovo. Ne le kot avtorici, tudi kot bralki. Pri prozi me najbolj prevzamejo dela »z visokim poetičnim odtisom«, se pravi nekakšne pesniške mimikrije. Moji zapisi pa so se kar oddrsali v pripovedovanje, sprva v narativne pesmi, nato v pesniško naracijo. Počasi je nastalo nekaj, čemur je najbolj pošteno reči roman. Če pa bo poezija kdaj izhlapela in bom pisala prozo brez »žmohta«, potem tega ne bom objavila, obljubim.

Bukla: Zgodbe romana ne bova preveč razkrili, menda pa je ideja prišla iz podobnih družinskih okoliščin? Kaj je bil torej motiv zanjo in kako ste se je lotili?

Hrastelj: Moj motiv je sila preprost: nezmožnost molčanja o stvareh, ki so se zarezale v mojo najglobljo notranjost. Tematika romana je shizofrenija, bolezen mojega (zdaj pokojnega) očeta, naša družinska bolečina, seveda tudi moja osebna. Ampak ne gre za očetovo biografijo, gre za površen prikaz njegove bolezni. Površen pravim, ker se shizofrenije z besedami še zdaleč ne da zapopasti. Sama kot najbolj tragično nisem doživljala očetove bolezni same, temveč njegov strah pred ozdravitvijo. O tem že leta in leta razmišljam in še vedno nisem prišla prav daleč.

Bukla: Vaša pripoved deluje sveže, stil je neobičajen, stavki dolgi, besedišče izbrušeno. Kako dolgo ste delali na zgodbi? Ali je bila napisana prav za ta natečaj ali pa ste jo »potegnili iz predala« in dodelali?

Hrastelj: Pravzaprav ne eno ne drugo. Roman sem pisala približno leto in pol. Ko sem izvedela za natečaj, je bila glavnina besedila že spisana. Večino časa sem namenila spremembam in popravkom, vnovičnim branjem na glas, prisluškovanjem ritmu, obračanju besed, poliranju, skratka, na prvi pogled drobnarijam. Podobno kot to počnem pri pesmih.

Bukla: Da nekdo po izgubi službe zaplava v druge dimenzije, je zelo realno, vaša junakinja pa konča celo tragično …

Hrastelj: Njena izguba službe ni čisto klasična, saj ji ni grozilo odpuščanje, ni bila tehnološki višek, delo je imela rada, s sodelavci in nadrejenimi se je dobro razumela. Postala je pač alergična na snovi, ki jih je pri delu uporabljala, a hkrati je bila preponosna, da bi v isti ustanovi začasno prevzela drugo delo, raje je dala odpoved. Izguba službe ni bila vzrok, temveč samo okoliščina, da je latentna bolezen dobivala čedalje jasnejše obrise. Vse to sem uporabila kot izhodišče, da sem prikazala spremembe notranjega stanja glavne junakinje, njenega zaznavanja okolice, njeno brezkompromisno moralno držo.

 

Bukla: Bi lahko rekli, da je zasnova zgodbe taka zaradi vaše osebne naravnanosti do realističnih zgodb, ali ste želeli povedati kaj drugega?

Hrastelj: Zase ne bi rekla, da sem naravnana k realizmu. Po mojem mnenju ne obstajajo manj ali več vredne teme ali zgodbe. Bolj kot »kaj« se mi zdi pomembno »kako«. Rekla bi, da se presežnost literature skriva med vrsticami in za njimi. Torej ne v tem, da avtor bralcu podari ali odtegne srečen konec, ampak v tem, da ga globoko vznemiri, notranje razburka, sprovocira, da ga spudbudi k spraševanju.

Bukla: Se vam zdi, da je k psihičnemu propadu junakinje pripomoglo tudi dejstvo, da je bil njen odnos s partnerjem precej utečen in hladen?

Hrastelj: Utečen in hladen? O ne, njun odnos je utečen in ljubeč. Priznam, da sem sprva nameravala narediti protagonistkinega partnerja bolj dejavnega, vendar sem si premislila in rekla: ne, naj bo pasiven, naj bo tak, kot je večina ženskih likov v naši literaturi.

Bukla: Ja, pasiven je, se strinjam. Kaj pa mislite o tem, da lahko taka prelomna situacija postane tudi priložnost za nov začetek?

Hrastelj: Vsaka izguba je obenem priložnost, drži, vendar v državi s približno trinajstodstotno brezposelnostjo to zveni skoraj cinično. Jaz nisem pisala o pojavu izgube službe ali o kakem družbenem problemu. Nikoli se nisem šla angažirane literature. Napisala sem intimno zgodbo, samo to. Poleg tega moja junakinja izgubo službe izkoristi za nov začetek, a se ne obnese.

Bukla: Kakšen pa se vam zdi tipičen bralec oziroma bralka vašega romana? Komu je po vašem mnenju zgodba najbolj pisana na kožo? Kakšni bralci smo Slovenci?

Hrastelj: Baje je pri nas tipični bralec bralka, ki bere predvsem romane, precej manj pa kratke zgodbe in poezijo. Težko bi profilirala bralce Igranja, lahko rečem le, da si želim takih, ki ne berejo na prvo žogo, ampak se hočejo prebiti do podtalja.

Bukla: Obiskovalci pesniških in literarnih večerov vas poznajo kot iskrivo moderatorko literarnih pogovorov in delavnic. Zdaj ste verjetno pogosteje gostja kot gostiteljica? Boste zdaj, ko ste dobili nagrado za najboljši roman za odrasle, še vodili taka srečanja?

Hrastelj: He, he, pa saj nisem zmagala na Misiji Evrovizija. Pesniki in pisatelji smo v »moji deželi« tako ali tako v glavnem anonimneži. Kar ni nujno slabo, tako vsaj ostaneš prizemljen. Seveda bom še moderirala in imela delavnice. Za zdaj še nisem naletela na prenizek podboj, če parafraziram Nerudove verze: »So pesniki, tako veliki, da ne morejo skozi nobena vrata.«


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...