Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0
Intervjuji Bukla plus

»Ustvarjanje in urejanje slikanic se mi zdi enako zahtevno kot pisanje in urejanje dobre poezije!«

Samo Rugelj, Bukla 79-80, 4.7.2012

»Ustvarjanje in urejanje slikanic se mi zdi enako zahtevno kot pisanje in urejanje dobre poezije!«

Iz obrazložitve za nagrado naj založnik za leto 2012

Andrej Ilc je eden od tistih urednikov, ki se je kljub svoji relativni mladosti že zapisal med legende slovenskega založništva. Z umirjenim, uravnoteženim in neverjetno prodornim pogledom zna že dolgo vrsto let v otroški program izdaj založbe Mladinska knjiga uvrščati tiste knjižne projekte, ki bodo večno ostali z nami kot del slovenske kulturne dediščine. Ilca odlikuje tankočutno in skrbno delo z avtorji, tako pisatelji kot ilustratorji, ki jih ravno s svojim profesionalnim in vedno korektnim odnosom vzgaja v hišne avtorje; odlikuje ga skoraj enciklopedično poznavanje področja svojega dela in ažurno spremljanje novosti na knjižnem trgu. Predvsem pa ga vedno spremlja izjemen entuziazem, ljubezen do dela s knjigami, navdušenje, ki je nevarno nalezljivo in ki se dotakne vsakogar, ki se z njim pogovarja o knjižnih izdajah. Andrej Ilc zna pozorno prisluhniti tudi mnenjem knjigarjev in njihove informacije s pridom uporabljati. Glede na to, da je v preteklosti pisal kritike otroških knjig za časnik, je danes še toliko večji kritik produkcije otroške in mladinske literature v slovenskem prostoru in zagovornik domačih avtorjev in ilustratorjev. Vsi, ki smo povezani s knjigo, poznamo zbirke Čebelica, Velike slikanice, Deteljica, Sončnica … ter druge, ki jih ureja. Zadnja leta je ustvaril tudi izjemno zbirko albumov slovenskih ilustratorjev, začenši s Čudežnim vrtom, Za devetimi gorami, Drevesom pravljic, Zlato ptico ter Za lahko noč. Je eden tistih, ki skrbi, da naši otroci še danes prebirajo Mačka Murija, Muco Copatarico in druge pravljice, ki tako ostajajo večne.

 

Rugelj: V časih različnih fluktuacij in turbulenc je vaša poklicna kariera zaenkrat presenetljivo stabilna, saj je vaša prva redna služba za zdaj vaša edina služba. Čemu bi to bolj pripisali? Založbi ali vam osebno?
Ilc: Uredniške kariere na Mladinski knjigi so praviloma dolge, vsaj med leposlovci je tako. Sam sem nasledil mogočna uredniška opusa Kristine Brenkove in Nika Grafenauerja in taka dediščina daje mlademu uredniku določeno gotovost, s katero laže ustvarja lastne založniške zgodbe. Menim, skratka, da so tako dolgi uredniški »mandati« pod črto založbi odločno v prid, saj ima v urednikih med drugim tudi žive nosilce zgodovinskega spomina, kar zna sicer včasih biti za koga neprijetno, a se še večkrat izkaže za zelo koristno. Moje vztrajanje v prvi službi bi lahko pojasnili tudi z dejstvom, da »trg za urednike« v Sloveniji tako rekoč ne obstaja, gotovo pa ima pri tej »nemobilnosti« kaj zraven tudi kaka moja značajska lastnost. A da ne bo pomote: svoje delo imam že od nekdaj rad in si težko predstavljam, da bi se ga kdaj naveličal. To pa je po moje poglavitni razlog, da še kar vztrajam v prvi redni službi.

