Iztok Geister - poet, ekolog, ornitolog in filozof z dvema novima knjigama: Dopuščanje narave in Stol za enega
Pred petimi leti je Iztok Geister napisal Levitve, v katerih so bili osnovna tema naravni oziroma bolje rečeno biološki pojavi, ki jih je pred nas polagal v preobleki razpuščenega pesniškega verza, pod katerim sta se pred nami razgrinjala lepota in čudež življenja, popolna logika delovanja narave pa se je kot v DNK-spirali sprijemala z vrhunsko umetnostjo jezika. Levitve so tedaj prejele tudi Rožančevo nagrado za najboljšo esejistično knjigo. Dopuščanje narave je nekakšno njeno tematsko nadaljevanje, Geister pa se v njej kaže kot prvinski zagovornik narave, saj pred nas spet v prekrasnem, kondenziranem jeziku, ki ne dopušča počitka in hkrati vrača prav toliko, kolikor smo pripravljeni vložiti, polaga teze, da je naloga naravovarstvenikov ohranitev divje in samosvoje, ne pa s strani človeka že kultivirane narave. Seveda pa so eseji in naravoslovne monografije (letos spomladi je, denimo, izšla njegova knjiga o naravnih zakladih Brda pri Kranju) zgolj eno od področij Geistrovega ustvarjanja, ki se tudi na literarnem področju razteza zelo na široko. Pravkar je izšla tudi njegova nova zbirka kratkih zgodb Stol za enega.
Bukla: Levitve so bile zame, ki sem naravoslovec, nekakšna prozna pesnitev o naravnih/bioloških pojavih. Kako bi sami opredelili Dopuščanje narave?
Iztok Geister: Dopuščanje je poskus razmejitve med varstvom in zagovorništvom narave. Čeprav je bil moj namen predvsem utemeljiti zagovorništvo, sem med pisanjem spoznal, da brez inventure varstva te naloge ne bo mogoče opraviti. Tako zavzema dobršen del knjige kritičen pregled domače in evropske naravovarstvene zakonodaje. Seveda me ne zanimajo predpisi kot taki, marveč duh zakonov. Medtem ko slovenske poglede preveva duh Frana Erjavca, pa evropska napotila preveva duh gospodarskega vrednotenja narave, kar je navsezadnje eno in isto. Zavzemam se za takšno varstvo narave, ki bi bilo v dobro rastlin in živali. Analiza naravovarstvene miselnosti od slovenske Spomenice do najnovejše, sarkastično rečeno \"ptičje direktive\", pa razkriva, da si zakonodaja vselej prizadeva zgraditi čim bolj zanesljiv in gospodarsko uspešen sistem manipuliranja z drugimi živimi bitji.
Bukla: Na eni strani literatura, pesmi in proza, na drugi strani narava, fotografije in eseji, vmes pa pravnik. Kako to? Ali za vas dobesedno velja izrek umetnost je naravnost?
Iztok Geister: Res je, da najdevam v nesoglasju med človekom in naravo navdih za marsikatero umetniško manifestacijo. Ampak tega si ne gre razlagati kot romantično obžalovanje izgubljene pristnosti, marveč kot tehtanje nemoči sprejemanja s kulturo preseženih nezavednih odločitev.
Mogoče bi smel reči, da je umetnost eno samo obžalovanje nenaravnosti.
Bukla: Čeprav se zdi vaše literarno ustvarjanje in naravoslovno udejstvovanje zelo uravnoteženo, pa se najbrž na enem teh terenov vseeno počutite bolj domače? Ali pa je Geister človek, ki v naravi razmišlja o pesmih, ko pesni, pa sanja o naravi?
Iztok Geister: To je pri meni dokaj strogo ločeno, kadar delam v naravi, ne pišem, kadar pa pišem, ne hodim v naravo. Le s takšno kartezijansko strogostjo se v meni poglablja želja po ponovni združitvi teh dveh ločin.
Bukla: Stol za enega je nova zbirka kratkih zgodb. Če bi vašo zadnjo tovrstno zbirko Mojster zloženih peruti morda najlaže umestili v fantastični realizem, saj je s svojim pretanjenim jezikom zazibala v prijetno omotico zvenenja besed – tako da še opazili nismo, kdaj je prestopila mejo realnega, od koder nas je vešče peljala še naprej –, kam nas boste odpeljali tokrat?
Iztok Geister: Vsekakor mi ne gre za pisanje nekih izmišljenih zgodb, marveč se trudim resnični dogodek narediti neverjeten. To je vsa umetnost mojega pisanja. Z največjim veseljem najbolj vsakdanjim dogodkom vdihavam poezijo. V realističnem smislu je Stol za enega nanizanka osamljenosti, v poetičnem smislu pa je zgodba o srečnih okoliščinah.
Bukla: Bolj kot pristaš daljših literarnih form se tako s pesmimi, eseji in zgodbami zdite navdušenec nad krajšo, bolj koncentrirano izpovedjo. Je to morda posledica vašega nenehnega gibanja, neustavljivega klica narave, ki vam za pisalno mizo ne dovoli preživeti preveč časa?
Iztok Geister: Seveda vzklikam prosto po Goetheju, postoj, trenutek, kako si lep. Tudi če bi se lotil daljšega pisanja, bi bil to le preplet kratkih besedil. Ampak ker živim od pisanja, si daljših besedil ne morem privoščiti.
Bukla: Slišim, da pripravljate svojevrsten potopis Od Pirana do Ankarana? Nam lahko poveste kaj o svojih prihodnjih projektih?
Iztok Geister: Od Pirana do Ankarana popotujem v času in prostoru, zanima in vznemirja pa me seveda narava, zato je knjiga podnaslovljena kot naravopisni esej. Sedanje gospodarske, turistične, urbanistične in naravovarstvene zablode v Slovenskem primorju primerjam s pogledi srednjeveških krajepiscev, polpreteklih in sedanjih kronistov in se sprašujem, kako se na vse to odziva narava. O kakšnem sodelovanju z naravo ni ne duha ne sluha. Tako kot ne vidimo, da je trst najbolj tipična rastlina Slovenskega primorja, tudi ne opazimo, da čas odmerja bibavica.
Bukla: Ste dolgi dolgoletni ljubitelj in raziskovalec/občudovalec ptic. Katera ptica bi bili najraje, če bi vam bilo usojeno, da gledate na svet iz njihove perspektive? Katero pesem bi pela?
Iztok Geister: Prav nič si ne želim biti katera koli ptica, kajti nobeni ni lahko v boju za obstanek. Pravzaprav je še najlepše meni, in to zato, ker mi ni treba biti ptica. Mar ni najbolj neverjetno prav to, da se lahko spreletavam z veje na vejo, snubim izvoljenko ali odganjam snubce, ne da bi mi bilo treba razpeti peroti in zapeti iz dna grla. Na orehu pred mojo hišo vso pomlad in daleč v poletje poje ščinkavec. Presrečen sem, da poje in prav nič si ne domišljam, da poje namesto mene.