Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0
Urednikov uvodnik

Četrtstoletni portret slovenske literature

Samo Rugelj, Bukla 132-133, 24.5.2017

Četrtstoletni portret slovenske literature

Pred dnevi je prek Kolpe prišla do nas vest, da se bo po večletni agoniji najverjetneje sklenila pot Algoritma, ene največjih sodobnih hrvaških knjižnih založb. Popotresni sunki predvidenega stečaja bodo za našo južno sosedo precej boleči, saj ostaja nerazjasnjeno tako to, kaj se bo zgodilo z več kot 250-imi zaposlenimi na založbi in v knjigotrški verigi, ki je štela več kot trideset knjigarn, kot tudi z dolgom, ki je do zdaj narasel na več kot pet milijonov evrov. Ko sva se o tem pogovarjala z znanim slovenskim založnikom, je nas tali položaj inteligentno komentiral takole: »Lahko smo veseli, da smo na tej strani Kolpe!«

Še kako prav ima. Potem ko je Hrvaška še pred dobrim desetletjem veljala za propulzivno knjižno državo, v kateri je v najboljših časih cvetela prodaja knjig ob časopisih (naklade teh knjig so bile še posebej visoke zato, ker tam večino časopisov prodajo v kioskih in preberejo ob jutranji kavi) in tudi običajne knjižne izdaje, ki so jih prodajali v vse več jem številu knjigarn ter takrat še brez davka na dodano vred nost, se je ta zgodba o uspehu v zadnjih letih precej sesula. Lanski pozorni obiskovalci zagrebškega knjiž nega sejma smo tako lahko samo žalostno hodili od stojnice do stojnice in ugotavljali, kako malo knjig je izšlo tam v prejšnjem letu.

Propad Algoritma ni edini aktualni udarec za založnike hrvaš kih knjig. Pod vprašajem je tudi močna mreža kioskov Tisk Media, ki še posebej v majhnih krajih – najdete jih tudi po vsej hrvaški obali – nadomeš čajo knjigarne kot prostor za nakup knjig. Lastnik te mreže pa je nihče drug kot Agrokor, za katerega vemo, da ga čaka veliko prestrukturiranje, ki ne bo potekalo brez žrtev in bolečih posledic. To ne bo samo prehlad, to bo huda gripa.

Hrvaški založniki so več kot očitno soočeni s prav posebnim izzivom: kje naj, potem ko izdajo knjige, te sploh še hitro in učinkovito prodajajo ter v vsaj približ no doglednem času iz njihove prodaje prejmejo tudi denar, ki jim omogoča nadaljnje poslovanje. To je vprašanje, na katerega bodo morali intenzivno odgovarjati že v naslednjih mesecih, za katere so, tako kot je v navadi že dolgo časa, pripravili široko poletno ponudbo knjig.

Na tej točki je seveda na mestu vprašanje, v čem je slovenski založniški trg robustnejši od hrvaškega, da je, kljub temu da je bil manjši, manj poškodovan uspel previhariti največje valove gospodarske krize. Odgovor je večplasten, najbrž pa se skriva v nekaj močnih in samostojnih založniških sistemih, ki so stabilno delovali vsa zadnja leta, k čemur je pripomogel tudi vsaj približno uravnotežen model javnega sofinanciranja produkcije knjig in knjižne ter bralne kulture (JAK) in seveda tudi njihovega odkupa (knjižnice).

A to je samo ena, poslovna in javna plat te založ niške medalje. Obstaja tudi druga, precej pomembna: ta je ustvarjalna, avtorska in obenem pogosto tudi entuziastična. Vse to se morda najlepše razkrije v knjigi Portreti sodobne slovenske literature 1991– 2016, ki je nedavno izšla pri celjski Fit medii. To podjetje že dolgo navigira tudi Veronikino nagrado (za najboljšo pes niško zbirko), knjiga pa je pravi balzam za oči in dušo, tako da so nekateri portreti iz nje, z dovoljen jem založ nika in avtorja, tokrat našli pot tudi na našo nas lovnico. Portretirance zanjo smo izbirali med tistimi, ki imajo v tej pomladi kakšno novo knjigo, za vse pa je žal premalo prostora.

Koncept velike črno-bele monografije je preprost in učinkovit: s sliko in besedo predstaviti slovenske literarne nagrajence v četrtstoletnem obdobju po osamosvojitvi. Za sliko je bil (v veliki večini primerov) odgovoren fotografski mojster Tihomir Pinter, po osnovni stroki sicer farmacevt (tako kot avtor tega uvodnika), po kulturnem učinku pa predvsem fotograf, ki je poleg drugih (tudi knjižnih) projektov v zad njih desetletjih s svojo estetsko postavitvijo fotografsko portretiral mnoge slovenske umetnike. Tokrat so to književnice in književniki. Za besedo so poskrbeli izseki iz pogovorov z nagrajenimi avtorji, pri čemer so njihovi portreti opremljeni s kratkim (ustvarjalnim) življenjepisom ter podatki o njihovih ključnih delih in nagradah.

Kar dobimo, je unikaten dokument nekega časa, literarna kronika in pregled najbolj izpos tavljenih knjižnih ustvarjalcev v prvih 25-ih letih naše lastne države. In to je tisto, čemur včasih pravijo, da je naše največje bogastvo: ljudje, ki pišejo in s svojim pisanjem puščajo ne samo sled, temveč z njim vplivajo, spreminjajo in preobražajo svoje bralce, s tem pa tudi našo družbo.

Nekateri od portretirancev so ovešeni z nagradami in imajo za seboj obširen in raznovrsten opus. Spet drugi so do zdaj prejeli le po eno, ki je nagradila njihova pisateljska, pesniška, esejistična ali pa dramska prizadevanja. Nekateri od njih so nas pred časom že zapustili in lahko o njihovi živi podobi razmišljamo le še v preteklosti. Spet drugi so šele v cvetu zrelosti – pred njimi in nami je še marsikatero njihovo delo. Vsem pa je skupno, da so pisali ali pa še pišejo.

Portreti sodobne slovenske literature od Aleša Bergerja do Vlada Žabota tako niso samo koncentrat sodobne slovenske knjižne moči in tistega, kar smo Slovenci v obliki besed zmožni spraviti v svet. Ta knjiga je tudi svojevrsten amulet, h kateremu se gre zateči v primeru, ko koga kdaj obidejo dvomi, da je slovenska literarna produkcija v težavah ali celo v krizi. Ne samo njihove besede, tudi njihovi obrazi pričajo o tem, da se v ustvarjalnem smislu ni bati za prihodnost slovenske knjige.

Kaj se bo z njimi dogajalo pri prodaji na knjižnem trgu, pa je že druga zgodba.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...