Rugelj: Mladinska knjiga je šla v zadnjih dobrih petnajstih letih, kolikor ste jih preživeli pod njenim okriljem, skozi precej velike spremembe. Kako so bile te videti s perspektive urednika? Koliko se je v tem času spremenil uredniški koncept izdajanja knjig in v katerih pogledih?
Ilc: Danes se vse dogaja frustrirajoče (pre)hitro, kar, se bojim, ne vpliva dobro na uredniške standarde. Tudi sicer se je marsikaj spremenilo, čeprav me včasih pomiri, ko preberem kako anekdoto uredniških predhodnikov in uvidim, da so imeli tako rekoč iste probleme. Na primer pred nedavnim umrli Ivan Minatti, ko je hotel v program zbirke Sinji galeb uvrstiti Malega princa. Nekaj let je trajalo, vse mogoče trapaste pomisleke je moral poslušati, in ko je končno izšel, sprva ni »šel«. No ja, morda je danes še teže koga prepričati, da marsikatero uredniško odločitev kot pravilno potrdi šele čas. Včasih imam neprijeten občutek, da je nekako samoumevno, da bi vse knjige morale »iti«, že večkrat se je kdo računsko lotil »subvencioniranih knjig« in potem v čedni računski tabelici dokazoval, da se nam to ne splača. Prepričevanje, zakaj je to pomembno in se nam konec koncev tudi »splača«, sodi v vsakdanjik urednika, saj nas kljub dejstvu, da smo predvsem komercialna založba, prav izdajanje kulturno relevantnih knjig dela resno, »pravo« založbo. Na urednika danes prežijo vsakovrstne birokratske skušnjave, a naša poglavitna naloga še vedno ostaja delo z avtorji in prevajalci in oblikovanje programa, tu pa je treba upoštevati še marsikaj drugega kot le razliko v ceni in faktor.
Pri spremembah in pretumbacijah, ki so se dogajale na Mladinski knjigi, uredniki nismo imeli veliko besede, res pa je, da si je sem in tja morda tudi nismo znali ali upali vzeti. Kakšno čudaštvo, ki smo mu bili priča, bi morda lahko celo preprečili, če ne bi bili tako krotki. Pritiski na uredniško avtonomijo so sicer znali biti zelo hudi in nemalokrat odkrito prezirljivi, a glede na primerljive zglede doma in v tujini lahko rečem, da smo jo za zdaj še dobro odnesli. Založba se je ohranila, o tem najbolje priča ravno dejstvo, da ima še vedno urednike.

Rugelj: Kako pa na splošno gledate na spreminjanje slovenske založniške pokrajine v tem času? V petnajstletnem obdobju je, kot je videti, prišlo do nekakšne založniške menjave generacij, saj so med najpomembnejše založbe povzpele tudi tiste, ki so bile sredi devetdesetih let še precej na začetku svoje poti. Za katere založbe vam je žal, da jih ni več, in za katere ste veseli, da bogatijo našo knjižno krajino?
Ilc: Večina založb, ki jih ni več, je najbrž propadla z razlogom in verjetno so imeli še najmanj pri tem uredniki, ki so bili navadno poleg avtorjev itak prve žrtve. Kljub temu da po navadi v založništvu majhno velja za lepo, veliko pa za grdo in hudobno, se mi zdi škoda, da ni v tej pokrajini še kake večje založbe splošnega profila, kakršna je Mladinska knjiga.
Sicer se pa vsakič, ko odprem novo Buklo, čudim, koliko dobrih knjig izide vsak mesec! Veseli me, da je Cankarjeva založba še vedno na tako visoki ravni, z občudovanjem in zdravo zavistjo spremljam program, ki ga ustvarjajo kolegi na Študentski založbi, težko bi bilo spregledati globino, širino in konsistentnost Modrijanovega programa, Studia humanitatis ne pošilja v svet samo najbolj izvirnih novoletnih voščilnic, ampak tudi zame že od nekdaj navdihujočo zbirko humanističnega čtiva …

