»Bralna pismenost ni perpetuum mobile.«
Prodorna psihologinja Sonja Pečjak (1960) je najbolj znana po delih s področja psihologije branja. S knjigami Kako do boljšega branja (1993), Osnove psihologije branja (1999), Bralne učne strategije (2002; 2012) in Psihološki vidiki bralne pismenosti (2011) je naredila veliko uslugo predvsem učiteljem na osnovnih šolah in tudi vsem drugim, ki skušajo naše otroke naučiti učinkovitih tehnik branja. Njena druga raziskovalna »fronta« se nanaša na medvrstniško nasilje, ki je že dolgo pereč problem v vzgojno-izobraževalnih institucijah, za katerega še nismo našli primernih rešitev. Svoja opažanja in nasvete je strnila v knjigi Medvrstniško nasilje v šoli (2014), ki pomeni prvo sintezno obravnavo tega problema, mi pa smo jo ob izidu povabili na kratek intervju.
Bukla: S psihologijo branja se ukvarjate že skoraj tri desetletja. Kako ocenjujete napredek bralne pismenosti v Sloveniji v tem času? Se stanje pri šolarjih izboljšuje?
Pečjak: Bralna pismenost je deležna večje pozornosti tako strokovne kot laične javnosti, odkar Slovenija sodeluje v mednarodnih raziskavah, ki preučujejo razvitost te kompetence med osnovnošolskimi učenci, dijaki in tudi odraslimi – tj. od devetdesetih let preteklega stoletja dalje. Predvsem se je treba zavedati, da je to ena ključnih zmožnosti tako učencev kot tudi odraslih, ki jim omogoča učinkovito delovanje v različnih okoljih. Dobro razvita bralna zmožnost otrok in mladostnikov je prvi pogoj za učinkovito učenje in s tem za dober učni dosežek v izobraževanju. Ravno tako pomembna je pri odraslih, saj jim omogoča, da se lahko učinkovito vključujejo v delo in da se lahko sploh znajdejo v okolju, ki jih obdaja. Predvsem politiki se premalo zavedajo, da bralna pismenost ni samo izobraževalna, ampak tudi ekonomska kategorija: bolj ko so ljudje v družbi bralno pismeni, bolje in hitreje se prilagajajo trenutnim družbenim razmeram, manj je socialno izključenih, potrebnih različnih oblik pomoči itd.
Glede na razvitost bralne zmožnosti so naši osnovnošolci in dijaki v zgornji tretjini držav na svetu z najvišjo pismenostjo. Vendar ta v zadnjega četrt stoletja, odkar jo podrobneje spremljamo, rahlo niha – malo navzgor, malo navzdol. Predvsem se je treba zavedati, da pismenost ni »perpetuum mobile«. Okolje se namreč spreminja, informacije prihajajo do bralca v vedno novih informacijskih oblikah. Če jih želimo »prebrati« in razumeti, moramo uporabiti različne pristope k branju. To pa pomeni, da se je treba naučiti različnih bralnih strategij.
Bukla: Žarišče vašega raziskovanja so ravno bralne učne strategije. Menite, da bi morale biti te strategije del šolskega kurikuluma, saj večina izobraževanja temelji na razumevanju prebranega?
Pečjak: Učenci se v šoli pri različnih predmetih srečujejo z različnimi vsebinami, ki jih morajo razumeti in si jih zapomniti. Da se naučijo učno snov, uporabijo različne učne strategije (pristope), zato so te nujni sestavni del vsakega učenja in so navzoče pri vsakem predmetu. Ker jih ni mogoče ločiti od vsebine predmeta, bi morali učitelji posameznih predmetov učencem pokazati, kako se z branjem lotiti učenja pri njihovem predmetu. Nekatere strategije so sicer splošne in uporabne pri veliko predmetih (npr. strategije iskanja bistva, strategije zapisovanja), spet druge so specifične (npr. kako čim bolj nazorno urediti vsebine pri posameznem predmetu). Strategije so naravni del šolskega kurikula, vendar včasih nekateri učitelji napačno razumejo svojo vlogo pri poučevanju. Nekateri – tu mislim zlasti učitelje predmetne stopnje v osnovni šoli in profesorje v srednjih šolah – menijo, da so odgovorni predvsem za to, da učence »pripeljejo« do vsebinskih znanj (znanj o …), ne pa tudi, da jim pokažejo, kako lahko sami pridejo do teh znanj.
