Intervju: Vasja Bratina, prevajalec zadnjih treh romanov Umberta Eca (Foucaultovo nihalo, Baudolino, Skrivnostni plamen kraljice Loane)
Potem ko smo roman Ime rože Umberta Eca dobili zelo hitro po njegovem nastanku, smo morali na nadaljevanje pisateljevega opusa v slovenščini čakati kar nekaj časa. Pred tremi leti se je vse skupaj premaknilo z velikimi koraki, saj je najprej izšel roman Baudolino, lani je prišlo na knjižne police Foucaultovo nihalo, letos pa še Skrivnostni plamen kraljice Loane. O potopih v globine Ecovega intelektualnega sveta smo se pogovarjali z Vasjem Bratino, prevajalcem njegovih zadnjih treh romanov, ki mu je prav pred kratkim izšel še en prevod, biser postmodernistične italijanske književnosti – esejistični roman Donava Claudia Magrisa. Prevajalec nam je zaupal tudi nekaj podrobnosti o svojih prihodnjih projektih.
Bukla: Kako to, da ste začeli prevajati Umberta Eca? Naključje ali namera?
Vasja Bratina: Eco se mi je tako kakor tudi nekaj drugih avtorjev, ki sem jih prevajal doslej, pravzaprav zgodil. Ravno v pravem trenutku me je poklical Aleš Berger, ki je izvrstni urednik na Mladinski knjigi, in mi v prevajanje ponudil Ecovega Baudolina. Kajpak sem mu moral najprej za pokušino prevesti daljši odlomek, in ker je bil s prevodom zadovoljen, sem se podal v meandre Ecovih skrivnostno zavitih miselnih vijug, po katerih se še vedno sprehajam. Torej lahko rečem, da je šlo z mojega vidika za splet okoliščin, ki so se spremenile v namero.
Bukla: V zadnjih letih ste prevedli tri romane Umberta Eca, Baudolino, Foucaultovo nihalo in zdaj še Skrivnostni plamen kraljice Loane. Kaj lahko porečete o tem svojevrstno intimnem druženju z enim od evropskih intelektualnih velikanov?
Vasja Bratina: Predvsem to, da to druženje nikakor ni dolgočasno, saj Eco vedno znova privleče na dan kake nove zanke in uganke, ki jih moram razrešiti, miselne orehe, ki jih moram streti, učno snov, ki jo moram predelati. Še dobro, da so v Sloveniji učenjaki, ki so mi pri tem pripravljeni pomagati z zelo koristnimi nasveti in podatki, za kar se jim tudi tu najlepše zahvaljujem. Poleg tega je to druženje zelo intenzivno, saj ko sem s prevajalskega gledišča stopil v Ecov miselni tok, sem zaznal njegovo mogočnost in silovitost, ki sem ju moral \"ukrotiti v slovenščino\", to pa v Ecovem primeru kajpada ne gre brez trdega, poglobljenega dela, neprespanih noči in podočnjakov. Vse skupaj je postalo malo laže, ko mi je uspelo navezati stik z Ecom, ki je svojim prevajalcem po mojih izkušnjah vedno pripravljen priskočiti na pomoč. Naj še omenim, da se druženje še vedno nadaljuje, saj trenutno prevajam njegov roman Otok prejšnjega dne (1994). S tem romanom bomo Slovenci tudi prišli na tekoče glede prevodov Ecovih leposlovnih del, ostaja pa še kup strokovnih knjig, ki si zaslužijo vso pozornost. Poleg tega je Eco med najbolj produktivnimi avtorji, kar jih poznam, saj skoraj ne mine leto, da ne bi izdal vsaj ene, največkrat strokovne knjige.
Bukla: Če sta Baudolino in Skrivnostni plamen kraljice Loane novejša Ecova romana, je Foucaultovo nihalo Eco napisal že pred skoraj dvema desetletjema, v času po Imenu rože. Kaj se je v Ecovem pripovednem jeziku in slogu, njegovem izražanju in zgradbi zgodbe v tem času najbolj spremenilo?
Vasja Bratina: Če lahko sodim po svojih izkušnjah, je izpilil slog in postal mehkejši, nekoliko prijaznejši do bralca. Že primerjava med Foucaultovim nihalom (1988), ki ima nekaj ostrih robov, in Baudolinom (2000), ki je izčiščen, zglajen, pove, da je Eco z leti postal dostopnejši, laže berljiv in da je svoj izjemni smisel za humor z leti le še poglobil. Tudi zgradba zgodbe se iz romana v roman spreminja, kar pa je po mojem bolj posledica izbire določene tematike kakor česa drugega. Baudolino in Skrivnostni plamen kraljice Loane (2004) sta namreč napisana tako, da bralca nemudoma postavita v dogajanje, Foucaultovo nihalo in deloma tudi Otok prejšnjega dne pa ga najprej pripravljata na zgodbo, vodita ga po pritokih glavnega toka, ga učita plavati v globoki in deroči vodi osrednje zgodbe. Nekaj pa je ostalo nespremenjeno: elegantno izvedeni nenadni preobrati.
