Vsestranski ustvarjalec z vilinsko dušo
Mladi dolenjski pisatelj Uroš Topić zase pravi, da je po naravi zelo radoveden. Nenehno rad odkriva kaj novega, zato ga ne privlači samo pisateljevanje, ampak tudi svet filma, mode in še česa.
Zadnje čase se v njegovem življenju vse vrti predvsem okrog njegovega prvenca, romana Emma Storm – Bratovščina Culis. Odzivi nanj so odlični, priznani ustvarjalci, med njimi tudi Desa Muck, ki je za roman zapisala, da je »napisan v maniri velikih svetovnih uspešnic za mlade«, ga kujejo v zvezde.
Uroš je za Buklo spregovoril o svojih pisateljskih začetkih in o tem, kako je nastajal njegov prvenec.
Kako bi lahko na kratko opisali svojo pot v svet pisanja? Domnevam, da so bili že vaši šolski spisi v osnovni šoli tako dobri, da so vam mnogi rekli, da ste nadarjeni za pisanje. Kako ste potem razvijali to svojo nadarjenost?
Za večino je veliko presenečenje, ko razkrijem, da se je moja pisateljska pot začela zelo pozno, glede na to, da sem danes že izdal knjigo. V branje sem se zaljubil šele pri trinajstih, ko sem se odločil, da preberem zadnji del Harryja Potterja, ker preprosto več nisem mogel čakati na film. Ko sem ugotovil, da branje res ne grize, sem posegel po drugih knjigah, sprva mladinskih, kasneje tudi po nekaterih knjigah za odrasle. Od nekdaj sem imel dar, da sem iz tistega nekaj besednega zaklada, kar sem ga imel, znal \'spackati\' spis, ki nikoli ni bil ocenjen s slabše kot s prav dobro, pa vendar se je zelo jasno poznal preskok, ko sem začel več brati. Šele v devetem razredu me je profesor slovenščine prijavil na nekaj literarnih natečajev in od tam se je vse nadaljevalo. Ves čas, od mojega trinajstega leta do danes, pa me je spremljala zgodba o Emmi, ki sem jo neprestano popravljal, prepisoval in izboljševal.
Menda ste knjigo ustvarjali štiri leta, vmes ste šli precej teksta popravljat. Zakaj?
Ker sem čisto na začetku sprejel nespametno odločitev, da dogajanje postavim v ameriško mesto Miami. Zato tudi vsa angleška imena v knjigi. Kljub profesorjevemu prepričevanju in maminem prigovarjanju sem potreboval cela tri leta, da sem se odločil zgodbo prestaviti v Novo mesto, kar je zgodbo popolnoma spremenilo. Osnovnih dvesto strani knjige, na katerih sem delal tri leta, sem zavrgel in roman napisal znova. V dveh mesecih sem zaključil s pisanjem, sledilo pa je še leto dni prebiranja, popravljanja in iskanja založnika. Na koncu se je vse lepo izteklo in danes ne bi mogel biti bolj vesel, da sem se poleti 2012 odločil zgodbo premestiti v Slovenijo.
Je na nastanek sage o Emmi Storm vplivala (tudi) velika priljubljenost tovrstnih podobnih romanov, ki literarni svet navdušujejo že nekaj časa?
Vsekakor se že od malega navdušujem nad fantazijskimi zgodbicami; kot sem omenil že prej, je Harry Potter moja najljubša knjižna zbirka in prav gotovo me je navduševala ves čas pisanja. Tu so še druge knjige, pravljice in filmi, ki jih ne morem vseh niti našteti, toda glavno vodilo in navdih pri pisanju Emme Storm je bil dom; dom v smislu Slovenije, v smislu domačega kraja, zgodovine, kulturne zapuščine in naravnih lepot, ki jih naša mala \'kokoš\' premore ogromno. V Harry Potterju se čudovito prepletata čarovniški svet in angleška prestolnica, toda ko sem rabil navdih, sem se sprehodil po Novem mestu. In angleška trata je čudovita, toda zame neprimerljiva s slovenskimi travniki. V naši deželi je toliko navdiha, da bi z njim lahko napisal še ducate knjig.
V romanu bralec takoj opazi vašo neverjetno ljubezen do zgodovine, spoštovanje preteklosti in tradicije. Verjetno je k temu pripomoglo tudi navdušenje nad šolskim predmetom zgodovine, nad katero je očarana tudi vaša glavna junakinja.