Bukla: Pred kratkim ste opozorili, da založniki za učbenike in tudi za leposlovne knjige velikokrat uporabljajo neustrezen tip pisave, ki lahko povzroča probleme ljudem z bralnimi težavami. Kakšne tipe pisav odsvetujete in katere predlagate?
Pečjak: Manj primerni tipi pisav, ki otežujejo natančno prepoznavanje črk in s tem branje pri nekaterih ljudeh (npr. dislektikih), so tisti, ki imajo razne »kljukice«, takšne in drugačne »zavihke« (kot npr. najbolj razširjen tip pisave Times New Roman). Bolj primerni so tisti tipi pisav, ki nimajo teh okraskov, denimo Arial, Calibri, Tahoma itd.
Bukla: Zadnje čase se veliko ukvarjate tudi s tematiko medvrstniškega nasilja. Koliko je po vaši oceni takega nasilja in kako hude psihične posledice pušča na žrtvah?
Pečjak: Kot kažejo tuje in domače empirične študije, je tega nasilja veliko, kljub temu da ga je težko natančno »izmeriti«. V šolah je navzoče tako rekoč vsak dan in raziskovalci so enotni tudi v tem, da pušča hude, predvsem psihične, posledice za normalen razvoj tistega, ki je žrtev nasilja. Glede na to, da je temeljni namen medvrstniškega nasilja nadvladati (fizično in/ali psihično) in ponižati sovrstnika, tako nasilje znižuje – praviloma že tako nizko – samopodobo pri žrtvah, vodi v socialno izključitev in lahko tudi do samomora.
Bukla: V knjigi omenjate tudi novo vrsto nasilja – spletno nasilje …
Pečjak: To nasilje, ki se je pojavilo z razvojem novih tehnologij, poteka ali prek spleta (elektronske pošte, spletnih klepetalnic) ali prek prenosnih telefonov (SMS, MMS). Zaskrbljujoče je, da se ob nezmanjšani stopnji tradicionalnih oblik nasilja (fizičnem, verbalnem in odnosnem) povečuje delež spletnega nasilja. To nasilje je še posebej zahrbtno, ker je nasilnež anonimen oz. ga je teže izslediti in ker deluje na žrtve praviloma ves čas – žrtev nima več varnega prostora, kamor bi se zatekla.
Bukla: Ali lahko zelo na kratko svetujete, kako se spoprijemati s tem nasiljem v šolah?
Pečjak: Predvsem velja razvijati takšno šolsko kulturo, v kateri bodo učitelji in vrstniki bolj občutljivi za to nasilje – še zlasti za nekatere njegove oblike. To pomeni delo z učitelji, da se takoj odzovejo, ko opazijo to nasilje, in ga obravnavajo. Raziskave kažejo, da učitelji pogosto podcenjujejo vlogo odnosnega nasilja, kjer učenci manipulirajo z vrstniki v smislu socialnega izključevanja – osamitve in ignoriranja vrstnikov. Nadalje bi veljalo bolj ozavestiti tudi učence – ne le žrtve, ampak tudi učence opazovalce nasilja – , da (po)iščejo pomoč. Učencev opazovalcev nasilja je tako veliko, da se lahko uprejo nasilnežem in tako zmanjšajo količino nasilja. Pri zaustavljanju tega nasilja je pomembno, da je vključena celotna šola – vodstvo, učitelji, učenci in starši.
Bukla: Hvala za prijeten pogovor in uspešno delo še naprej.