Bukla: Kaj bi lahko rekli o prevajanju njegovega zadnjega dela Skrivnostni plamen kraljice Loane? Je to bolj sentimentalno potovanje v mladost ali cerebralni metafikcijski labirint, ki streže z več citati, kot jih bralec lahko dešifrira?
Vasja Bratina: Za Eca je bilo značilno, da je svoje romane izdajal približno v sedemletnih intervalih, tako da je bil izid Skrivnostnega plamena kraljice Loane dokaj nepričakovan. Prav tako je nepričakovana tudi njegova tematika, saj v njem ni ne duha ne sluha o srednjem veku ali kakem drugem obdobju izpred nekaj sto let. Po Ecovih besedah ga je napisal svoji generaciji, ki je drugo svetovno vojno doživela v svojem otroštvu, ukvarja pa se med drugim tudi s temami, ki med Italijani niso zelo priljubljene, na primer s kolektivno krivdo za fašizem. Prevajanje tega romana ni bilo nič lažje od prevajanja prejšnjih dveh, saj v njem mrgoli postmodernističnih dvojnih pomenov, različnih citatov, odlomkov iz del drugih avtorjev, pesmi in besedil najrazličnejših popevk in koračnic. Po mojem je hotel s tem poustvariti tedanje ozračje, ki sem ga zato v prevodu skušal čim bolj ohraniti, obenem pa približati slovenskemu bralcu. Eco je v nekem eseju zapisal, da bralcu ni nujno treba dešifrirati citatov, da je pomembno le njihovo razumevanje v novem kontekstu, ki jim ga dodeli pisatelj, in menim, da je bil v tem romanu prav to njegov namen. To mi potrjujejo tudi Ecovi napotki, kakšen naj bo pristop k prevajanju Loane. Poleg tega ima ta roman izmed vseh Ecovih romanov morda še največ avtobiografskih prvin, pravzaprav je verjetno njegovo najbolj osebno, intimno delo.
Bukla: Tako rekoč hkrati je izšel tudi vaš prevod briljantnega esejističnega romana Donava Claudia Magrisa, gotovo enega od vrhuncev letošnjega prevodnega leposlovja. Kdo je po vašem mnenju večji mojster italijanskega jezika: semiotik Eco ali profesor nemške književnosti Claudio Magris? Kateri avtor vam je bil večji izziv za prevajanje?
Vasja Bratina: Veseli me, da ste omenili tržaškega pisatelja Claudia Magrisa, saj je v slovenskem prostoru še vse premalo znan, čeprav je v svetu izjemno čislan in ga kritiki prištevajo med največje sodobne srednjeevropske pisatelje. Magris in Eco sta, čeprav sta oba postmodernista, tako različna avtorja, da primerjava med njima ni mogoča. Lahko rečem le, da sta v samem vrhu sodobne italijanske književnosti, kjer sedita na prestolu skupaj še z dvema ali s tremi drugimi pisatelji, ki so enako vešči mojstri italijanščine. Kar zadeva njuno prevajanje, je meni osebno bliže Magrisov način razmišljanja kakor tudi njegov slog pisanja, in ker sem pred tremi leti že prevedel njegov roman Mikrokozmosi (Slovenska matica, 2003), mi je bilo prevajanje Donave, ki mu je tematsko in slogovno dokaj podobna, v pravo veselje. To seveda ne pomeni, da mi Magris pomeni manjši izziv, saj je izjemno zahteven pisatelj, po mnenju nekaterih celo zahtevnejši od Eca, temveč da nemara za odtenek bolj uživam pri prevajanju njegovih del.
Bukla: Nam lahko kaj poveste o vaših prihodnjih prevajalskih projektih?
Vasja Bratina: Kakor sem že omenil, trenutno prevajam Ecov roman Otok prejšnjega dne, ki ga kritiki še najraje uvrščajo v tradicijo romanov, kakršna sta Swiftov Guliverjeva potovanja in Voltairov Kandid. Poleg tega se ukvarjam še s prevodom ene od knjig zgodovinarja Angela Del Boce, največjega italijanskega strokovnjaka za zgodovino italijanskega kolonializma. Knjiga s pomenljivim naslovom Italijani – dobri ljudje? na podlagi konkretnih primerov ruši italijanski mit, da so bili Italijani v svojih kolonijah do domačega prebivalstva veliko prijaznejši in blažji od drugih evropskih kolonialističnih narodov. Kot zanimivost naj povem, da je v njej eno poglavje namenjeno tudi italijanski zasedbi polovice Slovenije v drugi svetovni vojni. Obe knjigi bosta izšli predvidoma prihodnje leto jeseni pri Mladinski knjigi.