Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0
Intervjuji Bukla plus

Intervju: Bogo Zupančič o usodi ljubljanskih stavb in ljudi

Samo Rugelj, Bukla 14, december-januar 2006/07

Intervju: Bogo Zupančič o usodi ljubljanskih stavb in ljudi

Pred petimi leti, ravno nekje v času 11. septembra, je pri nas izšla žlahtna monografija Ljubljanski Nebotičnik – denar in arhitektura, nekakšna zgodovina ljubljanskega Nebotičnika. Seveda pa v njej ni šlo za suhoparno naštevanje letnic v zvezi z njegovim projektiranjem in gradnjo, temveč za pestro prepletanje ekonomskih, zgodovinskih in idejno socialnih razlogov, ki so pripeljali do njega. Bogo Zupančič je v tej razpravi spretno razgrnil panoramo odnosov in idej, ki so se v tridesetih letih dvajsetega stoletja pretakale po Ljubljani, arhitekte in njihovo miselnost, duhovno in strokovno naravnost, njihov vpliv pri načrtovanju ljubljanskega mestnega jedra ter njihov odnos do denarja. Vse je potem povezal v mrežo, ki je sestavljena iz niti arhitekture na eni in denarja oziroma ekonomije na drugi strani, ter pokazal, da problem umetnosti, ki se stika s trgom kapitala in mora zato vedno pristajati na večje ali manjše kompromise, obstaja že od nekdaj. Svoje delo je Zupančič pred dvema letoma nadaljeval z monografijo o arhitektu Josipu Costaperariu in njegovem (arhitekturnem) vplivu na ljubljansko moderno meščanstvo, lani pa je v okviru KUD Polis izšla prva knjiga Usode ljubljanskih stavb in ljudi, v kateri je Zupančič predstavil prvih 24 ljubljanskih stavb, bodisi vil z že častitljivo starostjo ali modernih stanovanjskih hiš, denimo nizozemsko rezidenco, ki je prinesla svež arhitekturni veter na koseški bajer. Ne manjkajo niti drugi tipi stavb, denimo poslovnih. Sedaj je pred nami njeno nadaljevanje z novima dvema ducatoma ljubljanskih stavb.

Bukla: Arhitektura stavb gre pri vas vedno tesno skupaj z usodo ljudi, ki so povezani z njimi. Kaj je bilo pri vas merilo za izbor stavbe, ki ste jo obdelali: njena arhitekturna zanimivost ali posebnost življenjskih usod ljudi, ki so povezani z njo?
Bogo Zupančič: Eno in drugo, pa še kaj drugega. Merilo za izbor stavbe ni zgolj njena arhitekturna zanimivost ali posebnost življenjskih usod, ki so povezane z njo, čeprav sta ta dva dejavnika močan magnet tako za pisca kot za bralce. Najpomembnejše merilo je, da se iz teh raznovrstnih fragmentarnih gradnikov časa in prostora da oblikovati dobro urbano zgodbo s sporočilom. Pomembno je tudi, da najdem dobrega sogovornika, ki vnese v svet podatkov kaj osebnega. Ko sem začenjal s pisanjem usod, sem želel predstaviti nekoliko manj znane ljubljanske stavbe, arhitekte, stavbenike in tudi lastnike, ki niso v zavesti ljubljanskega meščanstva. Teh ni mogoče najti v že objavljenih knjigah in vodnikih po Ljubljani, vendar si sedaj ne delam več težav s tem. Pišem o vsem, kar je urbano zanimivega, navdušuje pa me tudi literatura in vse drugo, kar je povezano z Ljubljano. Vem, da se da vedno napisati tri tipkane strani besedila iz nekaj suhoparnih dejstev, s podrobnim opazovanjem stavbe in načrtov ter njene okolice kot tudi s poznavanjem ljudi, povezanih s stavbo. Če pa imaš še kako lepo staro fotografijo ali razglednico, je toliko lažje.

Bukla: Kako ste običajno prišli na idejo, katero stavbo/njene ljudi želite predstaviti? Ste na zanimivo stavbo naleteli med potepanjem in vas je začelo zanimati, ali je z njo povezana zanimiva človeška usoda, ali ste dobili kake informacije o zanimivi rodbini in ste potem raziskali, ali je z njimi povezana tudi kaka zanimiva arhitektura?
Bogo Zupančič: Na začetku sem si delal dolge sezname stavb tako v glavi kot na papirju, potencialne zgodbe in stavbe pa sem vseskozi nosil s seboj. Sedaj povezujem racionalni pristop z nepredvidljivostjo, vendar zgodbe rad pišem. Ko kolesarim, vozim ali ko se sprehajam po ljubljanskih ulicah, me pogosto prevzame pogled: kaka stavba, še neopažen detajl, pa tudi kaj povsem nenavadnega. Ideja po navadi pride naglo, sledi preverjanje podatkov na spletnih straneh, v arhivih, popisih prebivalstva itn., večkrat se potem zaplete pri iskanju sogovornikov, ki jih ni mogoče najti, tako da vseh idej žal ne ubesedim oziroma uresničim. Navdihujejo me še vsakotedenski nedeljski obiski bolšjega sejma v Ljubljani oz. predmeti, ki si jih tam ogledujem, pa tudi posamezniki, ki me navdušijo za kako \"štorijo\". Zadnjo inspiracijo mi je dala arhitektka Katarina Pirkmajer Dešman, ko sem jo vprašal, kaj pomenita inicialki J. J. pred napisom Naglas na fasadi stavbe na Novem trgu, kjer je bila slavna ljubljanska prodajalna pohištva Naglas. Povedala je, da pomenijo Jakob Jochan Naglas, vendar so kot otroci temu napisu vedno pravili \"Jokala je naglas\".

