Revija Kairos
Kairós je starim Grkom pomenil ugoden trenutek, preblisk, ko se nam odprejo nove perspektive ali ko sprejmemo izvirno odločitev. Je trenutek edinstvene priložnosti, ki jo lahko ujamemo ali ne, saj dogodki zahtevajo dejanje. Leta 2007 so tak trenutek ujeli slovenski psihoterapevti, povezani v Slovenski krovni zvezi za psihoterapijo, ko so se odločili, da bodo začeli z izdajanjem svoje znanstvene in strokovne revije Kairos in s tem zapolnili veliko praznino na področju slovenskega psihoterapevtskega revijalnega tiska.
Od takrat pa do danes jim je uspelo izdajati po štiri številke letno, v vsaki pa poleg osmih izvirnih znanstvenih oziroma strokovnih člankov, ki gredo skozi dvojno slepo recenzijo, objavljajo tudi prevode, intervjuje, recenzije, mnenja, novice ipd., s katerimi spremljajo pomembne dogodke na slovenski in mednarodni psihoterapevtski sceni.
Uredniki so si od vsega začetka zadali cilj, da bo revija imela mednarodno težo. Zato so sledili mednarodnim standardom za znanstvene revije, ki poleg raznih pogojev zahtevajo angleški jezik. Ker pa se nikakor niso hoteli odreči slovenski besedi, so polnim tekstom v slovenščini dodali daljše angleške povzetke. Prav v času obletnice jim je v tretjem poskusu uspel preboj v ugledno mednarodno bazo podatkov SCOPUS, kar bo avtorjem člankov pomagalo do točk za njihove akademske kariere. V Sloveniji se namreč v zadnjih dvajsetih letih ne razvija le psihoterapevtska stroka, ampak tudi psihoterapevtska znanost, ki se širi preko dodiplomskih, podiplomskih in doktorskih fakultetnih študijev. Kairos v strokovnih krogih, kot tudi v javnosti, pomembno prispeva k širitvi zavesti, da je psihoterapija samostojni poklic in avtonomna akademska disciplina.
Spiritus movens revije, od njene ustanovitve odgovorni urednik mag. Miran Možina, zadnja leta direktor in dekan Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, je na slovesnosti ob okrogli obletnici izjavil: »Kairos se je med drugim porodil tudi iz želje, da bi zaradi ekonomskih in političnih interesov razdrobljeno slovensko psihoterapevtsko sceno povezoval preko strokovnega in znanstvenega dialoga, ki naj bi ga poganjala skupna presežna želja po bogatenju psihoterapevtske vede in praks. Pokazalo se je, da je za tak ambiciozen cilj deset let relativno malo, zato nas kljub uspehom v tej smeri v naslednjih desetih letih čaka še veliko dela.«