Intervjuji Bukla plus
Intervju z enim najbolj plodovitih slovenskih pisateljev Vinkom Möderndorferjem
Vinko Möderndorfer je vsestranski umetnik: pesnik, dramatik, prozaist in esejist, avtor del za otroke in mladino ter gledališki, televizijski in filmski režiser. Pohvali se lahko z obsežno biografijo, saj vsako leto izda vsaj dve novi knjigi. Dobitnik številnih nagrad se je letos zaenkrat predstavil z izborom iger in komedij Mefistovo poročilo (Litera, 2006) in s kratkim romanom Nespečnost – zlasti o slednjem je tekla beseda v tokratnem intervjuju.
Bukla: V najnovejšem romanu Nespečnost pripovedovalčeva pretekla erotična razmerja prikazujete ironično in z distance, Nina pa se ga močno dotakne, ga zaznamuje in v njegov svet vnese bolečino in nespečnost. Samo zato, ker se izkaže, da nima popolne seksualne nadvlade nad njo, ker ne more sprejeti njene svobode? V. Möderndorfer: Tudi zato. Pa vendar ne samo zato. Junak romana Nespečnost sreča Nino v prelomnem trenutku svojega življenja. Nina mu pomaga, da preživi. Hkrati pa je Nina posebna ženska. Na videz svobodna, vendar je tudi ona v nekakšni življenjski krizi. Skratka: srečata se dva človeka, ki drug drugemu, vsak na svoj način, pomagata preživeti. Res pa je tudi, da junak vsa svoja pretekla ljubezenska (erotična) razmerja podoživlja skozi ironijo. Ironija nas rešuje pred norostjo. Bukla: Nespečnost kot vizija pripovedovanja se sklada s pripovednim postopkom, ki temelji na ponavljanju, stalnem vračanju k mučnim vprašanjem in odpiranju starih ran. Bralec ima občutek, da je \"junak\" (ki sicer ni več rosno mlad, bil je tudi že dvakrat poročen) prvič na taki preizkušnji, da skozi ponavljajoče se podobe in obraze odkriva novo, dotlej neznano resnico stvari. Ni to nekoliko nenavadno?V. Möderndorfer: Glede na to, da roman Nespečnost ni fabulativne narave, da ga ne drži pokonci narativnost zgodbe, pač pa brskanje po junakovi notranjosti, brbotanje misli, iskanje nekakšne notranje resnice, odkrivanje vzrokov in analiza posledic itd., si je bilo treba izmisliti nekakšen dramaturški okvir, ki bo omogočal takšno opisovanje. In nespečnost, kot posebno vročično stanje, omogoča junakovo neprestano vračanje, asociativno preskakovanje … Nespečnost ni samo stanje duha, je tudi zgodba, dramaturgija in logika, ki omogoča pripoved. Bukla: Prvoosebni pripovedovalec je \"postnaturalistično\" zaznamovan. Njegovi predniki so pustili močan pečat v njegovem življenju (nespečnost podeduje od deda), on je tisti, ki na nek način ponavlja njihove življenjske zgodbe. Vse, kar določa današnjega človeka, se tako umika zgodovinski resnici, genetiki in se razrašča okrog zgodb, ki so kljub svoji neoprijemljivosti edina prava resničnost ... V. Möderndorfer: Upam, da je v romanu jasno, da ne gre zgolj za genetiko. Res je, da je genska osnova, ne samo posameznika, ampak tudi naroda, zelo važna zadeva, še bolj pomembna pa je vsekakor preteklost, ki jo vsak posameznik kot nekakšno obvezno prtljago dobi od svojih staršev, prednikov … To so nekakšne zgodbe, drobci podob, ki nam jih naložijo na rame in jih potem živimo deloma tudi kot svoje. Preteklost, ki ni naša, postane naša in nas obremenjuje. To, da je bil junakov ded kot informbirojevec zaprt na Golem otoku, junaka romana Nespečnost v resnici ne bi smelo prav nič brigati, to ni njegova preteklost, to ni njegovo življenje …, vendar kljub vsemu v svojem življenju ne more prek zgodb, ki niso njegove. Preteklost nas zasužnjuje, še posebej preteklost, ki ni bila razčiščena, ki ni doživela katarze, in se zdaj seli iz roda v rod kot nekakšna krivica. Tudi narodi poznajo takšne obvezujoče slike