Bukla: Kaj bi lahko rekli o standardu in arhitekturi ljubljanskih vil z začetka 20. stoletja v primerjavi z vzorci gradenj, ki se pri novem meščanskem sloju pojavljalo sedaj. Kdo ima oziroma je imel boljši okus?
Bogo Zupančič: Vsako obdobje je zavezano posebnim univerzalnim, ekonomskim, regulacijskim načelom, tehničnim izboljšavam in svoji estetiki. Če nekoliko posplošim, velja za začetek 20. stoletja večja hierarhija in strogost na vseh področjih, ki se odraža v zgoščenosti grajenih struktur in strogih odnosih z vsemi njenimi prednostmi in slabostmi. Po drugi strani je to čas naraščajočih nacionalizmov, tragedij in ujetosti med klasicizem in modernizem. Standard ljubljanskih vil in tedanje vzpenjajoče se družbene elite je bil – po mojem mnenju – višji, kot ga je mogoče videti pri novodobnih elitnežih. Čas, ki ga živimo, je za razliko od prve polovice 20. stoletja postal – posebno po družbenih spremembah v devetdesetih letih – bolj demokratičen, pa tudi individualen, globalen in banalen ...

Bukla: Kako pa je s tem pri poslovnih stavbah, če, denimo, primerjamo arhitekturo Ljubljanskega Nebotičnika in sedanje stavbe Banke Slovenije z novimi poslovnimi objekti? Ali se po vašem mnenju sedanja podjetja dovolj ukvarjajo z arhitekturo stavb, v katerih poslujejo?
Bogo Zupančič: Območje okoli nekdanje Ljubljanske kreditne banke, Nebotičnika, banke Slavija, hotela Slon, Trboveljske premogokopne družbe, trgovske hiše Bata je bilo prepleteno s stanovanji v Dukičevih blokih in z osjo proti parku Tivoli, kjer so konec tridesetih let začeli graditi Moderno galerijo. Novo poslovno-upravno-stanovanjsko četrt v tridesetih letih je označeval simbol tedanjega časa in novega območja, Nebotičnik, z laskavimi superlativi najvišje stavbe daleč naokoli, ki jih ni mogoče pripisati nobeni novi novodobni stavbi v Ljubljani iz časa tranzicije. Če pogledamo nekatere nove poslovne korporativne poslovne stavbe v mestu danes, vidimo, da so sredi industrijskih območij, predmestij, \"in the middle of nowhere\", kot da je direktorje sram, da obstajajo in v njih delajo. Razen nekaterih kakovostnih izjem iz bližnje preteklosti je podoba mesta in ljubljanskih stavb slaba, prav tako mestne silhuete in urbane strukture, vendar sem prepričan ne samo v urbane spremembe, ampak tudi v novo kakovost in nove razsežnosti slovenske prestolnice.

Bukla: Je za dobro arhitekturo, bodisi za zasebno ali poslovno, po navadi stal tudi investitor širokega duha, ki jo je bil pripravljen financirati?
Bogo Zupančič: Nedvomno! V javnosti je znana že velikokrat omenjena naveza ravnatelja mestnega gradbenega urada inž. Matka Prelovška in arhitekta Jožeta Plečnika, ki sta skrbela za stari del mesta. Nekoliko manj znana je vez med podpredsednikom Pokojninskega zavoda Evgenom Lovšinom, ki je bil – mimogrede – prostozidar, in arhitektom Vladimirjem Šubicem, ki sta zaznamovala \"metropolitansko\" Ljubljano. V dvajsetih in tridesetih letih velja tudi omeniti krog gospodarstvenikov okoli Ljubljanskega velesejma, za katere je veliko projektiral arhitekt Josip Costaperaria, ki je bil rotarijec in član Ljubljanskega kluba. Vsi našteti so bili šolani na Dunaju in Pragi, bili so kulturno profilirani, govorili so več tujih jezikov ... njihova ljubljanska dela govore sama po sebi, naš odnos do njih pa tudi!

Bukla: Lahko morda še kaj poveste o svojih prihodnjih projektih?
Bogo Zupančič: V Arhitekturnem muzeju Ljubljana, kjer delam kot kustos za novejšo slovensko arhitekturo, se pripravljamo na obeležitev treh pomembnih dogodkov, ki se bodo zvrstili v naslednjem letu: 50. obletnice smrti arhitekta Jožeta Plečnika, 100. obletnice rojstva arhitekta Edvarda Ravnikarja in 120. obletnice rojstva arhitekta Le Corbusierja. Pripravljam povezovalni projekt treh arhitekturnih velikanov – razstavo – z naslovom Sedem Plečnikovih učencev pri Le Corbusierju. Med njimi bi rad kot osrednjo in sintezno arhitekturno osebnost izpostavil arhitekta Ravnikarja, ki je zaznamoval drugo polovico 20. stoletja pri nas. Uspeh – mini ali srednje ali maksi različice – projekta je zaenkrat odvisen od finančne podpore Ministrstva za kulturo in Oddelka za kulturo in raziskovanje MOL, medtem ko je francoski kulturni center Charles Nodier že pokazal veliko zanimanje za to razstavo. V prostem času pa bom nadaljeval s pisanjem ljubljanskih usod.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...