»Tisti, ki beremo teoretske knjige, smo, mislim, konservativci ...
Kako sem se čudil, ko sem v poznih devetdesetih letih v knjigarnah odkril asketsko oblikovane knjige založbe /*cf. Pri rdeči zbirki, v kateri so izhajali družboslovni in humanistični prevodi, ki se jim je poznala izurjena uredniška roka, so me že spočetka presenečali z izbiro naslovov. Nič čudnega ni, da smo tudi pri naši založbi za poimenovanje zbirk uporabili barve, ko pa sta se pri /*cf pojavili še modra zbirka Delajmo Evropo in Kaif, je to postala založba, ki sem jo začel podrobno spremljati. Založbo je ustanovila Zoja Skušek in glede na to, da je tako ime tudi moji hčerki, lahko rečem samo to: naključja ne obstajajo.
Bukla: Prva knjiga pri vaši založbi je izšla konec devetdesetih let. Kako je prišlo do tega? Kako to, da ste ustanovili založbo? Kakšni so bili začetki?
Zoja Skušek: Vsi, ki smo ustanavljali Založbo /*cf., smo že prej bolj ali manj sodelovali z založbo, ki je imela podoben program: humanistiko in družboslovje. Ko se je ta privatizirala, kar je bilo v nasprotju z našimi hotenji, smo odšli. Glede izkušenj in kompetenc nismo bili začetniki, smo pa bili začetniki, kar zadeva vse drugo: nismo imeli prostorov, zagotovljene distribucije itn. Moram reči, da so se hitro našli posamezniki in organizacije, ki so nam pomagali, tudi brez plačila. Mirovni inštitut nam je, denimo, dal za nekaj časa na voljo delovno sobo … Smo majhna založba, kar predvsem pomeni, da knjig ne pripravljamo serijsko, da jih ne »štancamo«, ampak da delamo obrtniško, poznavalsko, počasi, skrbno. Takega knjižnega programa drugače tudi ni mogoče delati.
Bukla: Kakšna je bila začetna izkušnja izdajanja knjig pri lastni založbi? Kakšni so bili prvi odzivi? Kako ste potem nadaljevali? Kako ste urejali financiranje glede na to, da je šlo za zahtevne humanistične naslove? Kako ste sprva izbirali knjige, ki ste jih nameravali izbrati?
Zoja Skušek: Čeprav sta bila glavnina našega programa humanistika in družboslovje, smo se odločili vsako leto izdati tudi kako književno delo. In že s prvo tako knjigo smo imeli srečo. Zoran Hočevar nam je dal »na zaupanje« svoj tekst Šolen z Brega, saj denarja za avtorski honorar nismo imeli. Šolen je potem dobil kresnika, kar je bila, seveda, nagrada za avtorja, a tudi založba je postala »slavna«, no, znana. Takrat je bilo to zelo pomembno, saj nihče ni vedel za nas. Okoli kresnika je veliko cirkusa, morda zdaj še več kot leta 1997, a že takrat so veliko pisali o nagrajeni knjigi – Založba /*cf. je imela »kolateralno korist«. In vso naklado smo razprodali, tako da smo dobili tudi nekaj denarja. Potem smo se začeli prijavljati na vse možne razpise, dobili smo subvencije od ministrstva za kulturo (takrat še ni bilo Javne agencije za knjigo), pa od mesta in Evrope, Sorosa, Francoskega inštituta … Od enih več, od drugih manj, od tretjih res le simbolično pomoč.
Sprva in še zmerom izbiramo knjige po enakem načelu: nekaj predlogov pride iz uredniškega odbora, nekaj od zunaj. V uredniškem odboru so ljudje, ki imajo vsak svoje področje dela in zanimanja, kar zagotavlja pestrost. Predlogov je zmerom preveč – s sourednico morava potem uskladiti najine moči, finance, prevajalce, ki so ali niso na voljo … in narediti končni izbor.
Bukla: V vaši Oranžni zbirki izdajate humanistična dela domačih avtorjev. Dobite dovolj kakovostnih predlogov oziroma besedil?