iz preteklosti. Med značajem posameznika in značajem naroda pravzaprav ni kake velike razlike. Bukla: Nina na koncu rodi malo punčko, ki ima dva potencialna očeta. Zdi se, da rojstvo v \"junaku\" prebudi zelo močna čustva ljubezni do novorojenega otroka, čeprav se potrjuje in deluje v svetu moči in nadvlade (tudi seksualne) in imamo občutek, da ne dopušča možnosti prave (enakovredne) ljubezni. Je potem očetovska ljubezen lahko tista prava, resnična, ali pa je rojstvo samo začetek nove (edine resnične) zgodbe, ki je v samem začetku določena in zaznamovana z zgodbami iz preteklosti? V. Möderndorfer: Roman Nespečnost je roman o štirih generacijah. Tri generacije so obremenjene s slikami preteklosti (vojne, revolucije, taborišča). Otrok, ki se je rodil, je četrta generacija. In upam, da je to tista generacija, ki se ne bo več spraševala o podobah svojih prednikov in bo, končno, zaživela svobodno. Junak romana si želi prav to. In zato je ljubezen do otroka, ki prihaja, ki vstopa v svet, posebno označena. Večja je. Največja je. Najpomembnejša. Otrok je katarza. Odrešitev. Mir. Po dolgi nespečnosti (ki ni bila samo osebna, temveč tudi narodna) – končno spanje! Bukla: Velik del vašega ustvarjanja posvečate pisanju del za gledališče, veljate za odličnega režiserja. Pred kratkim je izšel izbor vaših iger in komedij. Večkrat nagrajene igre Mefistovo poročilo, Tri sestre in Klub Fahrenheit že poznamo, nekaj več pa nam lahko razkrijete o vlogi in sporočilu črne komedije Človek na dolge proge. V. Möderndorfer: Baje veljam za dramatika tranzicije. Se pravi, da me zanimajo teme, ki jih je povzročil družbeni prehod iz socializma nazaj v kapitalizem. Res je, zamenjava vrednot in vrednotnih sistemov me, predvsem kot dramatika, še vedno vznemirja. Gledališče je pravzaprav najbolj živa umetnost in zato najbolj poklicana, da spregovori o aktualnem, živem času. Mislim, da je tranzicija sprožila v ljudeh posebne reakcije, ljudje so bili prisiljeni drugače reagirati na svet, morali so se hitro znajti, hitro obrniti plašč po vetru … Nekateri pa se v tem obratu, v tem lupingu, niso povsem znašli. Niso zmogli teka na dolge proge in svet jih je izvrgel. Prav to je tema črne komedije Človek na dolge proge. Zakaj pa sem jo zapisal kot komedijo, kot črno komedijo? Zato, ker se da vse bridkosti mnogo bolje povedati skoz smeh. Čas, ki ga živimo, je namreč čas črne komedije. Bukla: V preteklosti je bila ločnica med \"visoko\" in \"trivialno\" literaturo očitna, nespregledljiva. V času postmodernizma sta se ta dva pola, tudi zaradi tržnih načel in zaradi približevanja literature \"uporabnikom\", zelo zbližala. Kje v tem območju vidite svoje literarno ustvarjanje (predvsem svoje erotično obarvano pisanje), za koga pišete? Je danes sploh še mogoče govoriti o dveh različnih literaturah: o visoki in nizki? V. Möderndorfer: Literatura ne more biti ženska niti moška, niti bela niti črna, ne desna in ne leva, tudi visoka in nizka ne more biti ... Lahko je samo dobra ali slaba. In to v vseh žanrih. Merilo dobre literature pa je najbrž prepričljivost. Če je literatura prepričljiva, če prepriča (pretrese, nasmeje), potem je najbrž dobra. In kot takšna je močnejša od življenja.
Ko pišem, nikoli ne mislim na bralca, nikoli mu ne grem nasproti. Pisanje, ki razmišlja o bralcu, ki hoče biti všečno, preprosto ne more biti dobro. Pišemo zato, ker hočemo povedati zgodbo o sebi. Pisanje je zelo osebno dejanje. In pisatelj mora biti v tem dejanju krut. Ko je bog človeku poklonil pisateljski talent, mu je poleg njega v roke potisnil tudi bič, s katerim pisatelj z vsako vrstico biča predvsem samega sebe.