Poročilo s kongresa ZBDS
Saj poznate tisto zgodbo o učitelju, ki steklen kozarec najprej napolni s kamni, nato s kamenčki, v kozarec vsuje pest mivke in na koncu dolije še vode? Zgodba nam govori o tem, da je treba v življenju najprej na svoje mesto postaviti resnično pomembne stvari – in šele na koncu dodati drobne, nepomembne zadeve, da zapolnijo morebitne praznine. Po drugi strani pa nam ta zgodba pripoveduje tudi to, da je vedno za prav vsako malenkost mogoče najti prostor in čas, če se le domislimo pravega pristopa. Prav slednje so nam na kongresu Zveze bibliotekarskih društev Slovenije s programom dokazovali tudi organizatorji. Vsi kongresni dnevi so bili kot čaša napolnjeni prav do roba – in ko se je že zdelo, da v program resnično ne gre nič več, so dodali še stike z založbami med odmori in večerno poezijo ...
Izzivov za razmišljanje ni manjkalo. Že pri plenarnih govorih prvega dne so poslušalcem domači in tuji predavatelji nastavljali ogledalo: do kod smo prišli na poti v Digitalno Slovenijo 2020? Kakšna je vloga knjižnic v Sloveniji v primerjavi s položajem, ki ga imajo knjižnice v Evropi in v svetu? Kakšnih projektov se lotevajo v tujini in s kakšnimi rezultati?
Nedvomno so knjižnice še kako pomembne za vsako lokalno skupnost; temeljne vrednote, ki jih zagovarjajo, so strokovnost in kakovost, prost dostop do informacij, preseganje neenakosti, promocija in predstavljanje kulturne dediščine in seveda znanje, učenje, promocija pismenosti. Nekatera okolja so knjižnicam bolj naklonjena, druga manj, a knjižnice povsod delujejo kot centri povezovanja, pa čeprav je včasih premalo prave komunikacije in vezi med tistimi, ki odločajo o kulturni politiki, in tistimi, ki jo dejansko izvajajo.
Imajo v Sloveniji vsi uporabniki enake možnosti dostopa do bralnih virov? Gradiv za slepe in slabovidne uporabnike je bistveno manj kot t. i. črnega tiska (običajnih gradiv). Država mora najti prave rešitve: vzpostaviti infrastrukturo za zagotavljanje enakih možnosti, omogočiti pretok informacij med posameznimi deležniki in si prizadevati, da bi branje, pismenost, znanje postalo vrednota. Bo nova Nacionalna strategija za razvoj bralne pismenosti prinesla spremembe? Ali lahko pričakujemo, da se bo naša bralna kultura spremenila (tudi) s pomočjo novega dokumenta? Konec koncev je prav bralna pismenost osnova vsem ostalim vrstam pismenosti. Spremembe so nujne, je bilo jasno razvidno iz mnogih referatov. Kako to, da francoska mladina dokazano bere več kot slovenska, in kako to, da je v Franciji branje iz lastnega interesa tako jasno in javno cenjena prostočasna dejavnost?
Raziskave pa niso bile opravljene le med šolsko mladino in študenti ter uporabniki knjižnic, knjižničarji so se ozrli tudi po lastnih vrstah. Kaj berejo in koliko? In kako o svojem delu, o vlogi v družbi in sodelovanju z drugimi razmišljajo mladinski knjižničarji? Veliko smo slišali o tehnologiji in informacijski pismenosti. Kakor je to dandanes domala pri vsakem poklicu, je tudi za knjižničarja nujno nenehno izobraževanje. In če smo že pri izobraževanju: Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo Filozofske fakultete (UL) je na kongresu obeležil svojo tridesetletnico. Prispevki predavateljev so spregovorili o razvoju študija bibliotekarstva, o bogatem mednarodnem sodelovanju in raziskavah, ki jih opravljajo, ter o perspektivah visokošolskega izobraževanja in zaposlovanja.
Ker teorija sama brez prakse ne pomeni mnogo, so udeleženci kongresa lahko prisluhnili predstavitvam dobre prakse in to ne zgolj v obliki referatov. Izvedeli smo, kako se v okviru uspešnega projekta Pedagoške fakultete UM in Društva Bralna značka Slovenije - ZPMS družine znajdejo v objemu besed, slišali, kako Rovka Črkolovka v Kopru spodbuja branje osnovnošolcev, ogledali smo si lahko odlomek odlične predstave lutkovne skupine Bukvica Valvasorjeve knjižnice iz Krškega in osebno spoznali terapevtsko psičko Tesso.
Odlično zastavljen program je udeležencem omogočal, da smo v posameznih vsebinskih sklopih lahko prisluhnili referatom v medsebojni komunikaciji in dopolnjevanju. Kakšen naj bo odnos med prostočasnim in šolskim branjem? Zakaj ob pravico bralcev do kakovostnih knjig (do katerih jim pomagajo s premišljeno izbiro tudi uredniki v založbah) in ob pravico vsakogar (tudi avtorjev) do svobode izražanja ne moremo in ne smemo postaviti sovražnega govora?
Utrip ni bil nič manj živahen zvečer. Prvi večer je bil najprej pravi trenutek za slavnostno podelitev priznanj: priznanje Ministrstva za kulturo za strokovni naziv »bibliotekarska višja svetnica« je prejela dr. Renata Šolar, priznanje Narodne in univerzitetne knjižnice za strokovni naziv »bibliotekarska višja svetnica« pa dr. Sabina Fras Popović. Slednja je za znanstveno monografijo Vodenje s poslanstvom: vodenje zaposlenih v splošnih knjižnicah dobila tudi nagrado Kalanovega sklada. Potem pa smo udeleženci lahko spoznali rapersko plat (in tenor) Igorja Sakside ter Trkajevo poetičnost (in jezično gibkost njegovega prostega sloga). Drugi večer je bil napolnjen z razmišljanji, poezijo in fotografijo, po katerih sta prisotne vodila Aleš Šteger in Darka Tancer Kajnih.
Preveč je bilo koščkov mozaika, ki se je sestavljal na kongresu, da bi lahko omenila prav vse. Vsak izmed njih po svoje osvetljuje pot k Državi bralcev, tako kot dve misli, ki ju želim izpostaviti na koncu tega poročila. Bralci niso nikogaršnji sužnji, to nam je med drugim za popotnico na začetku kongresa v srce položila Gabi Čačinovič Vogrinčič. Sabina Fras Popović pa je v Zborniku prispevkov zapisala, da so knjižnice čaroben prostor brezmejne domišljije in valilnice svobodne izbire z nesluteno močjo vpliva.
Da bi se tega dobro in vedno zavedali vsi – tudi, ko se bodo odmevi slavja ob sedemdesetletnici ZBDS že davno polegli …