»Da bi videli prikrito, je včasih treba posnetek nadosvetliti!«
Aleš Šteger (1973) je slovenski pesnik in pisatelj, a tudi esejist, prevajalec in urednik ter eden pomembnejših predstavnikov mlajše generacije slovenskih literatov. Njegov prozni prvenec je bil roman z elementi potopisa Včasih je januar sredi poletja, ki je izšel leta 1999, petnajst let pozneje (v vmesnem času mu je izšlo še deset knjig, večinoma pesmi in esejev) pa se vrača s pomenljivim romanom Odpusti, pri katerem s svojstvenim pristopom obravnava slovensko družbeno in kulturno stvarnost. V pogovoru z njim smo se dotaknili nekaterih glavnih poudarkov romana.
Bukla: Ko gledam tvoje dosedanje prozno ustvarjanje (izhajam pa iz tega, da si najprej pesnik), se mi zdi, da ne gre za običajno leposlovje, saj se to po navadi naslanja na neko drugo formo, bodisi potopis ali pa eseje. Bi v tem smislu tvoj roman Odpusti morda lahko šteli za tvoj romaneskni prvenec?
Šteger: Mojo perujsko knjigo Včasih je januar sredi poletja so pogosto označevali za potopisni roman. To je možno, a po mojem gre bolj za to, da danes vse hoče biti roman, se prodaja kot roman, od daljših novel in avtobiografij pa vse do potopisov. V tem smislu je Odpusti zagotovo moj prvi »pravi« roman in jaz po dveh desetletjih pisateljevanja spet avtor s prvencem, kar me zabava in regenerira. Sicer pa je tudi tema mojega romana blizu prenovi, neke vrste metafizična »regeneracija«.
Bukla: Dobro, a hkrati se mi zdi, da Odpusti vseeno ni klasičen leposlovni roman, saj je zapreden v žanr (metafizične) kriminalke, skozi katerega spregovoriš o ključnih težavah naše dobe. Zakaj si se odločil za tako pripovedno formo?
Šteger: Iniciacija za roman je bila neke vrste vizija. Za hip sem »videl« konec romana. Potem sem bil kako dobro leto na sledi vsem nitim, ki so vodile v ta konec, in ko se je klobčič razpletel, sem imel pred sabo jasno strukturo in obenem željo, napisati nekaj, kar bo oboje: gladko berljiva knjiga, ki vleče s svojo štorijo in liki, in obenem neki, recimo temu ambiciozen tekst.
Bukla: Ko sem prebiral Odpusti, sem imel občutek, da se sprehajam po teritoriju nekakšnega Roberta Bolaña v slovenskem okolju in da sta glavna junaka podobna divjima detektivoma iz njegovega znamenitega istoimenskega romana. Kako si zasnoval ta roman, koliko časa je nastajal in po kom si se, če si se, zgledoval pri njegovem pisanju?
Šteger: Bolj kot Bolaña, ki ga sicer zelo rad berem, sem imel pred očmi znan Marquezov stavek iz nekega intervjuja, kjer je izjavil, da ne razume oznake »magični realizem«. Zanj je bilo Sto let samote preprosto realizem in pika. Po mojem je tudi Odpusti »realističen« v svoji karnevalskosti in norosti. Sicer je sorodnosti z vesoljem literature mnogo. Literatura se hvala bogu ni rodila z nami. Obstaja cela vrsta avtorjev, od Gogolja do Viana, od Rableaisa do Bulgakova ali Hrabala, ki so včasih videti fantastični, a le na videz, tako rekoč pod pretvezo. Mislim, da je vzgib, ki žene take pisave, skupen: obstajajo določeni nivoji sodobnosti, ki jih pisatelj enostavno ne more zadovoljivo razrešiti z naturalističnim opisovanjem. Vsak roman ima svojo logiko, ki ga poganja. Da bi videli prikrito, je včasih treba posnetek nadosvetliti. Tako izvabimo sence, ki so po navadi potuhnjene, navzoče v ozadju.
