Odprimo knjige
Ljubljana je decembra 2015 prejela trajni naziv Mesto literature.
Kaj pomeni, da je neko mesto mesto literature? Kako mesto literature vidijo naši pisatelji in pisateljice ter ustvarjalci s področja knjige? In kaj je tista majhna izjemnost, ki lahko Ljubljano postavi na literarni zemljevid sveta?
V tokratni številki predstavljamo pogled Gorana Vojnovića, pisatelja, režiserja, scenarista in kolumnista. Na literarno prizorišče je vstopil leta 2008 z romanom Čefurji raus!, za katerega je naslednje leto dobil prvega kresnika in nagrado Prešernovega sklada. Leta 2016 je izšel njegov drugi roman Jugoslavija, moja dežela, ki mu je prinesel drugega kresnika. Leta 2017 je dobil tretjega kresnika za roman Figa ter Župančičevo nagrado mesta Ljubljane. Njegovo pisanje prevprašuje obstoječa razmerja moči, opozarja na neenakosti in krivice ter družbi nastavlja ogledalo. Je eden najprodornejših glasov mlajše generacije.
Esad Babačić včasih potarna, da so mu ukradli Ljubljano. Razumem ga, ker so jo ukradli tudi meni. A on svoje Ljubljane iz osemdesetih let nikakor ne zmore preboleti, jaz pa sem tatovom še hvaležen, da se jim je ljubilo odnesti tisto skrpucalo od mesta ob koncu tisočletja. Mesto, v katerem sem odraščal, se je hitelo izgubiti v novih časih. Novi ljudje so stare fasade strgali s hiš in jih odeli v industrijski pleh. Osvetlili so jih z neonom in prelepili s plakati, na katerih so razkrivali številke svojih mobilnih telefonov. Futuristi mojega časa so mesto prihodnosti videli v tovarniških halah. Esadove Ljubljane že konec devetdesetih let ni bilo več in tudi njen duh se je dobro skrival. Ko se je brisalo za nove čase neprimerne ljudi, so pankerji preprodajali certifikate. Ali predavali sociologijo. Tisto malega, kar je od mesta še ostalo, pa je samevalo. Moja generacija se je pred odraslimi očmi skrivala na elitnih lokacijah. Na obrežju, za filharmonijo, recimo. Tam je bila noč temna, kakor v najtemačnejšem gozdu, v temi pa sta se izmenjevala Kurt Cobain in Saša Lošić. Včasih imam slabo vest, ker smo morda Esadu Ljubljano ukradli prav mi, konformisti, ki smo odraščali med čefurji in skini, vzgojeni, da živimo nekje vmes, med levim in desnim, med narobe in prav, na toplem in udobnem, a ne preveč vidnem. Naša Ljubljana je bila mesto brez zgodbe. Svoje nismo spisali, druge, pretekle, nas niso zanimale. Preteklost Ljubljane je zato z nami bledela, dokler je ni povsem razbeljene dobil v roke nov, načrtov poln upravnik, ki je tam, kjer je bilo nekoč Esadovo moje rojstno mesto, zgradil bleščečo Potemkinovo vas. Esad ni edini, ki hodi po tej vasi, z nohti praska šminko z obraza mesta in upa, da bo zagrebel v kožo, da bo pod prsti začutil brazgotine in gube. A šminka tu žal ne skriva minulih porazov in neobstoječih zmag. Pod šminko ni ničesar. In zato se lahko Ljubljana odene v kar koli hočete. Na njen obraz je možno nanesti odtenke vseh barv. Ljubljana, najlepše mesto na svetu. Ljubljana, mesto literature. Zakaj pa ne? Na trgu stoji bronasti pesnik, nedaleč od njega z malo truda najdete vhod v Hišo literature. Po mestu so razpredene skrbno obnovljene knjižnice in tudi nekaj knjigarn se še ni vdalo trgu. Razkošna vila Društva pisateljev se bohoti kot muzej. A še tako vztrajen sprehajalec ne bo našel poti v Ljubljano Lojzeta Kovačiča, največjega ljubljanskega pisatelja. Med postopanjem po mestu ne morete zaiti v Šalamunovo pesem, ne morete se usesti zraven Vitomila Zupana, tako kot se lahko na Dunaju v nekem prikup nem hohštapleraju usedete zraven Thomasa Bernharda. Literarna Ljubljana ostaja zaprta v knjige. Ljubljana, mesto literature, to se lepo sliši. A če bi mesto res želelo postati Mesto literature, bi odprlo svoje knjige in spustilo vanje ljudi.