Zoja Skušek: Tudi predlogov za Oranžno zbirko dobimo preveč. Preveč pravim zato, ker je treba marsikaterega avtorja odkloniti, to pa je težko, zame tudi psihološko težko. Pri izbiri se poskušamo držati uredniških načel (ta so predstavljena pod poglavjem »O založbi« na naši spletni strani). Mislim, da je naloga naše založbe kot subvencionirane založbe predvsem izdati čim več kakovostnih domačih teoretskih del.
Bukla: Ste se pri izboru knjig, ki ste jih nameravali izdati, kdaj odzivali na trg, torej na prodajo knjig, ali ste se predvsem ravnali po svojih zastavljenih vsebinskih ciljih?
Zoja Skušek: Ne, nismo in ne bomo komercialna založba. Če ne bo šlo več tako kakor zdaj, se bomo verjetno razpustili. Že pred šestnajstimi leti smo se ustanovili zato, ker mislimo, da trg ni ustrezen regulator kulturnih praks. Kulturo, torej tudi knjige, je treba tako kakor druge podobne prakse (izobraževanje, zdravstvo) varovati pred destruktivnim delovanjem trga. Poglejte lestvice najbolj prodajanih knjig. Če so to edine knjige, ki jih bodo ljudje brali, se nam vsem zares slabo piše.
Bukla: Ali katere od vam ljubih knjig zaradi tega, ker ste ocenili, da ne bi mogli pokriti stroškov, tudi niste izdali? Vam je žal za to?
Zoja Skušek: Takih knjig je veliko in, seveda, zelo mi je žal, da jih ne moremo izdati. Ker dobro plačujemo avtorje in prevajalce – tako vsaj pravijo tisti, ki imajo izkušnje tudi z drugimi založbami – , je honorar največji del stroškov. Zato smo se doslej morali največkrat odpovedati kaki zelo debeli knjigi.
Bukla: Kako prodajate svoje knjige?
Zoja Skušek: Naše knjige prodaja knjigotrštvo Buča, in sicer v knjižnicah in knjigarnah, pa tudi v svoji spletni trgovini. Z Bučo že dolgo dobro sodelujemo, ne obremenjujejo nas s pretirano administracijo, prilagajajo se našim potrebam in redno plačujejo. Mislim, da si v naših okoliščinah prizadevajo, kolikor le morejo.
Bukla: Pred leti ste izdajanje humanističnih del nadgradili z zbirko Kaif, v kateri izdajate leposlovje Afrike in Bližnjega vzhoda. Ali načrtujete še kakšno vsebinsko širitev?
Zoja Skušek: S Kaifom smo hoteli zapolniti vrzel, ki je nastala, ko je prenehala izhajati zbirka Mostovi Pomurske založbe. Bralci so knjige, ki prihajajo iz nezahodnega sveta, zelo dobro sprejeli. Načrtujemo novo zbirko »praktično-teoretskih« besedil, kot prva bo v njej verjetno izšla knjiga o univerzi. In morda – to je res še odprto – roman iz španske državljanske vojne. Naslova pa še ne povem.
Bukla: Izid katere vaše knjige vam je ostal še posebej v spominu in zakaj?
Zoja Skušek: Osebno – Barthes je avtor moje mladosti – prav gotovo Fragmenti ljubezenskega diskurza. Knjigo sem prevajala v Parizu, kjer se zmerom dobro počutim. In kot pravijo Francozi: to je un beau livre.
Sicer pa naj kot tisto, kar mi je »še posebej ostalo v spominu«, navedem kar celo Modro zbirko, Delajmo Evropo. Naslove je izbiral sloviti medievist Jacques Le Goff. Koncept zbirke se mi zdi »pravi«: zbirka je na prvi pogled poskus rentgenizirati evropsko zgodovino in dosedanje poznavanje tega ali onega postaviti na glavo. Prva ugotovitev avtorjev te zbirke – ti so zares največji strokovnjaki za svoja področja – je, da Evropa ni nekaj homogenega in da veliko, zelo veliko mitov, ki jo držijo skupaj, pade s prvo podrobnejšo analizo. Vzemimo Cardinijevo knjigo o odnosih med Evropo in islamom: avtor dokumentirano pokaže, da so se Evropejci vsaj toliko bojevali med seboj kolikor z islamskimi državami, da so bila zavezništva krhka na eni in na drugi strani, predvsem pa izjemno utilitarna. Ali pa Fontanovo knjigo o tem, kaj vse je Evropa pobrala od »drugih« in kakšne predsodke goji do njih. Kanglico, ki je znak te zbirke, je predlagal naš oblikovalec Rajko Vidrih in ves uredniški odbor jo je z veseljem sprejel. Leta 2003 sem nekje napisala, da kanglica »govori o rahli distanci do te Evrope, v katero stopamo, pa ne vemo, kaj nas v njej čaka …«. No, zdaj že vemo nekaj več o tem, kaj nas je čakalo.