Rugelj: Najbolj vas poznamo kot urednika otroškega programa Mladinske knjige, ki je eden od stebrov te založbe že od njenega začetka. Kaj so ključne značilnosti slikanic, ki izhajajo pod vašim uredniškim očesom? Kaj vse mora imeti besedilo (če je del slikanice) in kaj ilustracija, da ju spustite skozi vaše kritiško sito?
Ilc: Nekoč mi je nekdo oporekel, da svoje uredniško delo najraje opisujem s samimi metaforami, kot da se ga ne da dobesedno opisati. No, v slikanicah navadno ni veliko metafor, vsaj v besedilih ne. Vseeno pa so slikanice filigranski, kompleksno grajeni organizmi, likovno-tekstovni monoliti, kot jih je posrečeno označila Marjana Kobe. Vse se začne in konča z dobro zgodbo, ki mora biti povedana s pristnim glasom in, povedano z Bachovimi besedami, dobro uglašena. Sporočilo mora biti vedno v službi zgodbe, ne obratno. Ustvarjanje in urejanje slikanic se mi zdi enako zahtevno kot pisanje in urejanje dobre poezije. Nekdo je slikanico primerjal s sonetom: tudi v njej ne sme biti enega samega zloga preveč. Ena napačna nota lahko uniči vse. Maurice Sendak, avtor nekaterih ključnih avtorskih slikanic, je nekoč zapisal tele besede, ki jih večkrat citiram: »Zame se vse začne s pisanjem. Nikoli nisem porabil manj kot dve leti za besedilo posamezne slikanice, čeprav imajo v povprečju le 380 besed.« Zato so njegove slikanice tako dobre in »prenesejo« na stotine branj. Take so tudi številne naše slikanice, od Kraljeve upodobitve Levstikovega Martina Krpana, ki je založbina največja uspešnica vseh časov, do Kovičevega Mačka Murija in Urške Andreja Rozmana Roze.

Rugelj: Se kdaj (v mislih) posvetujete s prejšnjima dvema urednikoma otroškega knjižnega programa Mladinske in se sprašujete, kaj bi na vašem mestu naredila onadva?
Ilc: Imel sem srečo, da sem se lahko z obema kdaj tudi dejansko posvetoval, veliko mi je pomenilo, da sem občutil njuno podporo in blago naklonjenost tudi v primerih, ko sem morda odkrival toplo vodo. Še vedno imam srečo, da imam ob sebi izkušenega likovnega urednika Pavleta Učakarja, ki marsikdaj jasno (u)vidi tisto, kar sam samo slutim.

Rugelj: Kaj so po vašem mnenju ključne lastnosti dobrega urednika? Za koga je to primeren poklic? Katere so največje težave in najlepše plati tega poklica?
Ilc: Urednik mora zagovarjati svoj program in do onemoglosti vztrajati pri tem, da bo knjiga izšla, ker je dobra in sam verjame vanjo. Če znotraj založbe ne nastopa kot pes čuvaj svojih avtorjev, ni dober urednik. Potem mu lahko vsak, ki ima pet minut časa, reče, da knjiga ne bo izšla.
Več kot en šef me je poskušal prepričati, da je sicer lepo, če imamo ideale, a je najbolje, da jih pustimo doma. Ne bo držalo. Založništvo danes sicer poka od pragmatičnosti in cinizma, a vse, kar se v njem zgodi kakovostnega in trajnega, se zato, ker je nekdo v nekaj iskreno verjel, ker je imel neki ideal, ki mu je predano in pogosto tudi vztrajno in trmasto sledil. Brez idealov, prepričanja, odločnosti, predanosti, vztrajnosti, trme in tveganja (meje so začasne, ves čas jih je treba preizkušati) tudi ni dobrega urednika. (Po tihem si želim, da bil eden zaščitnih znakov dobrega urednika tudi večno nastlana miza in nepospravljena pisarna.)

Rugelj: Že več kot desetletje ste, kar je manj znano, tudi vodja celotnega uredništva leposlovja. Po kakšnem kriteriju izbirate naslove v vaše ključne zbirke, denimo v Novo slovensko knjigo, Novo liriko, Kondor, zbirko Roman itn.? Načrtujete morda v prihodnosti še kako knjižno zbirko?
Ilc: Sam z velikim veseljem urejam zbirko sodobne poezije Nova lirika, ki sem jo nasledil po Alešu Bergerju, vse druge zbirke suvereno in poznavalsko ustvarjajo kolegi uredniki in urednice. Mislim, da se dobro dopolnjujemo in razumemo. Marsikaj odkrito predebatiramo, to so v bistvu najlepši trenutki našega dela. Čeprav smo prezaposleni in nam kronično zmanjkuje časa, je idej vedno več kot prostora v programu. Sam v našem programu pogrešam predvsem kak večji, ambicioznejši projekt, kakršni so bili nekoč značilni za Mladinsko knjigo, in to je morda glavna želja in načrt za prihodnost.

