»Pisanje romana je podobno gradnji hiše – glavna je improvizacija.«
Roman Rozina ustvarja manj kot desetletje, pa vendar je s svojimi deli do zdaj že nekajkrat navdušil bralske sladokusce. Tudi njegov najnovejši roman Županski kandidat Gams, za katerega je prejel nagrado modra ptica, sodi med takšne, ki bralcu poleg osnovne zgodbe ponujajo še mnogo več, predvsem pa ga popeljejo v bogat notranji svet romanesknih junakov.
Bukla: Najprej iskrene čestitke za nagrado modra ptica. Zdaj je od podelitve preteklo že nekaj časa. Ste že uredili misli in občutja ob prejetju te literarne nagrade?
Rozina: Na natečaju sem sodeloval predvsem zato, ker sem ga prepoznal kot priložnost, da petim urednikom, ki so sestavljali komisijo, podtaknem v branje besedilo in morda koga prepričam, da knjigo uvrsti v »svoj« program. Dobre založbe krčijo programe in vse teže je najti prostor v njihovih načrtih. Nagrada je bila tako več, kot sem si želel. Doslej sem bil zaradi nje izpostavljen predvsem kot oseba, zdaj, ko je roman izšel, pa upam, da se bo pozornost preselila k njemu.
Verjetno bo knjiga zaradi nagrade imela več bralcev kot prejšnje. Tega sem vesel, čeprav to pomeni tudi kakega razočaranega bralca več, saj so ustvarjena večja pričakovanja. Na drugi strani pa se bo najbrž kdo izmed tistih, ki mu bo prvo srečanje z mojim pisanjem prijetno, odločil za branje še kakega od mojih del.
Bukla: Tisti, ki vas poznajo, pravijo, da ste po naravi zelo skromni. Je prav ta skromnost botrovala dejstvu, da ste javnosti šele pred manj kot desetletjem prvič ponudili v branje svoja dela? Ste prej pisali samo za svojo dušo in besedila odlagali v predal, za »enkrat pozneje«?
Rozina: Z leposlovjem se dejansko ukvarjam šele zadnja leta, ničesar od prej ni v predalih. Če je verjeti Umbertu Ecu, ki je nedvomno moder mož, lahko moški na pragu petdesetih let izbira med tem, da napiše roman ali pobegne z balerino. Najbrž sem njegovo šalo hotel razumeti preveč dobesedno, kot zapriseženega bralca me je privlačila želja, da bi se preizkusil tudi na drugi strani bralnega razmerja. Še vedno nisem povsem prepričan, ali je bila odločitev dobra ali slaba. Bogatejši sem za različne izkušnje, spoznal sem vrsto krasnih ljudi, je pa zaradi pisanja seznam prebranih del krajši za nekaj sto naslovov.
Bukla: Že vaša prva objavljena dela, denimo Štiri Sneguljčice in Palček, Relativnosten triptih z vrtnico, Štirje v vrsti in druge, izžarevajo vašo strast do opisovanja malega človeka. Zakaj vas ta kot literarni subjekt tako privlači?
Rozina: Različnost ljudi, široka paleta njihovih ravnanj, odzivanj, občutenj, to me je vedno zanimalo. Človek preglasi še tako privlačno pokrajino, zanimivo stavbo, zapleteno napravo. Mali ljudje? Na neki način vsakdo piše o sebi. Ne nujno opisujoče, vendar meje mojega pisateljskega sveta segajo le tako daleč, kot se raztezajo meje mojih spoznanj, védenja, izkušenj in tudi domišljije. Moj svet je torej očitno poseljen z malimi ljudmi, kar mi je zelo prav.
Bukla: Tudi v svoji najnovejši knjigi Županski kandidat Gams so v ospredju »mali ljudje iz malega okolja«. Glavni junak Dejan, vodja Gamsove predvolilne kampanje, hitro pade v igro, čeprav se na začetku vsemu le posmehuje, stranski liki, predvsem nekateri Dejanovi prijatelji, pa so do dogajanja mnogo bolj kritični. Se vam zdi, da je danes v ljudeh preveč naivnosti in drugih podobnih lastnosti, ki jih nosi tudi Dejan, in da preveč slepo sledimo raznim Gamsom, Vranom in Golobom, kot to spretno orišete v romanu? Koliko vas sicer zanimajo politika, vse njene igre, trenutno družbeno stanje?