Zgodovina mi je bila od nekdaj zanimiva, tudi kot predmet v šoli, bolj pa sem se začel zanjo zanimati ob vstopu v srednjo šolo. Deloma se moram gotovo zahvaliti tudi svoji profesorici, ki poskrbi, da nobena ura zgodovine ni dolgočasna, nekaj pa je tudi na tem, da čutim nujo po ohranjanju slovenske zgodovinske zapuščine in željo po opozarjanju na njeno bogatost. Če bi se danes sprehodil po novomeških ulicah in mimoidočega vprašal, kaj so to steklene jagode, mi najverjetneje ne bi znal odgovoriti, ker se nihče ne zanima za svojo zgodovino. Vedno so bili bolj zanimivi amfiteatri in veliki svetovni muzeji; drobne steklene jagode so očitno premajhne, premalo veličastne, da bi koga zanimale, a morda je čar ravno v njihovi majhnosti. A menim, da smo se nagledali velikega; morda je sedaj čas za čudovite detajle iz ozadja.
Junake, sploh Emmo Storm, ste zgradili zelo premišljeno in natančno. Vam je pri gradnji lika glavne junakinje, ki je v vašem prvencu stara 18 let, pomagalo tudi dejstvo, da so toliko stare vaše sovrstnice in ste se zato toliko lažje vživeli v svet odraščajoče ženske?
Mogoče mi bo sedaj kakšna prijateljica zamerila, toda nobena od vrstnic ni bila osnova ali navdih za glavno junakinjo. Skozi pisanje sem se ves čas preprosto spraševal, kaj bi naredil na njenem mestu in kako bi v določeni situaciji odreagiralo dekle. Seveda sem temu dodal svoje karakterne prvine in osebnost, ki je skeptična in trmasta do zadnjega. Jasno je, da je z mano rasla tudi Emma, kot vsi ostali liki v knjigi. Ko sem prvič napisal knjigo, je bilo vse preveč površinsko; odnosi preplitki, sama zgodba slabo razdelana in brez prave teme, zato niti ni čudno, da je trajalo štiri leta, da sem knjigo spravil do današnjega izdelka. Najbolj pa se je vse osmislilo (tudi Emmin lik), ko sem zgodbo pripeljal domov.
V zgodbi ste zelo pretanjeno opisali Novo mesto in njegovo okolico, ves čas poudarjate tudi zgodovinsko in kulturno dediščino tega dela Slovenije. Mestu ste na ta način postavili neke vrste spomenik. Kakšni so odzivi tistih, ki so knjigo že prebrali, sploh Dolenjcev?
Odzivi so bili do sedaj le pozitivni in to me neskončno osrečuje. Slišal sem pohvale na slog pisanja in na samo zgodbo, nihče pa še ni pokazal navdušenja nad tem, da se zgodba odvija v neposredni bližini Novega mesta; najbrž tudi zato, ker se glavnina zgodbe odvije v vilinskem svetu in bralec preprosto pozabi na ljudi na površju. Iskreno bi želel slišati, da so Dolenjci veseli, da se neka fantazijska zgodba odvija na domačih tleh in da vseskozi opozarjam na zgodovino tega območja. In prepričan sem, da so veseli, le mnogi knjige še niso prebrali, tisti ki pa so, pa se še niso imeli priložnosti razgovoriti o vseh delih knjige.
Imate občutek, da ima Novo mesto z okolico prav posebno energijo? Če sklepamo po najrazličnejših umetnikih z vašega konca, ki v zadnjem času opozarjajo nase, od filmskih ustvarjalcev do glasbenikov, literatov in drugih, so za to morda »zaslužni« kakšni posebni svetovi s svojo energijo, ki jo opisujete v knjigi.
No, mogoče se pa pod Novim mestom res nahaja kakšna skrita civilizacija! Prav vsako mesto ima svojo energijo in v Novem mestu se močno čuti prisotnost potenciala, talenta, želje po ustvarjanju in seganju po višjem. To je opaziti v zgodovini mesta in v ljudeh, ki so tu ustvarjali in še danes ustvarjajo. V stari železni dobi so tu cvetele steklene jagode in situle, v srednjem veku smo uradno postali mesto, temu je sledila gradnja mnogih cerkva, ki danes več ne stojijo, dve največji pa sta se le ohranili. Ljudje so hoteli bivati v lepem in zgradili so si idiličen Glavni trg z okolico, skoraj kot iz pravljice. Zatem se je pokazala potreba po gimnaziji in danes imamo najstarejšo neprekinjeno delujočo šolo v Sloveniji – Gimnazija Novo mesto; tu so se šolali nekateri največji možje slovenske zgodovine, o katerih se danes učimo za istimi zidovi, na isti ustanovi, kot so se oni učili o pomembnežih pred njimi. To so bili možje, ki so vodili novomeško pomlad, poetično in likovno slikali podobe Novega mesta in iz njega naredili pravo kulturno prestolnico Dolenjske. In danes se lahko pohvalimo z zelo uspešnimi režiserji, ki so prav tako hodili na to isto gimnazijo in glas o Sloveniji in Novem mestu nosijo v svet. Očitno je nekaj v tem našem malem mestu, kar žene umetnike naprej.
