Zakaj naj mesto literature zapolni vsa zakotja?
Ljubljana je decembra 2015 prejela trajni naziv Mesto literature.
Kaj pomeni, da je neko mesto mesto literature? In kaj je tista majhna izjemnost, ki Ljubljano postav lja na literarni zemljevid sveta?
V tokratni številki predstavljamo pogled Suzane Tratnik, pisateljice, borke za pravice vseh različnih, prevajalke in publicistke. Objavlja kratko prozo, romane, otroške slikanice in strokovna dela. Za zbirko kratkih zgodb Vzporednice je dobila nagrado Prešernovega sklada. Njena knjiga Tombola ali življenje je bila leta 2017 vpisana v katalog Belih vran. Zadnja zbirka kratkih zgodb Noben glas je dobila nagrado za najboljšo kratkoprozno zbirko novo mesto. Suzana pravi, da za pisanje potrebuje samo tišino in mačko, ki drema na njeni mizi. Zaradi svojega delovanja in pisanja je pomembna akterka v boju za enakopravnejšo družbo.
Živim v glavnem mestu, kjer večkrat slišimo pritožbo, da se toliko dogaja hkrati. V Ljub ljani resda že leta ni zaznati kakšnega pomanjkanja literarnega vrveža, včasih imamo skorajda inflacijo prireditev, kar seveda zahteva postavljanje določenih prioritet. Praviloma so zelo dobro obiskana srečanja s tujimi zvenečimi ali pa vsaj znanimi pisateljskimi imeni.
Kakšen pa je vsakdanji literarni utrip Ljub ljane, kadar ne gostujeta, denimo, festivala Fabula ali Vilenica ali poletni literarno-glasbeni festival Živa književnost pred Galerijo Škuc? Literarne večere poleg privilegiranih kulturnih institucij prirejajo tudi v mnogih lokalih, med katerimi po številu dogodkov zadnja leta gotovo prednjači Pritličje. Značilno je, da sta proza in poezija že zdavnaj dobili domicil tudi v obrobnejših ali tako imenovanih alternativnih placih, kot sta avtonomna kreativna centra Metelkova mesto in Socialni center Rog. Že tradicionalna so metelkovska branja v Gromki, Menzi, tudi v Jalli Jalli in pa v Škucevih klubih Tiffany in Monokel. Za tovrstna literarna srečanja, pozimi morda ob pečeh na drva, se ve, da rada zamujajo in da je nanje včasih treba čakati toliko časa kot na gledališko predstavo ali koncert - če ne še dlje. Kljub nespodobnemu zamujanju, sitnem zlasti za nastopajoče, vendarle ne bomo pozabili legendarnega proznega Prebranca in pesniških Mladih rim, ki sta poleg uveljavljenih imen dala mikrofon v roke neštetih začetnikov in začet nic, ki sproti oplajajo tradicijo žive literature na odru. Del teh programov poteka tudi v Rogu, kjer močno spodbujajo še literaturo begunskih avtorjev in avtoric. Tako imamo v ozadju pravi bazen svežih in alternativnih glasov, ki pa so s svojo neposrednostjo, aktualnostjo in kritičnostjo vedno korak pred.
Metelkovski prostori so generirali tudi tako imenovane specializirane večere, denimo množično branje slovenskih pisateljic in pesnic in prvi večer slovenske lezbične in gejevske proze in poezije, dandanes imenovan LGBT-branje, ki zdaj poteka v Galeriji Škuc, letošnjo pomlad že petnajstič. To branje združuje tako uveljavljene kot začet ne ustvarjalce poezije in proze s pridihom homo/bi/transerotike, ki se ne boji oznak, kajti literatura je vedno tako ali drugače zaznamovana. Ljubljana je tudi po svetu znana kot mesto, podporno literaturam spolnih manjšin, doma pa žal še zdaj slišimo nekritične pripombe, češ, da je tovrstna literatura le sama sebi namen.
In seveda so takšni in drugačni literarni večeri zmeraj odprti za vse, ki se ne pod rejajo le prevladujočim trendom na literarnih scenah, ampak (se) iščejo tudi drugje, na manj znanih in preverjenih temeljih. Teh v Ljubljani nikakor ne sme zmanjkati, kajti mesto brez manjšinskega literarnega glasu je zgolj dolgočasni katalog predvidljive kulturne ponudbe za ožji krog.