Rozina: Naj nas politika zanima ali ne, njene odločitve nas zadevajo in v veliki meri oblikujejo naše življenje. Politika ima torej strašansko, včasih tudi strašljivo moč. Položaj mladih, kar se mi zdi najbolj zaskrbljujoč problem, je konkretna posledica kopičenja napačnih preteklih odločitev. Velika težava je, da večina politiko spremlja navijaško. Ko je na oblasti nasprotna politična ekipa, se pozablja na realnost globalnega časa, kot sta vpetost v mednarodni prostor in odvisnost od finančnega kapitala, ko se vladarji zamenjajo, pa vse to postane priročen izgovor, da ni ničesar moč spremeniti.
Sicer pa je politike v romanu manj, kot bi kdo pričakoval zaradi naslova, saj se vse zgodi v predvolilnem času, ki je nekakšna maškarada, karneval politikov. Vsaj mene takrat spominjajo na veliko ulično gledališče: iz svojih samozadostnih kabinetov se usujejo med ljudi, kramljajo z njimi, prepevajo na trgih, se udeležujejo očiščevalnih akcij, žonglirajo z desetimi kiji in petimi obroči hkrati …
Bukla: Ne gre spregledati, da se za spretno stkano družbeno satiro, ki v ospredje postavlja celotni predvolilni cirkus, skriva tudi niz osebnih zgodb, od zgodbe glavnega pripovedovalca Dejana, brezposelnega mladega pisca, njegovega dekleta, učiteljice Polone, že pri tridesetih letih naveličane življenja, pa, seveda, županskega kandidata Gamsa s svojo močno osebno zgodbo, njegove osamljene žene Slavke ter še kupa drugih likov. Kako ste se lotili orisovanja in gradnje likov, koliko časa ste gradili celo zgodbo, da ste vse skupaj lahko zložili v celoto, ki jo ima zdaj pred sabo bralec?
Rozina: Knjiga je nastajala dve leti, kar je za »sobotnega pisatelja«, ki piše počasi, kar dober dosežek. Pisanje tudi te knjige me je prepričalo, da nisem človek, ki bi uspel kjer koli vzpostaviti red in disciplino. Nastajanje romana je bilo še najbolj podobno gradnji hiše, kjer se nenehno improvizira: nastopajoči se nekako udomačijo in dobijo krila, vedno manj se menijo za prvotni načrt in osnovno zgodbo. Pravzaprav mi je njihova neubogljivost všeč, razumem jo kot nekakšno potrditev njihove živosti.
Bukla: Tako kot že v vaših prejšnjih delih tudi v Županskem kandidatu Gamsu bralec opazi vaše navdušenje nad podrobnim opisovanjem dogajanja in razmišljanjem junakov. Ste tudi zato zgodbo svojega novega romana nadgradili z vmesnimi izseki v obliki razmišljanj, prebliskov in (samo)spraševanj drugih likov, ki tako še dodatno orišejo glavnega junaka Dejana in njegova dejanja?
Rozina: V tem in mojih drugih romanih ni veliko zunanjega dogajanja, zgodbo poganjajo predvsem razmišljanja in dialogi, dvom, relativnost skoraj slehernega spoznanja. Če v kakšnem astrološkem sistemu obstaja nebesno znamenje »vprašaja«, sem zagotovo rojen v njem. To je eden od razlogov, da se skoraj vedno odločim za prvoosebnega pripovedovalca. Negotovi pripovedovalec, ki je omejen v svojem védenju, je moje naravno stanje, položaj vsevidnega in vsevednega tretjeosebnega pripovednika, ki drži roko nad vsem, mi je tuj, takšna lega je zame preveč božanska.
Ena izmed slabosti takšnega pristopa je izrazita subjektivnost pripovedovalca, ki sem jo želel nekoliko uravnotežiti z izseki, ki jih omenjate.
Bukla: In še beseda, dve o vaših novih literarnih projektih. S čim boste bralcem postregli v prihodnje, že pišete kako novo delo?
Rozina: V tem trenutku so le ideje in precej megleni načrti, posamezne skice, ki nimajo trdnih temeljev in nobenih jamstev, da bo iz njih kar koli pognalo. Malce je kriv tudi Gams, ki mi je naložil kar nekaj obveznosti, predvsem pa skalil mir, ki ga potrebujem za pisanje. Ne znam pisati in hkrati početi še kaj drugega, preseliti se moram v zgodbo, česar pa mi različni »dolgovi« v resničnem svetu zdaj še ne pustijo.