Petdeset let in več mednarodnega identifikatorja ISBN
Da, mednarodni identifikator ISBN praznuje 50 let in nekaj več. Zakaj »in nekaj več«? Kdaj naj praznujemo petdesetletnico, leta 2015 ali leta 2017, morda celo leta 2020? Odločitev je bila težka, pa smo se odločili, da praznujemo večkrat!
Davnega leta 1965 je lastnik največje verige knjigarn v Veliki Britaniji W. H. Smith oznanil, da z letom 1967 prehaja na računalniško poslovanje v svojih skladiščih in v te namene predlagal uporabo sistema standardnega številčenja knjig. Na voljo je ponudil svoje strokovnjake, k sodelovanju pa pritegnil Gordona Fosterja (1921– 2010), irskega inženirja računalniš tva, statistika in profesorja na London School of Economics. Zamisel o številčenju knjig je bila zanimiva tudi mednarodni skupnosti in o tem so razpravljali na tretji mednarodni konferenci o raziskavah knjižnega trga in racionalizaciji v knjigotrštvu v Berlinu, kjer so ugotovili, da je prvi pogoj za učinkovit avtomatiziran sistem lahko le enkratna in preprosta identifikacijska oznaka za izdano enoto. Čez lužo so razmišljali podobno, govorili so o narodnem in mednarodnem standardu za potrebe številčenja knjig. Med tem časom sta v Veliki Britaniji profesor Foster in njegova ekipa razvijala svoj sistem, ki je v svoji končni obliki temeljil na nizu devetih števk, ki označujejo založnika, naslov in kontrolno številko. Oznako so poimenovali standardna knjižna številka (SBN). V Združenem kral jestvu so bili navdušeni in sistem sprejeli za svojega. Prva agencija je začela delovati pod okriljem podjetja J. Whitaker and Sons v Londonu. Navdušenje je bilo nalezljivo in vključila se je Mednarodna organizacija za standarde oz. njen komite TC46, ki je razpravljal o britanskem sistemu ter ustanovil delovno skupino, katere vodstvo je poveril Davidu Whitakerju. Toda uradni mlini so mleli bolj počasi, britanski shemi sta se že v letih 1968– 1969 pridružili najprej ZDA in Kanada, sledili sta še Avstralija in Nova Zelandija, nato so se jim pridružile še Francija, Danska in Švedska, in tako to ni bil več le angloameriški sistem.
ISO/TC 46 je določil, da iz 9-mestnega niza števk nastane 10-mestna oznaka, identifikacijskima oznakama za založnika in naslov ter kontrolni številki so na začetku dodali še oznako za državo. Oznaka je spremenila tudi svoje ime. Iz standardne knjižne številke (SBN) je nastala mednarodna standardna knjižna številka (ISBN).
Prva izdaja mednarodnega standarda ISO 2108 je bila objavljena leta 1970, od tedaj dalje sledijo še štiri izdaje. Najbolj revolucionarna je bila četrta izdaja iz leta 2005, kjer se je 10-mestna oznaka spremenila v 13-mestno in obveljala je odločitev, da je s tem identifikatorjem treba označevati tudi elektronske knjige. V letu 2016 je bila nato pripravljena že peta posodobljena izdaja standarda, ki podrobneje opredeljuje številčenje elektronskih knjig in pojasnjuje dileme v zvezi z njimi.
S prvo izdajo mednarodnega standarda je bila za njegovo nemoteno in pravilno delovanje ustanovljena Mednarodna agencija za ISBN s sedežem v Berlinu. Po letih uspešnega delovanja s pomočjo finančnih sredstev Pruske kulturne fundacije se je sedež agencije leta 2005 preselil v London, za članice sistema ISBN pa je bila uvedena letna članarina. Delo Mednarodne agencije za ISBN danes nadzira izvoljeni svet direktorjev, v prvih letih delovanja pa so bili to prvopristopniki. Sama sem še srečala profesorja Hans-Jürgena Ehlersja in Roberta Müllerja (Nemčija), pa Emeryja Koltaya (ZDA) in Davida Whitakerja, ki smo jih gostili v Ljubljani leta 1996, ko smo organizirali srečanje vodij nacionalnih agencij. Tako se namreč vsako leto srečujemo vodje nacionalnih agencij, izmenjujemo izkušnje in načrtujemo razvoj tega za knjigo pomembnega identifikatorja, ki ga sprejemajo tudi vsi knjižnični sistemi po svetu. Danes oznako ISBN uporabljajo v 200 državah in pokrajinah, pod vodstvom Mednarodne agencije za ISBN pa deluje že 151 nacionalnih agencij.