Bukla: V romanu prefinjeno problematiziraš tudi stanje slovenske in mariborske kulture. Kako se v tem kontekstu oziraš nazaj na projekt Evropske prestolnice (EPK)?
Šteger: Seveda je Maribor glavni akter romana, a obenem je Maribor metafora tako rekoč vsakega srednjeevropskega mesta v mentalni tranziciji. EPK in vse drugo, kar je faktičnega v romanu, je zame pač bilo preveč prinešeno na pladnju, da tega ne bi uporabil, ni pa EPK osrednja tema romana. V tem smislu me je malo strah prav takih vprašanj, ker prehitro zvedejo bralce z besedila, za katero edino gre, na raven vsakdanje časopisne trivialistike. Slednjo pa marsikdo oskrbuje neprimerno bolj zagnano in uspešno kot moja malenkost.
Bukla: Spet drug vsebinski poudarek v romanu je problematiziranje nenehnega slovenskega ukvarjanja z nerazčiščeno polpreteklostjo. Se ti zdi, da lahko tudi prek umetnostnega spraševanja, predvsem prek literature, dosežemo nekakšno spravo in se končno tudi v političnem smislu obrnemo proti naši prihodnosti?
Šteger: Naš travmatični, manipulativen in sprevržen odnos do preteklosti je nedvomno ena od osrednjih osi romana. Sprava kot nacionalni kvazireligiozni projekt je seveda od samega začetka bila Titanik, le da mi, ki smo se vkrcali, tega še pred desetletjem nismo tako jasno vedeli. V romanu je izrečenih kar nekaj besed na temo sprave. Ne verjamem, da lahko literatura privede do kakršne koli sprave. Lahko pa nam morda za hip sname kako od tančic, v katere so zamotane naše itak slepe oči. Da za hip spregledamo ves ta napihnjen balon retoričnih vprašanj o spravi, to kolektivno laž, s katero manipuliramo sebe in druge. V tem – in samo v tem – smislu lahko literatura spreminja in emancipira. A obenem je za vsako emancipacijo potrebna tudi pripravljenost, da spremenimo sami sebe.
Bukla: V zadnjih dveh letih si dvakrat izpeljal tudi projekt Na kraju zapisano, ko si prvič v Ljubljani, drugič pa na Japonskem v dvanajstih urah »na kraju samem« napisal knjižico. Kakšne so izkušnje tega pisanja? Boš s projektom nadaljeval?
Šteger: Projekt Na kraju zapisano je zame nekakšna zenbudistična pisateljska vaja v budnosti. Je raziskovanje lastnih meja, robov, krhkosti in nezmožnosti jezika literature. Predstavljaj si: si nekje v (bolj ali manj) neznanem, ob nekem v naprej določenem dnevu. In pišeš. Ok. Kaj pa, če ti ta dan ravno ni do pisanja? Ali pa če ti je, pa se nič ne zgodi, če se jezik upira? Nekakšno vnaprej programirano stanje nočne more za vsakega pisatelja. Takim situacijam se izpostavljam s tem projektom, v najrazličnejših političnih, socialnih, jezikovnih konstelacijah. Zato nameravam projekt izvajati še nekaj let, vsako leto na drugi lokaciji, taki, ki je v neki moji intimni kartografiji obenem izziv in klic po potovanju v neznano. Kje bom pisal letos in kdaj? Decembra, kje, pa še ne povem ...
Bukla: Lahko morda poveš še kaj o svojih prihodnjih projektih?
Šteger: Po pisanju romana počivam tako, da pišem pesmi. Ko sklenem pisanje pesniške zbirke, bom počival tako, da bom pisal naslednji roman. Vmes pa še kaj za otroke. Tako nekako. Ad infinitum?
Bukla: Da, upam. Srečno!