Bukla: Kako pa se je v zadnjih petnajstih letih z vaše perspektive spremenil slovenski knjižni trg?
Zoja Skušek: Ta trg je že nekaj časa poln paradoksov. Deluje veliko založnikov, izdajajo veliko knjig, ves čas pa trdimo, da ljudje malo berejo. Kot sem že velikokrat rekla: v Parizu ljudje v metroju berejo, pri nas gledajo v zrak (zadnje čase tudi veliko telefonirajo, tisti pa, ki ne telefonirajo, lahko telefonado poslušajo – če hočejo ali pa ne). Navade branja spadajo med politično-kulturno-mentalitetne spremembe. Vse se začne s šolo, z izobraževanjem. Ker je to področje eno izmed tistih, ki je pod najhujšim udarom trenutne politike, nas čakajo slabi časi. Ne samo založnike. Vse.
Bukla: Vaša založba za zdaj še ni začela nastopati na trgu prodaje e-knjig. Imate v zvezi s tem kakšne načrte?
Zoja Skušek: Premišljujemo o tem. Če se bomo odločili za to, bomo vsekakor začeli s književnostjo. Tisti, ki beremo teoretske knjige, pa smo, mislim, konservativci. Za branje potrebujemo svinčnik, da podčrtujemo, da pišemo klicaje in vprašaje pa opombe na rob, na vrh in na dno strani … Da se veselimo, jezimo. To je del branja. Pa otipavanje papirja in šuštenje listov …
Bukla: Katero knjigo, ki je zdaj na vaši knjižni polici, bi priporočili našim bralcem?
Zoja Skušek: Trenutno berem nekaj knjig, ki bodo morda prišle v naš prihodnji program, čisto pred spanjem pa »roman« Leonarda Woolfa The Village in the Jungle, berem ga v angleščini, ker sem za darilo dobila izvirnik, je bil pa že leta 1959 preveden tudi v slovenščino. Zelo nenavadna knjiga, tako po strukturi kakor po vsebini. Woolf je spadal k bloomsburyjevcem, zato bi pričakovali pisanje, podobno vsaj E. M. Forsterju, pa je čisto nekaj drugega. Ni čudno, da imajo na Šri Lanki Vas za domačo klasiko, njihovo, ne angleško.
Bukla: Lahko poveste še kaj več o vaših letošnjih založniških načrtih?
Zoja Skušek: Ne morem, ker si ne upam. Zaradi vse te politične in gospodarske brozge v naši državi je bil namreč proračun sprejet zelo pozno, zato tudi mi še nismo dobili rezultatov razpisa pri Javni agenciji za knjigo. Za zdaj še ne vemo, ali smo prišli v triletni programski razpis, niti koliko denarja smo – če smo – dobili. Tako ne vem, ali bomo uresničili ves program, ki smo si ga zadali za letošnje leto, samo njegov del ali sploh nič. Je pa zanimiv in v duhu našega uredniškega koncepta.
Bukla: Kaj pa bi svetovali nekomu, ki razmišlja, da bi v teh časih postal založnik zahtevnega knjižnega programa? Ali lahko po vašem mnenju nova založba s takim programom sploh zaživi, tudi v povezavi s tem, da lahko šele po določenem številu lastnih naslovov zaprosi za javno podporo?
Zoja Skušek: To, da lahko založba šele po določenem številu lastnih naslovov zaprosi za subvencijo, je tipični kavelj 22. Seveda bi ga bilo treba spremeniti. Sicer pa najbrž vsakdo, ki razmišlja o založbi s takim programom, ve, kaj ga čaka. Prepričujejo nas, da živimo v času svobodnih izbir. Vsakdo naj torej »svobodno izbira«.