Prilika o kozmetičnem radikalizmu
Nedavna mednarodna konferenca Asociacije nevladnih organizacij v Mestnem muzeju na temo Novi modeli sodelovanja med javnimi kulturnimi zavodi in nevladnimi organizacijami je bilo eno samo dolgočasno zapravljanje dragocenega časa. Morda so jo potrebovali gostje z vzhodnega Balkana, Slovenci zagotovo ne, čeprav je bila organizacija konference v rokah slovenskih nevladnikov. Problem je bil v tem, da nihče ni evalviral več kot 20 let zelo uspešne prakse (= modelov) tega sodelovanja v Sloveniji. Dejstvo je, da je bila v dosedanji praksi ne le preverjena, temveč tudi potrjena paleta številnih modelov, med njimi večina zelo uspešnih. Morda v tem leži razlog, da konferenca ni ponudila niti enega novega ali vsaj potencialnega modela, ki bi presegel dosedanje oblike sodelovanja teh dveh vladnih (lokalnih) polov, od katerih je eden uradno vladni (lokalni), drugi pa je uradno nevladni, čeprav večino denarja ravno tako prejme iz javnih sredstev od vlade oz. lokalne skupnosti. Ko je podpisani vodstvo konference opozoril na to, da ni bilo slišati o nobenem novem modelu sodelovanja, je dobil pomirjujoč odgovor, da se bo to šele zgodilo. Kdaj, ni vedel povedati nihče. Nevladna Asociacija je ostala dolžnik, toliko bolj, ker je bilo na konferenci slišati kar nekaj zanimivih opazk na račun delovanja javnih kulturnih zavodov.
Ne glede na opisano ključno pomanjkljivost konference smo pričakovali, da bodo predstavniki Ministrstva za kulturo prišli na dan z jasno besedo o izjemni produktivnosti dosedanjega sodelovanja med JZ in NVO. Namesto da bi predstavili številne primere izjemno dobrih praks sodelovanja med njimi (od gledališč, kulturnih centrov do Cankarjevega doma, Kina Šiške in številnih muzejev) in s tem poudarili dobre strani aktualne kulturne politike in stvarnih učinkov obeh nacionalnih kulturnih programov, so umolknili in dodatno prispevali k temu, da je konferenca za aktualne kulturnopolitične razmere v tem segmentu izzvenela v prazno.
Vsaj eno stvar bi zagotovo lahko evalvirali skrbneje.
NVO mora v skladu z veljavno kulturnopolitično prakso s svojimi programi kandidirati na dveh koncih: za denar na Ministrstvu za kulturo in pri lokalnih načelništvih za kulturo, za prostor in koprodukcijsko sodelovanje pa v javnih zavodih. Pa se je začelo dogajati, da ta ali ona NVO dobi prostor in koprodukcijsko roko v tem ali onem JKZ (ta »roka« je celo pogoj, da lahko kandidirajo za denar), ne dobi pa denarja. Ker odločitev javnega zavoda, da gre v koprodukcijo z NVO, ni dovolj, je bila ena od dvoran v CD nekaj mesecev prazna, ker dva od njih nista dobila finančne podpore. Javni zavod mora svoje delo načrtovati. Čez noč se novega programa pač ne da pričarati. Sliši se, da to ni edini primer. V »modelu« sodelovanja med JZ in NVO torej še kako sodeluje kulturna politika, zato je toliko bolj čudno, da ni bilo nikogar, ki bi evalviral model financiranja NVO skozi prizmo njihovega sodelovanja z JZ ali pa zavrnil pričakovanja nekaterih NVO, da naj bi njihove neposredne programske stroške poleg vladnega in lokalnega vira financirali tudi JZ, ki se sicer napajajo iz istih dveh virov.
Bo pa zato konferenca zabeležena v javnem kulturnopolitičnem diskurzu. Za to je poskrbel Simon Kardum, ki je vprašal prisotnega panelnega govorca, državnega sekretarja dr. Stojana Pelka, ali se bo ministrstvo odločilo za ponoven kozmetični popravek ZUJIK-a ali korenito reformo. Sledil je zanimiv odgovor: reforma bo radikalna, ker je bilo kozmetike dovolj. Za besedo ga bomo seveda držali, čeprav vemo, da je bitka za radikalno reformo v tem mandatu izgubljena. Radikalne reforme za področje kulture Ministrstvo za kulturo samo namreč ne more izvesti, pa če si jo še tako želi. Celovita reforma javnega kulturnega sektorja je odvisna od reforme celotnega javnega sektorja, v katerega je vpeta kultura s stoterimi zakonskimi nitmi, še več, lahko bi pribili, da je dobesedno prikovana. To reformo lahko izpeljejo le vlada, državni zbor, občine in civilna družba; te moči samo Ministrstvo za kulturo v danih razmerah preprosto nima. Čeprav bo moral državni sekretar požreti obljubo, ki jo je dal (do volitev je le še dobro leto), pa nekaj vseeno lahko stori, in vsi, ki vodimo javne kulturne zavode, mu bomo vseeno hvaležni. Reformne spremembe javnega kulturnega sektorja, ki se trenutno pripravljajo, so lahko samo kozmetične, so pa znotraj danih okvirov in razmerij lahko »kozmetične« v radikalnejši smeri. Po tem, kako se bo odločil glede predloga, da se sindikatom v kulturi, kot prvi korak v radikalizacijo »kozmetičnosti«, nemudoma odpove sedanja preživela kolektivna pogodba za kulturne dejavnosti, ki je sprta s prizadevanji za doseganje vrhunskih umetniških rezultatov, se bo še kako poznalo odmerjanje sprememb z njegove strani. Bo mož dejanj, bo razdrl sedanjo in začel z mukotrpnimi pogajanji za novo kolektivno pogodbo, ki bo sodobna, evropska, ki bo dodelila sindikatom mesto, ki jim v javnih kulturnih zavodih gre, ki bo odprla ključno vprašanje fleksibilnejših delovnih razmerij v JZ, ki bo odpirala, ne pa onemogočala kakovostno umetniško in strokovno rast itd. Če je obljubil radikalnost reforme, za katero vemo, da je samo Ministrstvo za kulturo prešibko, da jo izpelje na vladni ravni, upravičeno pričakujemo radikalnost vsaj glede »kozmetičnosti« sprememb kulturnega zakona in uveljavitve nove, sodobne kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti.
Naj bo za koga še tako boleč zaključek te kolumne, toda dodati je treba, da je za radikalno reformo javnega kulturnega sektorja nič manj pomembna hkratna radikalna reforma našega Ministrstva za kulturo. To je neodložljivo vprašanje in hkrati naloga, ki se je zaenkrat izogibamo, kot se vrele kaše izogiba maček.