»Problem vseh ljudi je, da logiko iščete v znanosti. Nikoli domišljiji ne pustite proste poti.« Takole je vilinec Intante nekje na sredi romana razložil Emmi, zakaj imamo ljudje omejen um in zakaj nismo sposobni videti drugih, vzporednih svetov. Vi očitno te težave nimate, kar odražajo domišljija, zaznavanje in čutenje prav v vsakem poglavju knjige. Se morate za te sposobnosti torej zahvaliti kakšnemu vilincu, ki vam je »narekoval« potek zgodbe in vas vodil skoznjo?
Želel bi si, da bi bil tako preprost in moder, kot so vilinci, o katerih pišem, in bi lahko čaral in letel. Če me je vodil kakšen vilinec? Tudi če me je, se tega ne bi zavedal. Vem le, da se pogosto zgodi, da me zadane kakšna misel, kot bi me nekdo z roko butnil po glavi in še sam ne vem, od kje se je ta misel prikradla. Mogoče je to delo vilincev, mogoče tako delujejo in prav gotovo bi bilo zanimivo, če bi se izkazalo, da zares obstajajo. Toda v resnici ne verjamem, da vilinci obstajajo. Vsaj ne v taki obliki, kot sem jih opisal v knjigi …
Ste z zdajšnjim rezultatom svojega dela zadovoljni? Ste si predstavljali, da bodo odzivi na knjigo tako pozitivni? Desa Muck je, denimo, zapisala, da gre za »sago v maniri velikih svetovnih uspešnic za mlade«.
Z rezultatom svojega dela sem zadovoljen. Seveda ima knjiga še vedno nič koliko napak, ki bi jih bilo treba popraviti, tako pravopisnih, kot slogovnih, a na koncu se izkaže, da bi lahko knjigo popravljal do onemoglosti in še vedno ne bi bila popolna. Zato je enkrat treba reči stop in delo poslati v tisk. Pripravljen sem bil že, da bom (z nekaj izjemami, ki so najbližji prijatelji in družina) edini, ki mu bo knjiga všeč, zato so bili odzivi, ki sem jih prejel, še toliko bolj navdušujoči. Kar pa se tiče Dese Muck in ostalih priznanih literatov, ki so prebrali mojo knjigo in jo prehvalili, pa še vedno ostajam brez besed. Niti v sanjah si nisem predstavljal tako pozitivnega odziva, sploh iz najvišjih krogov slovenskega literarnega sveta.
Menda že načrtujete nove dele Emme Storm. Verjetno ste si tudi zato na koncu vašega prvenca pustili dovolj prostora, tako časovnega kot vsebinskega, kamor kasneje še lahko popeljete svojo junakinjo. Ta konča s pripovedjo zgodbe, ki jo je doživljala pri svojih 18. letih, v sedanjosti pa je stara 70 let, piše se leto 2062.
Zgodba se prav gotovo ne konča s prvo knjigo. Konec je sam po sebi preveč odrezan in nepojasnjen, da bi tu končal celotno pripoved, zato imam v namenu napisati še tri knjige v tej sagi. Seveda ne morem razkriti, kaj se zgodi v naslednjih delih, lahko pa povem, da že dolgo vem, kaj se bo zgodilo v posameznem delu in kakšen bo konec Emmine zgodbe. Rad bi zagotovil, da bodo naslednji deli še boljši, toda všečnost knjige je odvisna od vsakega posameznika, zato raje ne bom obljubljal ničesar. Vse kar lahko naredim je, da upam, da bralcev z nadaljnjim pisanjem ne bom razočaral, tudi ko enkrat zaključim Emmino pripoved.
Poleg ljubezni do pisanja ste zelo ustvarjalni tudi na področju drugih vej umetnosti: snemate filme, igrate klavir, menda si sami celo šivate nekatere kose oblek. V katero smer bo šla vaša nadaljnja pot ob toliko nadarjenostih? Nekje ste namreč zapisali, da se boste morali resnično počasi odločiti, kaj bi radi, ker sicer delate preveč razkropljeno ...
Lepo bi bilo, če bi si lahko začrtal pot, kam bo šlo moje življenje in z njim moja usoda in bi se življenje tudi držalo teh začrtanih tirov, a se bojim, da bi s tem zamudil mnogo drugih priložnosti in izkušenj, ki bi me morda navdušile za ostale dejavnosti. Zato bom rekel, da si želim ustvarjati v modnem svetu. V malo stvari sem lahko prepričan, toda zagotovo vem, da bom v življenju počel nekaj, kjer bom lahko svoje izdelke podržal v rokah, pa naj bo to knjiga, kos oblačila ali pa dvd kakšnega filma – vem, da bom ustvarjal nekaj, kar bodo ljudje lahko gledali, brali ali nosili. Če bi se mi sedaj uresničile želje, bi bilo moje življenje nekakšna mešanica Coco Chanel in J. K. Rowling. Vendar ne vem, kaj vse bom še izkusil, zato se bom samo prepustil in živel.