20. evropska konferenca o pismenosti v Madridu
V Madridu je med 3. in 6. julijem 2017 potekala že dvajseta evropska konferenca o pismenosti z naslovom Working together to encourage equity through literacy communities: a challenge of the 21st century (Skupno sodelovanje, da bi spodbudili pravičnost s pomočjo pismenih skupnosti: izziv 21. stoletja) v organizaciji AELE, španske organizacije za branje in pisanje, v sodelovanju s podpornimi organizacijami.
Konference se je udeležilo 800 udeležencev (raziskovalcev, učiteljev, izobraževalcev, bibliotekarjev …) iz 55 držav in s treh celin. Glavna tematska polja so bila: večjezikovna in večkulturna okolja, skupnost bralcev in pisateljev skozi življenjska obdobja, različne pismenosti, aktivna udeležba, otroška in mladinska literatura, promocija branja in pisanja, učenje poučevanja branja in pisanja, prisotnost pisane besede v družbi idr. V štirih dneh se je zvrstilo veliko predavateljev raziskovalcev, predvsem pa praktikov, ki se s pismenostjo ukvarjamo na različne načine z različnimi skupinami udeležencev. Na začetku konference so poudarili, da je jasno, da v izobraževanju vsi delamo napake, potrebujemo pa zaupanje, da gradimo skupnosti, saj v teh skupnostih bivamo zelo različni ljudje. Pomembnejše je skupno potovanje kot sam cilj, s čimer se zelo strinjam. Na uvodni slovesnosti sta kolegici iz Hrvaške prejeli nagrado za projekt družinskega branja v hrvaških zaporih. Posrečen scenarij organizatorjev je bil povezan z dvema vodilnima likoma v španski literaturi – Don Kihotom in Sančom Panso – , ki se jima je pridružil še Shakespeare, in vsi skupaj so vnesli na konferenco humor ter ravno pravšnjo mero sproščenosti pred predavanji in predstavitvami, med njimi in po njih. Tudi pismenost humorja je dobro gojiti v skupnostih, kjer živimo, kajti življenje postaja prenapeto, preresno. Poudarili so, da je pismenost povezana z zdravjem, zaposlenostjo, napredkom – skratka z eksistenco vsakega izmed nas. Glede na to, da so primeri in predstavitve dobrih praks potekali v paralelnih sekcijah, se je vsak sam odločil, kaj bo poslušal. Sama sem se z velikimi pričakovanji, ki so jih učitelji, knjižničarji praktiki v veliki meri upravičili, udeležila predstavitve finskega izobraževalnega sistema učiteljice za posebne potrebe, ki je govorila o tem, kakšna je dobra šola – njen glavni poudarek je bil, da je izjemno pomemben dober začetek, ko se otroka opolnomoči. Šele po prvih treh letih šolanja lahko rečejo, da ima otrok učne težave, ne prej.
Zanimiva je bila tudi predstavitev knjig (slikanic) brez besed, izjemno dobra ekipa raziskovalcev ter učiteljev praktikov Kanadčanov pa je predstavila pedagogiko vključevanja skozi leposlovje; še posebej so omenjali knjigo The Stamp Collector (Zbiralec znamk – v slovenščino še ni prevedena) Jenifer Lanthier. Sproščenost, odzivnost in sodelovanje med njimi so me izredno navdušili.
Na konferenci smo aktivno sodelovale tudi tri Slovenke – Barbara Hanuš, učiteljica slovenščine v Bosni, ki je predstavila bralne projekte, v katere vključuje svoje učence, Petra Mikeln, učiteljica angleščine in španščine, ki je predstavila projekt Leo Leo, ter Sabina Burkeljca (učiteljica slovenščine in šolska knjižničarka), ki sem predstavila bralni klub z najstniki – prednosti, ki jih taki klubi prinašajo učencem na psihosocialnem področju (preventiva, terapija). Pestra in raznolika 20. konferenca v Madridu se je sklenila z željo, da se leta 2019 spet srečamo z novimi izzivi pismenosti.