Mednarodnemu standardu za številčenje knjig se je leta 1975 pridružila oznaka za serijske publikacije (ISSN) in leta 1993 še oznaka ISMN, ki velja za glasbene tiske.
Leta 1980 je hitro in vsesplošno razširjeno računalniško branje črtnih kod privedlo do dogovora in sklenitve pogodbe o medsebojnem sodelovanju med EAN (European Article Numbering) in UCC (Uniform Code Council), ki sta predhodnika GS1, na eni strani ter Mednarodno agencijo za ISBN na drugi strani. Pri pretvorbi oznake ISBN se je pred celotni niz desetih števk dodale še predpona »dežela knjig« (bookland) 978- oz. 977- in 979-. Kontrolna številka se je s tem začela preračunavati na novo. S pretvorbo oznake ISBN v črtno kodo se je tako povečala moč sistema ISBN kot mednarodnega sistema identifikacije znotraj vsesplošne sheme črtnih kod.
Sodelovanje z GS1 smo še poglobili leta 2007, ko je stopila v veljavo četrta izdaja standarda ISO 2108, kjer je oznaka ISBN dosegla popolno ujemanje z GTIN. Predstavnik GS1 je član našega sveta direktorjev. Ob tem velja poudariti, da je bila knjiga prepoznana kot kulturna dobrina, zato je tudi GS1 te tri oznake velikodušno, brez stroškov, odstopil v ta namen.
Kako pa pri nas? Leta 1988 je sistemu pristopilo večje število držav, med njimi tudi tedanja Jugoslavija, vlogo nacionalne agencije za ISBN pa je prevzel Jugoslovanski bibliografski inštitut. Ob razpadu Jugoslavije je na pobudo slovenskih založnikov Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljub ljani pri Mednarodni agenciji za ISBN in Centru ISSN s sedežem v Parizu sprožila postopek za ustanovitev slovenske nacionalne agencije za ISBN in slovenskega centra za ISSN. Za ustanovitev nacionalne agencije za ISBN je moralo Ministrstvo za kulturo kot naš glavni financer dati soglasje in zagotoviti potrebna finančna sredstva, medtem ko je morala ustanovitev centra za ISSN podpreti vlada. Slovenski agenciji za ISBN in centru za ISSN se je v letu 1999 pridružila še agencija za ISMN, vse pod okriljem Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani.
Danes zajema baza slovenskih založnikov preko 4040 članov, od tistih, ki jim je to osnovna gospodarska dejavnost, do tistih, ki izdajajo samo občasno kot samozaložniki, kajti danes postaja založništvo vedno bolj zanimivo za vse družbene sloje in z razvojem namiznega založništva vse bolj dosegljivo za vsakogar. Če pomislimo, da imamo za samozaložnike, ki v svojem življenju izdajo samo en naslov ali dva, dve veliki vreči, iz katerih zajemamo oznake, ki so v tem primeru seveda manj povedne, je v Sloveniji založnikov še dosti več.
Oznaka ISBN se je trdno zasidrala med nami. S starostjo je samo še pridobila in upajmo, da se bo še naprej tako uspešno razvijala. Vse najboljše!
Kaj vse lahko označimo z oznako ISBN:
- tiskane knjige in brošure ter njihove druge pojavne oblike,
- publikacije v Braillovi pisavi,
- publikacije, ki jih založnik ne namerava redno dopolnjevati ali neomejeno nadaljevati njihovega izhajanja,
- zvočne knjige na fizičnih nosilcih ali na spletu,
- elektronske knjige na fizičnih nosilcih ali na spletu (za prenos – downloading ali pretakanje – streaming),
- digitalizirane kopije tiskanih monografskih publikacij, če so namenjene trgu,
- publikacije na mikrooblikah,
- vzgojne in didaktične filme, videoposnetke in prosojnice v vseh pojavnih oblikah,
- vzgojno ali didaktično programsko opremo,
- publikacije na različnih medijih (kjer je besedilo poglavitna sestavina),
- posamezne članke ali posamezne številke določenega kontinuiranega vira (toda ne kontinuirani vir v celoti),
- knjige s področja umetnosti in knjige z ilustracijami, ki imajo naslovno stran in besedilo ob slikah,
- vse, kar lahko obravnavamo kot zaključeno publikacijo, kjer večino predstavlja besedilo in je namenjeno javnosti, lahko vključuje tudi gibljive slike in zvok,
- zemljevide.