Vsi moji liki so žrtve svojih spodletelih možganskih podvigov!
Avtor Začaranega Odiseja ima za seboj občudovanja vredno literarno kariero. Je prejemnik nagrade Prešernovega sklada, treh Grumovih nagrad za najboljšo izvirno dramo, Župančičeve nagrade za življenjsko delo, šestkrat je bil nominiran za Grumovo nagrado, sedemkrat za kresnika (štirikrat je bil med finalisti), nominiran je bil za nagrade modra ptica, večernica in desetnica, po številu prevodov v tuje jezike je v samem vrhu (doslej 117 prevodov v 33 jezikov), je prvi in doslej edini slovenski dramatik, ki ga uprizarjajo na poklicnih odrih na vseh celinah (samo v zadnjih dveh letih 16 tujih uprizoritev), letos izide (ali bo uprizorjenih) 8 novih prevodov. Po avtobiografskem romanu To nisem jaz se Evald Flisar torej vrača z novo romaneskno zgodbo, v kateri prepleta globalizacijo in iskanje identitete na eni strani ter paradokse amnezije in njene posledice na drugi.
Rugelj: Ali rad bereš knjige o delovanju možganov?
Flisar: Brez možganov svet ne bi obstajal; ne bi ga mogli zaznavati, ne bi se ga zavedali. Zato lahko za vse knjige rečemo, da so knjige o delovanju možganov: najprej avtorjevih, potem možganov njegovih junakov, ne nazadnje pa tudi možganov bralcev, tudi tistih, ki se odločijo, da bodo knjigo interpretirali. Kaj pa je zgodovina človeštva drugega kot kronika delovanja človeških možganov? Pa tudi vsa umetnost in znanost, vsa tehnologija, pa vse religije, pa naše znanje o vesolju? Možgani so avtor vsega, kar obstaja in česar se zavedamo. Z njimi smo vse ustvarili in z njimi lahko vse uničimo. Vprašanje, kako možgani delujejo, je zadnje veliko vprašanje, ki ga moramo rešiti. In ga seveda ne bomo, ker problem ne more rešiti samega sebe.
Rugelj: Sprašujem zato, ker si v romanu Mogoče nikoli (2007) literarno preigraval posledice afazije, možganske motnje, ki onemogoča tekoče izražanje. V Odiseju si se lotil amnezije. Sta ta dva romana v tem – »možganskem« – smislu konceptualno povezana?
Flisar: Vsa moja prozna in dramska dela se ukvarjajo z možganskimi hibami in napakami takšne ali drugačne vrste: v vseh je mogoče najti like, ki se v prvi vrsti spopadajo z vprašanji identitete (lahko bi rekli z lovom na neujemljivi »jaz«), s pomanjkljivim ali napačnim zaznavanjem resničnosti, s posledicami odločitev, ki jih sprejmejo na pomembnih križiščih svoje življenjske poti; vse to pa je seveda stvar možganov, ki zunanje dogodke in izzive interpretirajo sebi v prid ali v škodo. Tako so vsi moji liki v večji ali manjši meri žrtve svojih spodletelih možganskih podvigov: zmotnih interpretacij okolja, v katerem živijo, in dogodkov, ki jih sprožijo sami ali se jim ne morejo izogniti.
Rugelj: Glavni junak Začaranega Odiseja je žrtev hude amnezije, zaradi katere je dejansko pozabil vse podrobnosti svoje identitete, zdaj pa na vse načine skuša ugotoviti, kdo je. Od kod ideja za tako vsebinsko premiso?
Flisar: S podobnim problemom sem se ukvarjal že v drami Kaj pa Leonardo?, čeprav drugače. Možgani in njihova sposobnost, da slepijo sami sebe in sabotirajo svoje najboljše namene, me neskončno fascinirajo; zdi se mi, da so kot literarna tema v zgodovini književnosti doživeli premalo pozornosti, čeprav so (bodimo brutalno odkriti) edino orodje, ki nam kroji usodo in ki ga ne znamo ali ne zmoremo uporabljati dovolj kompetentno; orodje, skratka, ki ostaja pod večnim vprašajem.
Rugelj: Junak piše elektronska pisma na različne naslove, da bi tudi tako dobil kako novo informacijo o svojem bivanju. Je bil to še en pisateljski izziv: roman o amnezičnem junaku, ki s svojimi »stvarniki« lahko komunicira samo enosmerno prek e-pošte?
Flisar: Ali je mogoč dvogovor med tistimi, ki nam po vseh kanalih komuciranja sporočajo »Nadaljuj« (s služenjem našim koristim!)? Lahko jim pišemo pisma, pošiljamo e-sporočila, objavljamo pisma bralcev, protestiramo, toda na koncu koncev moramo izvajati njihova navodila, ker moramo preživeti. Če ne bi skoraj vsi pozabili na svojo človeškost in pravice, ki jim pripadajo, če bi se res zavedali, da smo bitja, ki jih je treba obravnavati kot ljudi in ne kot predmete, bi se že zdavnaj uprli. Gotovo bo napočil trenutek, ko se bomo; kdaj se bo to zgodilo, pa je težko napovedati.
Rugelj: Začarani Odisej je mogoče brati tudi kot roman o krizi identitete v sodobnem svetu. Si ga pisal kot besedilo o realnosti 21. stoletja?
Flisar: V časih brezosebnega neoliberalizma, lahko bi rekli v prvi fazi nove suženjske dobe, smo (s peščico izjem) vsi Odiseji na poti do svoje prave identitete. Pravi »jaz« nam je bil zvito ukraden; vsiljen nam je bil okrnjeni »jaz«, ki se v upanju na vrnitev k svojemu človeškemu dostojanstvu (naši »Itaki«) odziva na navodila »Nadaljuj« čedalje bolj avtomatično (in brezupno). Roman kot alegorija? Prav gotovo je poleg drugega tudi to.
Rugelj: Jože Horvat v spremni besedi ugotavlja, da je glavni tok pripovedi v ta roman vpisan na zate nov način. Sam pa sem v njem vseeno začutil odtenke motivov iz tvojih zadnjih romanov, že omenjenega Mogoče nikoli pa Na zlati obali in To nisem jaz.
Flisar: Temeljni motiv v vseh mojih delih, tako romanih kot dramah, je poskus posameznika, da bi našel svoj dom v prezapletenem svetu, v katerem mu ni popolnoma jasno, kdo je in kaj je. Ta problem me zanima bolj kot vse drugo; je prizma, skozi katero doživljam svet. Roman v obliki elektronskih pisem (na katera avtor ne dobi odgovorov) se mi je zdel ne le najustreznejša, ampak tudi edina verodostojna oblika za zgodbo o Človeku v tisočletju, v katerem se bodo naši možgani (skupaj z njimi pa mi) dokončno preselili v virtualni svet.
Rugelj: Lahko poveš še kaj o svojih prihodnjih projektih?
Flisar: Moj najpomembnejši (čeprav ne edini) projekt je, da bi svojega šestletnega sina vzgojil v človeka, ki se bo zavedal, da živi v sicer čudovitem, vendar hkrati norem svetu; da se splača iskati odgovore na dokončna vprašanja že zato, ker takšno iskanje človeka oplemeniti, in ki svojih možganov ne bo uporabljal samo v lastno korist, ampak tudi v korist družbe, zavedajoč se, da mu lahko smisel in preživetje omogoči le družba, ki je prežeta z empatijo.