Rugelj: Nekatere od teh zbirk izhajajo z javno podporo, položaj na JAK-u pa je sedaj precej nejasen. Kako bi morebitno pomembnejše zmanjšanje javne podpore vplivalo na te zbirke?
Ilc: Najbrž me bo kdo imel za optimista, a kar težko si predstavljam, da bi javna podpora v obliki subvencij presahnila do te mere, da bi to ogrozilo izhajanje naših uglednih zbirk. Slovenska založniška pokrajina je pretežno butična in to se ne bo spremenilo, določen tip knjig torej rabi tovrstno podporo. Seveda bi bilo obstoječi sistem, ki je v temelju dober, mogoče izboljšati, njegova rokohitrska demontaža pa bi zanesljivo imela težko popravljive posledice. Ob tem moram še povedati, da se že zdaj ne zanašamo samo na JAK-ove subvencije, temveč uspešno pridobivamo sredstva na tujih razpisih.

Rugelj: Poletne počitnice so tu. Kaj posebnega je Mladinska knjiga pripravila za tiste, ki iščejo dobro knjigo, ki bi jim popestrila počitnikovanje? Kaj iz vašega programa priporočate mladim, pa tudi starejšim bralcem?
Ilc: Jean-Claude Carrière, ki je nedavno gostoval pri nas, je lepo povedal, da v mojstrovinah, četudi so stare, vedno najdemo sedanji čas. Pred kratkim so izšli ponatisi treh takšnih mojstrovin, ki bi jih priporočil bralcem vseh starosti: Endejeva Momo, Zupanova Potovanja v tisočera mesta in Teta Magda Svetlane Makarovič. Prvi mladinski roman kresnikovega nagrajenca Tadeja Goloba Zlati zob je klasično napeta pustolovščina, kakršnih skoraj ne pišejo več. Pilkeyjev Kapitan Gatnik je še vedno najbolj brihtna in nabrita otroška serija, kar jih poznam. Lascheva Kultura narcisizma sicer prihaja k nam s tridesetletno zamudo, a je še vedno izjemno razsvetljujoče branje. Roberto Saviano je dragocen pisec, ki me je popolnoma navdušil tudi s svojo zadnjo knjigo Pojdi z mano stran. Brian Selznick pa je z Deželo čudes ustvaril knjigo, ki se ji več kot poda oznaka sodobna klasika.

Rugelj: Kaj pa med poletjem nameravate prebrati vi?
Ilc: Žal sem katastrofalno počasen bralec in vedno preberem dosti manj, kot bi si želel. Tole je torej bolj seznam želja: Stoletnik, ki je skočil skozi okno in izginil Jonasa Jonassona, ki bo pri Mladinski knjigi izšel prihodnje leto, Sestra Sigmunda Freuda Goceja Smilevskega, Mračna plat ljubezni Rafika Schamija, How to Live Sarah Bakewell, zelo rad bi prebral pesniško zbirko Katje Perat Najboljši so padli, vsekakor kresnikovega nagrajenca Skubica, morda dopolnjeni Matvejevićev Mediteranski brevir, od kriminalk še kakega Camillerija ali Manklla. Lahko bi že enkrat dokončal Bouvierovo Uporabo sveta, morda znova predihal eno svojih najljubših knjig, Buñuelovo avtobiografijo Moj zadnji vzdihljaj, ki mu jo je pomagal napisati že omenjeni Carrière … In seveda bom počasi in z užitkom prebiral knjigo zbranih pesmi Kajetana Koviča Vse poti so, ki sem jo dobil za darilo ob nagradi.

Rugelj: Lahko morda poveste, katerih knjig se kot urednik najbolj veselite v letošnji jeseni?
Ilc: Veselim se novih slovenskih slikanic, tudi tistih iz zbirke Čebelica, ki bo prihodnje leto praznovala šestdesetletnico. Lepe bodo Zlate Grimmove pravljice, ki izidejo ob 200. obletnici prve objave. Z velikim pričakovanjem čakam na zaključek večletnega projekta Močvirniki pisateljice Barbare Simoniti in ilustratorja Petra Škerla. To bo monumentalno delo, ki bo presenetilo vse.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...